IZ POGOVORA ŽIRIJE

Strokovna žirija 50. srečanja najmlajših filmskih ustvarjalcev v sestavi Eka Vogelnik, Naško Križnar in Amir Muratović se je sestala 4. oktobra 2014 v Ljubljani in si ogledala 43 filmov, ki jih je izmed prispelih 110 filmov izbral selektor Miha Peče.

Amir:    Delo žirije je bilo letos veliko lažje, ker smo dobili na ogled manj filmov. Prvič je predhodno izbiro opravil selektor, ki nam je ponudil še obvladljivo število filmov. Tako nekatere skupine in krožki, ki so filme sicer prijavili na festival, sploh niso uvrščeni.

Naško:   Pohvaliti je treba veliko producentov, ki so aktivni v Sloveniji, pojavljajo se novi, še zlasti pa pozdravljamo obstoj filmsko-vzgojnih centrov v zamejstvu. Hkrati pa obžalujemo, da se nekatere stalne skupine letos niso pojavile. Izven teh institucij pa letos ni niti enega filma. Otroci potrebujejo spodbudo. Pri tem so pomembni mentorji pa tudi starši.

Eka:      Za razliko od prejšnjih let je letos največ igranih filmov z otroškimi in mladinskimi temami. Dokumentarnih in animiranih pa je na žalost bolj malo.

Naško:   Problem je, da vsi mentorji očitno ne poznajo vseh faz produkcije in zato tudi ne vejo, v kateri fazi je najprimerneje, da vstopi mentor. Rezultat je potem, da ali ves čas prevzema pobudo, ali pa da roke stran od filma.

Eka:      Poskusimo konstruktivno analizirati tip filmov, kjer najstniki igrajo, mentorji pa filme režirajo. To je za otroke prav gotovo zanimivo in vznemirljivo, saj delajo v skupini in se imajo lepo. Ni pa jasno, ali so to filmi odraslih ali otrok.

Amir:    In vendar verjamem, da so pri večini letošnjih filmov stali za kamero otroci. Vprašanje pa je, v kolikšni meri so bili vodeni od mentorjev, ki so jim dajali premočne sugestije.

Naško:   Pri Luksuz produkciji in pri vseh drugih producentih, ki delujejo že več let, bi bilo zanimivo raziskati, kakšno vpliv ima filmska vzgoja na njihovih delavnicah na nadaljnje življenje in šolanje udeleženk in udeležencev. Glede očitkov, da so si njihovi filmi iz leta v leto podobni, bi dejal, da to ni kritično. Pri teh filmih je treba razumeti, da so to vaje, da vsako leto pridejo nove generacije, ki potrebujejo takšne vaje pa čeprav na istih prizoriščih.

Eka:      Mene je na lanski delavnici v Izoli presenetilo, da otroci, ki so sicer prispevali svoje filme, niso prišli dlje od načrta za film v obliki stripa. Pri Matiji Milčinskem so delali krajši prizor, ki so ga v stripu lepo razrešili, ko pa bi morali stopiti za kamero, so bili izgubljeni. Eno skupino otrok pa je mentor pustil brez kamere, ker si jo je prisvojil in jo čuval kot dragocenost.

Eka:      Vsako leto odpiramo isto temo: kako gledati na filme, ki jih snemajo odrasli z najstniki.

Naško:   To je vprašanje med avtorstvom in mentorstvom. Logično je, da pričakujemo, da bodo glavno vlogo imeli otroci v vseh fazah proizvodnje. S tem se postavlja vprašanje izobraževanja mentorjev za filmsko vzgojo. To je dejansko velik problem. Pri tem ne smemo obtoževati tistih redkih mentorjev, ki sploh še delajo z otroci, da ne bomo izgubili še njih. Opažam, da je v današnjih časih zelo težko mentorirati otroke: nimajo potrpljenja, ne znajo sedeti več kot pet minut pri enem delu. Zdaj pa si predstavljajte sedeti pri neki animaciji ure in ure ali vztrajati s kamero pri ponavljanju posnetkov.

