Založništvo

FOLKLORNIK

Šesta številka Folklornika (2010)

Glasilo JSKD, namenjeno poustvarjalcem ljudskega izročila.

Izšla je šesta številka Folklornika. Če bi ga želeli naročiti (cena je 9 EUR), izpolnite naročilnico in jo pošljite na naš naslov (JSKD, Štefanova 5, Ljubljana).

Osnovne informacije o glasilu:

- izhaja enkrat letno,
- 6. številka obsega 178 strani formata A4 in prilogo (30 str.),
- vsebuje prek 150 črnobelih in nekaj deset barvnih fotografij.

Iz uvodnika:

O izvirnosti, avtohtonosti, nepotvorjenosti ...

Naloga folklornih skupin na Slovenskem je, da poustvarjajo različne oblike plesnega in z njim povezanega izročila, tako da je v odrskih postavitvah, ki morajo biti sodobnemu človeku gledljive, v oblikovnem pogledu čim manj spremenjeno. Otroške folklorne skupine ob spoznavanju plesnega izročila posebno pozornost namenjajo otroškim igram in interpretaciji vsebin, ki so blizu otrokovemu nekdanjemu in sedanjemu življenju, pevske in godčevske skupine pa z izvedbami v sodobnosti ohranjajo spomin na nekdanje glasbene prakse ljudi iz ruralnih okolij.

Vsem omenjenim, kakor tudi drugim, ki jih zanima folklorna dejavnost, ponujamo v branje ta Folklornik, ki ponovno prinaša vrsto zelo zanimivih prispevkov o izročilu in njegovem poustvarjanju. A za začetek najprej nekaj misli, ki bi si jih kot urednik, folklornik in svetovalec za folklorno dejavnost želel deliti z bralci.

Vsa folklorna dejavnost temelji na folklorizaciji izročila, pri čemer so posamezni segmenti izročila vzeti kot podlaga za ustvarjanje novih odrskih postavitev folklornih skupin ter pevskih in godčevskih programov. To folklorizirano izročilo, ki navadno pred folklorizacijo ni več živelo oziroma se ga spominjajo le še starejši ljudje, poustvarjalci navadno predstavljajo na odrih, redkeje pa se zgodi, da bi po zaslugi pevskih, godčevskih in folklornih skupin prešlo nazaj v neodrsko prakso.

Pri prenosu izročila na oder in v sodobno življenje se povsem spremeni njegova funkcija, s tem, želimo ali ne, pride tudi do sprememb v obliki, ki pa naj bi se jim glede na sedanje smernice čim bolj izogibali in skrbeli, da bi bili programi, ki jih skupine prikazujejo na odru, bolj plod preteklosti kot sodobnosti. Avtorstvo, ki se ga moramo zavedati in upoštevati, je mogoče čutiti v vseh odrskih postavitvah, ki jih pripravljajo folklorne skupine na Slovenskem ali kjer koli drugje po svetu, a kljub temu se je vredno truditi, da ne bi prevladalo in da s pretiranimi posegi v spoznane – zapisane in opisane – oblike izročila ne bi povsem prekrilo in zakrilo njegove nekdanje podobe. Za folklorno dejavnost na Slovenskem, ki se za zdaj razvija izključno v ljubiteljskih krogih, so prav pretirani in preveč občutni avtorski posegi tisti, od katerih bi se bilo treba najbolj odmakniti, saj v svetu marsikje od devetdesetih let 20. stoletja ali pa prav v zadnjih letih ugotavljajo, da so zaradi avtorizacije, ki je bila prepletena z željo po všečnosti občinstvu in z agresivno politizacijo, pozabili temeljne oblike izročila in sedaj skoraj ne vidijo možnosti, da bi naredili korak k avtentizaciji – korak k poustvarjanju folklore in ne k poustvarjanju že folkloriziranih oblik izročila. Te težave zaznavajo v Srbiji, spremembe v teh pogledih pa so opazne zlasti v nekaterih obbaltskih državah in državah nekdanje Sovjetske zveze. Plesne prvine, ki so bile na Slovenskem folklorizirane že v 19. stoletju ali v zgodnji dobi razvoja folklornih skupin (npr. metliško obredje in črnomaljsko kolo), sicer sestavljajo tudi programe današnjih folklornih skupin, s čimer ni prav nič narobe, menim pa, da ne bi bilo ne koristno in ne potrebno njihovo ponovno preoblikovanje – preinterpretiranje, še zlasti ne, če ne prispeva k boljšemu razumevanju časa, razmer, motivov in možnosti, ki so vplivali na prvotno folklorizacijo.

V programih, v katerih je interpretirano plesno, glasbeno in drugo izročilo, bi si želeli čim več ljudskosti, če pod tem sicer zelo nejasnim izrazom razumemo nekdanji način življenja kmečkega prebivalstva, a to niti najmanj ni preprosto. Ne gre za to, da bi bilo bolj ljudsko tisto, kar je manj ali slabše naučeno. Prav nasprotno. Na odru se ji je zelo težko približati, za dosego tega cilja pa je potrebnega veliko trdega dela. Doumevanje ljudskosti in prenašanje ljudskosti na oder je težava, s katero se srečujejo vse folklorne skupine v svetu, le da se ponekod tega bolj zavedajo in del ljudskosti skušajo ohranjati tudi v programih folklornih skupin, drugje pa so bolj naklonjeni interpretacijam, ki se od izročila povsem jasno in zavestno odmikajo. Na Slovenskem se večina folklornih skupin trudi, da bi poustvarjala plesno izročilo tako, da se le-to ne bi preveč oddaljevalo od izpričane podobe, predvsem pa tako, da se vanj ne bi vmešavale odrsko učinkovite cenene sodobne prvine, pogosto povzete po tujih folklornih skupinah. 

O izvirnosti, avtohtonosti, nepotvorjenosti ipd. je seveda tudi v najboljših programih, ki jih pripravljajo folklorne skupine, nemogoče govoriti. Te besede odlično delujejo v današnjem političnem svetu, v katerem nas prvine izročila ob poudarjanju izvirnosti povezujejo z nekim bistvom, ki mu pripadamo – s koreninami, iz katerih naj bi zrasli pripadniki določene etnične, navadno s prostorom povezane skupnosti. Pojem in pomen izvirnosti je mistificiran. V splošni rabi se z njim izraža domače poreklo, enkratnost, starost, nespremenljivost kulturnih pojavov ipd., pravzaprav pa o izvirnosti, če kulturo dojemamo kot proces, v katerem se vse menja, nikoli ne moremo govoriti. Nič ni od nekdaj, nič ni za vekomaj in nič ni nespremenljivega, le naše poznavanje kulture je omejeno s časom njenega dokumentiranja in dojemanja.

Na podobo, ki si jo ustvarjamo o izročilu, brez dvoma vplivajo folklorne skupine, zato je izrednega pomena, kako izročilo interpretirajo in kako blizu so neki nikoli sicer ujemljivi »izvirnosti«, s katero je na splošno prepleteno dojemanje folklorne dejavnosti. Res je, da stvari, ki so bile v življenju ljudi bistvenega pomena in so vplivale na to, kakšen je bil plesni dogodek, na odru niso več pomembne, kajti pomen imajo le nekdanje oblikovne kategorije – nikakor ne funkcijske. V ljudskem življenju je oblika sledila funkciji – oblika je bila funkciji podrejena in se je z njo skladala, v folklornih skupinah pa je oblika tista kategorija, ki narekuje vse drugo. Tudi v folklornih skupinah je sicer funkcija tista, ki najodločilneje zaznamuje oblikovanje njihovih programov, a ne funkcija kulturnih prvin, ki jih folklorne skupine interpretirajo, ampak funkcija folklornih skupin v sodobnosti. Zanje bi si kljub zavedanju o naših nezmožnostih celostnega dojemanja izročila vseeno želeli, da bi jim le-tega uspelo poustvarjati v podobah, za katere si predstavljamo, da so dokaj blizu vsaj tistim, ki so dokumentirane.