Amir:    Vpliv medijev se ne vidi le v tej neučakanosti in hitrosti, temveč tudi v sami naraciji. Videti je, da mladostniki živijo le še v domišljijskih zgodbah, ki jih ponujajo fantastične knjige, filmi in nadaljevanke.

Eka:      Pa se lotimo podrobnejše obravnave filmov. Letošnji animirani filmi so res skromni v primerjavi z prejšnjimi leti.

Amir:    Animacije so kratke, preproste in likovno preveč enostavne. Bilo je več deset animiranih filmov, ki so bili tako kratki, da jih selektor ni uvrstil v program. Že lani smo govorili o tem, da bi kot rezultat enodnevnih delavnic animiranega filma otroci ustvarjali animacije na isto temo in jih nato združili v omnibus, ki bi imel sprejemljivo dolžino.

Eka:      Tudi otroški animirani film mora imeti rep in glavo, najavno špico in zvok. To pa je napor, za katerega se je treba organizirat.

Naško:   Zato pa je film V galeriji je zelo zanimiv, ker so slike komentirane, zraven pa je animacija. Nevsiljivo izobražuje o umetnostni zgodovini, preprosto in razumljivo ter duhovito.

Amir:    Všeč so mi predvsem animirani liki, ki so izpeljani iz likovnosti Mondriana, Picassa, Modiglianija in Braqua.

Eka:      Najbolj sem uživala pri ogledu otroških barvnih grafik, ki so bile res likovno odlične. Morda je bil film malo predolg, razumem pa, da je treba pokazati vse razstavljena otroška likovna dela. Podnapisi s podpisi otrok pa so bili vseeno malo pregrobi.

Amir:    Med animiranimi filmi bi omenil film Vidimo, kar hočemo videti, ker ima zanimivo personifikacijo rože, ki postane glavni junak filma. Je eden redkih animiranih filmov, ki je malo bolj široko razvil zgodbo.

Naško:   Zimsko jabolko se mi zdi najbolj kompleten in dosleden animirani film te selekcije. Dramaturško je najbolj dodelan, ne ustavi se pri prvem 'štosu', ampak vztraja do konca pripovedi.

Amir:    Plastelinska animacija je odlična, nekateri liki neobičajni, likovno je zelo zanimivo.

Eka:      Škoda, da otroci niso animirali tudi plastelinske človeške figure opazovalca. Šele na koncu je malo trznil.

Naško:   V filmu Šest elementov so na poseben način animirane žive osebe. Kljub temu, da zgodbe ni, je struktura filma privlačna.

Eka:      Jaz bi ta film uvrstila med eksperimentalne filme.

Amir:    Stop-motion animacija je vedno hvaležna in dober vzgojni pripomoček za učenje filmskega jezika. Prav posrečeno so fantje izginjali v omari in se na drugi strani spet pojavljali.

Eka:      Zadnji v vrsti pa vedno nastrada in ne more skozi. Njegovo ponavljanje neuspešnega prehajanja  daje ritem filmu.

Amir:    Nekaj novega zame je bil tudi film Paranormalni pregon, odlična kolažna animacija s predhodno narejenimi fotografijami igralcev.

Eka:      Likovna podoba je kompleksna in barvno usklajena. Presenetljiv je preplet fotografij znanih tujih prizorišč z izrezankami igralcev.

Naško:   Rad bi ponovno odprl vprašanje vloge mentorja pri filmih, pri čemer bi izpostavil film Alter ego mednarodnega mladinskega filmskega tabora Plešivo, pri kateri prevladuje mentorski vložek, a kljub temu omogoča mladim soavtorjem, zlasti igralkama, da se temeljito seznanijo s filmsko produkcijo igranega filma, ker gre za izredno kompleksen in dodelan film. To so filmi, ki bi si bolj zaslužili sodelovanje na Festivalu neodvisnega filma.