Poskusi priprav glasbeno-plesnih-scenskih del nekaterih folklornih skupin, pri katerih je avtorstvo bolj opazno kot izročilo samo, se odmikajo od smernic, ki jim v okviru folklorne dejavnosti sledimo na JSKD. Bliže so jim druga področja (gledališko, plesno, glasbeno …), znotraj katerih je dovolj prostora in razumevanja za avtorske interpretacije česar koli, tudi izročila; in konec koncev – na teh področjih deluje veliko ljudi, ki bi z drugega zornega kota znali izreči strokovno sodbo o glasbeno-plesno-scenskih dogodkih, ki prvine izročila jemljejo kot navdih za pripravo avtorskih stvaritev. Ljudski ples se s prehodom na oder preoblikuje v folklorni ples, ki bi ga v okviru folklornih skupin skušali ohranjati tudi v prihodnje, odmakniti pa bi se želeli od avtorskih plesov, ki imajo sicer možnost, da postanejo ali ljudski ali folklorni, a je za to potrebno njihovo širše sprejetje – splošno sprejetje zunaj folklornih skupin in večdesetletno udejanjanje v praksi ali pa večdesetletno izvajanje teh novonastalih plesnih oblik znotraj folklornih skupin.

In kaj je mogoče najti v letošnjem Folklorniku?

Po dobrih izkušnjah iz preteklih let so v notni prilogi vključene priredbe, ki jih je za malo godbo pripravil Julijan Strajnar.

V Strokovnih pretresih objavljamo štiri prispevke. O dvoglasju in večglasju v Prekmurju je na podlagi analize terenskih posnetkov pisala dr. Urša Šivic, Jasna Vidakovič je v prispevku Z ljudsko pesmijo v nove čase strnila izkušnje z lanskoletnih regijskih srečanj pevskih in godčevskih skupin, članek Igorja Krivokapiča Medenina in patina ali Potovanje skozi čas slovenskega godbeništva se vsebinsko navezuje na prilogo Julijana Stranarja in med drugim na kratko razkriva razvoj pihalnih godb na Slovenskem, Tomaž Rauch pa v prispevku Včasih je staro boljše od novega opozarja na pomen izbire primernih inštrumentov za igranje v folklornih skupinah.

Novost letošnjega Folklornika je rubrika Razmišljanja, v kateri boste našli prispevke avtorjev, ki se analitično ozirajo v preteklo prakso in iščejo odgovore, ki bi pomagali razvijanju folklorne dejavnosti v prihodnje. Mag. Andrej Košič v prispevku 60 let – gremo naprej! piše o jubilejnem koncertu Folklorne skupine Sava iz Kranja, odgovarja pa mu Tomaž Gantar, ki smo mu Košičev prispevek že pred objavo ponudili v branje in ga prosili, da poda le svoje videnje obravnavanega dogodka. O potrebi in želji po kakovostni izvedbi programov folklornih skupin v prispevku O »štancanju« in »ljudskosti« piše Ana Eterović, Viktor Vajngerl v prispevku Zahvala starim in možnost mladim razmišlja o prepočasnem »upokojevanju« folklornikov na vodstvenih mestih, Tomaž Rauch pa v prispevku Mladi in ljudska glasba opozarja na dejavnike, ki vplivajo na načine poustvarjanja ljudske glasbe. Vasja Samec v prispevku Kako in kaj z našim folklorizmom in mag. Andrej Košič v prispevku Brez muje se še čevelj ne obuje med drugim opozarjata, da dobre folklorne skupine ni brez dobrega vodja, mag. Metka Knific v prispevku O programih otroških folklornih skupin nagovarja vodje k resnemu delu, Tomaž Simetinger pa v prispevku Plesno izročilo med izseljenci, napisanem na podlagi stika s folklorniki v Argentini, razmišlja o folklorni dejavnosti pri njih.

V gradivu boste našli pet prispevkov. Prispevek Alenke Podlogar Nedolžna belina ob številnih starih fotografijah razkriva posebnosti oblačenja nevest, Andreja Hafner je na terenu zbirala otroško izročilo in pripravila prispevek Otroške igre iz Škofje Loke in njene okolice, z zbiranjem otroškega izročila se je ukvarjala tudi Dragica Markun in se v prispevku »Iz zaprašenega podstrešja« posvetila otroškim igračam, o istrskem izročilu je v prispevku »Od tab't je pasalo dosti let ...« pisala Mojca Lepej, Tomaž Gantar pa v prispevku Fenomen: ta potrkan ples opozarja na posebnosti tega plesa.

V Folklornik je vključena še ena nova vsebina, in sicer Oživljanja, s katero želimo opozoriti na željo in potrebo po oživljanju oprekljanja na Slovenskem. O projektu, ki ga v zvezi s tem vodi JSKD, sem pisal sam, Romeo Volk je pisal o oprekljanju na Slovenskem, Robert Furar je dodal prispevek o Herbertu Rustu, izdelovalcu oprekljev iz Avstrije, s podrobnejšimi podatki o opreklju samem, Nina Volk pa je kot primer pripravila glasbeno priredbo za godčevske sestave z oprekljem.

Sledijo prispevki v rubriki Kako delati, kjer avtorji (Saša Meglič, Klavdija Žabot, Katja Kavkler, Mojca Kmetec, Ljoba Jenče, mag. Simona Moličnik, Alenka Pakiž, Simona Rožman Strnad in dr. Bojan Knific) razmišljajo o naši dejavnosti nasploh (Zavedanje pomena folklorne dejavnosti), o mislih, ki so bile izrečene na okrogli mizi na nadaljevalnem seminarju za vodje folklornih skupin (Ti, kaj pa ti misliš?), o drugačni odrski postavitvi Folklorne skupine ŽKUD Tine Rožanc (Iskali smo nekaj novega), o delu s predšolskimi otroki (Ljudsko izročilo v vrtcu), o poustvarjanju pesemskega izročila (Petja se ne naučimo iz knjig), o oddaji Slovenska zemlja v pesmi in besedi (Sodelovanje z mediji), o rabi vrhnjih oblačil pri plesu (Kostumsko podobo naj sestavljajo tudi suknjiči), o organiziranju prireditev (Izkušnje s pripravo srečanj folklornih skupin, Bonton in organizacija kulturnih prireditev) in o projektnem delu manjšinskih etničnih skupnosti (Smernice društvom manjšinskih etničnih skupnosti).

Sledijo še štiri stalne rubrike. V rubriki Predstavljamo objavljamo dva intervjuja in nekaj prispevkov, povezanih z delom in razvojem folklornih skupin, v Poročilih in ocenah avtorji pišejo o seminarjih, srečanjih in drugih prireditvah, rubrika Napovedujemo prinaša načrt izobraževanj in prireditev JSKD ter napoved posebne vokalne delavnice, v rubriki Priporočamo v branje, poslušanje … pa vas avtorji nagovarjajo k nakupu knjige, branju stanovskega glasila in poslušanju dveh zgoščenk.

Barvne strani smo tokrat namenili izključno fotografijam, ki so nastale v Beltincih na 1. delu državnega srečanja odraslih folklornih skupin, in se na tem mestu iskreno zahvaljujemo našemu nadvse zvestemu in odličnemu fotografu Janezu Erženu, ki je prispeval veliko večino fotografij, objavljenih v dosedanjih šestih številkah Folklornika. Ob nedavnem odhodu v pokoj mu želimo, da bi lepo preživljal tretje življenjsko obdobje in da bi se kdaj pa kdaj še spomnil na nas. Mi se nanj brez dvoma bomo.

Vsem, ki pripravljate prispevke za Folklornik, se v imenu uredništva in celotne folklorne dejavnosti lepo zahvaljujem za vaš trud. Morda vas prepogosto nagovarjam k pisanju, vam dajem neprimerne roke za dokončanje pisanja in v želji, da bi pripravili kakovostno glasilo, pričakujem preveč, vseeno pa upam in želim, da bi bilo pisanje in objavljanje prispevkov vseh vrst ob koristi, ki jo ponuja folklorni dejavnosti, tudi prijetno.

dr. Bojan Knific

Informacije:

Franci Cotman,
strokovni svetovalec za
multimedijsko dejavnost
e-pošta: franci.cotman@jskd.si

Bojan Knific,
svetovalec za folklorno dejavnost
e-pošta: bojan.knific@jskd.si

Naročilo