Eka:      To so psihološke teme, o katerih najstnice rade razmišljajo in jih podoživljajo. Obenem so to znani žanrski vzorci, ki pa so pretežki, da bi jih mladostniki samostojno oblikovali. Vloga mentorja je pri tem filmu zelo očitna.

Naško:   To je splošno vprašanje izobraževanja mentorjev. Ne znajo usmeriti otrok v zanje primerne žanre, nekaj igranih filmov smo videli, ki so za otroke prezahtevni. Vodenje igralcev je ena najzahtevnejših prvin igranega filma in zato je v otroških filmih ta komponenta najšibkejša. Namesto v igrane filme bi jih morali usmerjati v produkcijo dokumentarnih filmov iz vsakdanjega otroškega življenja, pri katerih je otroke veliko lažje učiti načrtovanje filma, vodenje kamere in montaže. Otroke silijo v stanja, ki jih zmorejo le poklicni igralci. Morali bi reči: otroci, bodite takšni, kot ste. Ali ni krasno otroka posneti v družbi, pri igri? Ob dokumentarnih filmih se veliko lažje naučijo kompletne produkcije.

Amir:    Zato pa je meni iz produkcije mednarodnega mladinskega filmskega tabora Plešivo bolj pri srcu film  Nibiru=Nimiru, ki se mu vidi, da ni tako natančen, bolj je odprt in zato vidim večje sodelovanje mladostnikov pri njem.

Eka:      Mene je pritegnil igrano-dokumentarni film z OŠ Jožeta Moškriča Story of a Class, ki je nastal mimo mentorjev, je duhovit v besedilu, hkrati pa igriv in sproščen.

Amir:    Včasih smo temu rekli namenski film, ker je narejen za posebno priložnost, ko se razred poslavlja od šole. Vendar so iz leta v leto ti filmi bolj domišljeni, duhoviti in dobro narejeni. Tukaj je odličen kvazi-znanstveni uvod o lokaciji in značilnostih šole, razredničarka vedno zamuja, prisrčno pa je tudi zaključno obmetavanje z vodnimi baloni.

Eka:      Letos smo si pogledali še dva dokumentarna filma Luksuz produkcije, Knjižnica pod krošnjami in Od morja do mize.

Amir:    Knjižnica pod krošnjami je res edini klasični primer dokumentarne pripovedi na srečanju. Je korektno in prisrčno narejena reportaža z veliko detajli.

Naško:   Pri filmu Od morja do mize je tematika prikazana skozi mačje oči. Čeprav je film dokumentaren in vključuje tudi intervjuje s protagonisti, govori o mačjem apetitu do rib. Pravzaprav je to delno igrani film, saj ima glavno vlogo mačka. Zelo zanimiva dramaturška struktura oz. scenarij.
Eka:      Dodala bi, da govori deklica, ki sinhronizira mačko, tako sproščeno, da bi lahko v svoje komentarje vključila tudi ritem mačkinega gibanja, mljaskanje, predenje in podobne zvoke.

Amir:    Nastopajoči ribiči in prodajalci so sproščeni, posneti v realnem okolju, v posnetkih opazimo veliko zanimivih detajlov.

Naško:   Seveda, če otroci snemajo intervjuje, so govorniki bolj sproščeni, kot če jih snema profesionalna televizijska ali filmska ekipa. Celo malo pokroviteljsko in ustrežljivo se vedejo.

Eka:      Letos se je prvič pojavilo narečje pri otroških filmih. To jaz spodbujam. Taka sta bila filma Deček in svetilka in Svinjski golf.

Naško:   Govorjenje v narečju je lahko prvi znak pristnosti protagonistov. Pri filmu Svinjski golf bi poudaril dobro kadriranje, kamero in kontinuiteto posnetkov v montaži.

Amir:    Film ima lep dramaturški lok, hkrati pa je ta zgodba čisto otroška pogruntavščina. Lepo je kadrirano, dinamična kamera iz roke.

Naško:   Rad bi izpostavil filme, ki so nastali pri izbirnem predmetu Multimedija na OŠ Majde Vrhovnik. Gre predvsem za dva avtorja, ki se izmenjujeta kot avtor in igralec. V vseh je tudi avtorska glasba, kar je za otroški film zelo spodbudno. Od teh se mi zdi najprisrčnejši film Šolski dan. Vsebuje najboljše prvine otroškega filma, ker se osredotoča na realni vsakdanjik.

Eka:      Z užitkom sem spremljala fanta na poti od doma do šole in nazaj.

Amir:    Film je dosleden že od samega začetka, saj so jutranji prizori posneti v temačnem vzdušju, polno je detajlov. Prav je, da omenimo tudi igralca tega filma, ki je avtor filma Izginotje.

Eka:      Film Jaz tebi – ti meni nehote kaže, kako so v šoli porušene vrednote. Dekle, ki pri pouku sodeluje in želi nekaj vedeti, je izpostavljeno in ožigosano kot piflarka. Če tako naša šola deluje, je narobe svet. V Ameriki se šolarji prerivajo in tekmujejo, kdo bo lahko odgovarjal.

Naško:   Še vedno je veliko »otroških« filmov v obliki nekakšnih moralk. Mislim, da bi morala biti vprašanja etike in morale bolj subtilno prikazana. Etika mora biti izkustvena, ne pa deklarativna.

Amir:    Mislim, da bi morali govoriti tudi o filmu Trap, ki se je postavil pred pretežko nalogo, kako stari ljudski motiv o Poldrugem Martinu prevesti v sodobno zgodbo. Žal je pri tem ostal nerazumljiv, čeprav bi lahko na nenavaden način govoril o nasilju med mladimi.

Naško:   Nerazumljiv je zlasti zaradi slabega tonskega zapisa dialoga, kar je slabost številnih igranih otroških filmov.

Eka:      Od filma sem si zapomnila le to, da so sodobnega Martina grdo brcali.

Naško:   Opazil sem, da je pri Luksuz produkciji kar nekaj filmov, ki se ukvarjajo z 'otroškimi zamerami'. Od teh bi izdvojil Občutek krivde. Ta značilna zamerljivost se hitro spreobrne nazaj v prijateljstvo, kar je značilno za otroški svet. Pripoved je filmsko dobro urejena.

Eka:      Pri filmu Obleka sem opazila, da najstniki zelo prepričljivo igrajo.

Naško:   Film The Wall je edina romanca, vsi drugi filmi so nekako »resnejši« ali celo poučni. Gledal sem ga zelo pozorno, je eden najlepših žanrskih filmov v programu tega festivala. Ima dobro osnovno zamisel.

Amir:    Meni je bila prav tako všeč izhodiščna ideja. Opazil sem, da imajo občutek tudi za filmske elipse, saj ne pokažejo izpisovanje prav vsake vrstice 'stenskega pogovora'. Je pa zaključek narejen malo preveč sentimentalno in komično.

Eka:      Med gledanjem filma sem se zavedla, da je za današnji čas značilno pošiljanje sporočil prikazano na vizualno privlačen starinski način. Spomnim se, da smo se prejšnja leta nagledali filmov z otroki, ki rokujejo z mobilniki ali računalniki. Za konec lahko rečem, da letošnji filmi niso prinesli nekih velikih presenečenj, vendar sem si filme prav z veseljem pogledala.

Naško:   Ko se ozrem na 43 filmov, ki smo si jih ogledali članica in člana letošnje žirije, bi v prvi vrsti poudaril razveseljivo veliko število producentov. To so krožki, delavnice ali filmsko vzgojni projekti ter centri po vsej Sloveniji in v sosednjih državah, kjer živijo Slovenci. Zato mi je žal tistih, katerih izdelki so izpadli že v prvi selekciji. Upam, da bodo vztrajali in drugo leto prijavili nove filme. Količina lahko prinese tudi kakovost, ker se poveča izmenjava izkušenj ter ustvari plodna diskusija. Vsi člani žirije smo kot eno glavnih vprašanj izpostavljali vprašanje načinov mentoriranja otroške filmske produkcije. To je v bistvu vprašanje ciljev in metodologije filmske vzgoje v Sloveniji. Digitalna tehnologija danes omogoča vsakemu otroku neko vrsto vizualne produkcije. Vprašanje pa je ali se zadovoljimo z najmanjšim možnim učinkom »video fotkanja« ali pa bomo skušali pri otrocih spodbuditi malo zahtevnejšo veščino filmske artikulacije. Saj tudi pri slovenščini učitelji spodbujajo literarno pismenost in ne samo pisanje posameznih besed. Pri številnih letošnjih filmih smo namreč odkrili zamujene priložnosti, ki jih niso zakrivili le otroci, temveč tudi mentorji. Film ni samo ideja (literatura) ali samo računalniška obdelava (tehnika). Zasluga Mirjane Borčič, gonilne sile Društva filmsko-vzgojnih delavcev v šestdesetih in sedemdesetih letih, je bila, da je premaknila debato o filmu z literarnega na področje filmskega jezika. Vse kaže, da ta debata še ni končana. Morda bi k boljšemu seznanjanju z naravo in oblikami otroške filmske ustvarjalnosti pripomogla objava najboljših filmov na internetu, npr. na spletni strani JSKD, kar bi spodbujalo šole in posameznike preko celega leta, ne samo na enkratni festivalski prestavitvi.

Amir:    Na koncu bi se vrnil k ideji, ki jo je sprožil Naško, da so dokumentarni filmi najbolj primerni za filmsko vzgojo. To popolnoma drži. Res je, da je na nivoju igre s filmom otrokom najlažje, da prevzemajo vloge, se igrajo odrasle in sestavljajo pravljice. Želijo se zgledovati po domišljijskih filmih, ki jih gledajo. Vsi bi radi snemali grozljivke. Morda je to dobro, da se sploh naučijo, kako je film strukturiran, kaj pomeni razdeliti prizor na kadre, kaj pomeni detajl ali bližnji plan. Priznajmo si – tu so filmi precej napredovali. Ni več gledaliških predstav, ki bi bile posnete z enega mesta na stojalu. A v tem ne vidijo, da ponavljajo že prežvečene vzorce. Ob tem pa je v njih in okoli njih polno zgodb, polno stisk, zanimivih ljudi in prostorov, ki bi jih lahko pokazali drugim. A kakor 'veliki svet' ponovno odkriva dokumentarni film, tako verjamem, da ga bodo odkrili tudi najmlajši filmarji. Tega se že veselim.

Žirija

Eka Vogelnik, predavateljica na Pedagoški akademiji, režiserka,scenografka, slikarka, producentka, pisateljica, scenaristka,ilustratorka,koreografinja, gledališčnica in lutkarica ,izjemna, vsestranska poznavalka in zagovornica  otroške ustvarjalnosti.

dr.Naško Križnar, vizualni antropolog, dolgoletni filmski mentor, izjemno vizualno kultivirani poznavalec filmske umetnosti, znanstveni sodelavec  SAZU, ustanovitelj in vodja Poletne šole vizualnega.

Amir Muratović,večkrat, s prestižnimi nagradami nagrajeni filmski režiser in diplomirani arhitekt, mentor filmskih delavnic,izjemno tankočuten poznavalec otroškega filma, sam izhaja iz vrst nekdanjih avtorjev  otroškega filma.

Dodatne informacije