akad. Lojze Lebič

Lojze Lebič, rojen 23. avgusta 1934 na Prevaljah na Koroškem, skladatelj, dirigent, pedagog in glasbeni pisec. Po maturi na gimnaziji Ravne (1952) je diplomiral iz arheologije na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani (1957), vzporedno pa je na Akademiji za glasbo študiral pri Marjanu Kozini kompozicijo (dipl. 1972) in dirigiranje pri Danilu Švari.

Že v študijskih letih je služboval kot korepetitor na Srednji baletni šoli, na začetku šestdesetih let pa je v sezonah 1960–1961 in 1964–1965 vodil Akademski pevski zbor Tone Tomšič. Z njim je na koncertih uveljavljal sodobnejše sporede, na gostovanjih po takratnih jugoslovanskih republikah in po Sovjetski zvezi pa predstavljal slovenske zborovske stvaritve.

Foto: J. Eržen

Celo naslednje desetletje (1962–1972) je bil Lebič stalni umetniški vodja in dirigent Komornega zbora RTV Ljubljana. Z radijskim zborom je gostoval na številnih uglednih mednarodnih festivalih: Bydgoscz, Poljska (1966), Flandrijski festival, Belgija (1968), Ohridsko poletje, Makedonija (1968), Jihlava, Češka (1969), Bienale sodobne glasbe Zagreb, Hrvaška (1969), Dubrovniške poletne igre, Hrvaška (1969). Vrednost dirigentskega dela je potrjeval s snemanji plošč – tudi za tuje producente, za belgijski radio I Fiamminghi in Europa (1969), za Matico hrvatsko prvo ploščo v seriji Antologija hrvaške glasbe (1970).
Po zaključenem dirigentskem obdobju pri radijskem zboru se začenja Lebičeva glasbena pedagoška pot. Od 1972 je bil profesor dirigiranja in metodike dela v ansamblih na Pedagoški akademiji v Ljubljani (od 1983 do 1985 tudi predstojnik oddelka), vse dokler ni 1986 postal redni profesor za glasbenoteoretske predmete na Muzikološkem oddelku Filozofske fakultete v Ljubljani, kjer je ostal do upokojitve 1998.

Je član Društva slovenskih skladateljev. Od 1982 do slovenske osamosvojitve je bil sekretar Jugoslovanske sekcije v mednarodni organizaciji za sodobno glasbo ISCM, pri kateri je leta 1992 na generalni skupščini v Varšavi utemeljil in dosegel vključitev Slovenije kot samostojne nacionalne sekcije. Sodeluje v mednarodnih žirijah (Concorso Internazionale di canto corale Seghizzi, na več mednarodnih tekmovanjih v Mariboru, na Kompositions Wettbewerb Spittal an der Drau, kot član mednarodne žirije ISCM), prav tako pa tudi na številnih seminarjih po Sloveniji in drugod, v Mednarodnem združenju kongresnih in kulturnih centrov v ICCA v Vancouvru, Kanada (1990) etc.

Temeljna Lebičeva zavezanost pa velja komponiranju. Prva skladateljska dela so nastajala že v ravenskih dijaških letih (samospevi, zbori ...), poglobijo pa se za časa študija v Ljubljani na koncertih študentskega kluba komponistov s konca petdesetih let, predvsem pa v skupini Pro musica viva iz šestdesetih, ko ansambel Slavko Osterc z dirigentom Ivom Petričem doma in po svetu izvede številna Lebičeva dela. Iz tega časa je tudi orkestralna Simfonietta, za katero je leta 1962 prejel študentsko Prešernovo nagrado.

V sedemdesetih letih se je Lebič izpopolnjeval na poletnem tečaju za sodobno glasbo v Darmstadtu (1972), kasneje pa tudi v elektronskem studiu Radia Beograd (1974).
Po intenzivnem in kritičnem soočanju s sodobnimi kompozicijskimi težnjami si je izoblikoval osebno govorico, razpeto med zvočno silovitostjo ter meditativno zadržanostjo, svetovljansko modernostjo in zaverovanostjo v dediščino preteklih kultur. Je zvest umetniškemu, teži h glasbeni univerzalnosti, a ustvarja iz dejavne družbene občutljivosti za svoj čas.

Lojze Lebič komponira za vse vrste zasedb. Med deli izstopajo:

orkestralna:

Korant, Nicina, Glasovi, Queensland Music, Uvertura, Glasba za orkester Cantico I in Cantico II);

vokalno-instrumentalna:

Božične zgodbe (Puer natus), Zgodbe – Fables, Požgana trava, Novembrske pesmi, Miti in apokrifi, Ajdna – glasba o času;

instrumentalni koncerti:

Sentence za dva klavirja, Klavirski koncert, Simfonija z orglami, Musica concertata za rog; Glasba za violončelo in orkester;

komorna glasba:

Tangram za komorni orkester, Godalni kvartet, Kvartet za tolkala, Barvni krog, Cadenza, Invokacija, Intrada, Dogodki – Events; Per archi – Za godala;

zborovska glasba z instrumenti:

Hvalnica svetu, Vrtiljak, V tihem šelestenju časa;

odrska glasba:

FAUVEL '86 (vokalno-instrumentalno scensko delo),

elektroakustične skladbe:

Atelje II in Atelje III

ter številna druga komorna in solistična dela, samospevi ter zbori za vse vrste glasovnih sestavov, scenske glasbe in drugo.

Njegove skladbe so bile izvajane na številnih festivalih, kot so: Svetovni glasbeni dnevi ISCM (Bruselj 1981, Zürich 1991, Bukarešta 1999, Jokohama 200l, Ljubljana 2003, Växjö 2009), Musikbiennale Berlin; Bienale Zagreb; Musicprotokoll Graz; Pan Music Festival, Seul; Varšavska jesen; Trieste prima; MittelFest, Čedad; Koncerti EBU, Jeruzalem, Ljubljana, Saint Denis, Francija; Danubiana, Temišvar, Romunija; Unisa Transnet, Pretorija, Južna Afrika; Golden Gate International Choral Festival, San Francisco, ZDA; Tours, Francija; Klangforum, Wien in drugod.

Poleg odličnih domačih umetnikov Slovenske filharmonije ter Simfoničnega orkestra RTV so Lebičeva dela uvrstili v svoje sporede: Trio Lorenz, Kvintet Slowind, Ansambel MD 7, mnogi zbori, APZ Tone Tomšič, Carmina Slovenica, solist Szigmond Szathmary, Ensemble musique vivante, Ensemble InterContemporaine, Queensland Symphony Orchestra, Radijski orkester Izrael, orkester Radia Basel, Filharmonični orkester iz Temišvara, Filharmonični orkester G. Enescu Bukarešta, Jenska filharmonija idr.

Njegova dela so v tonskih arhivih mnogih radijskih postaj, dosegljiva pa tudi na številnih nosilcih zvoka – zgoščenkah v založbah Društva slovenskih skladateljev, Kasetne produkcije RTV Slovenija, Glasbene matice Ljubljana, Mohorjeve družbe v Celju, Javnega sklada Republike Slovenije za kulturne dejavnosti ter Kulturnega društva Mohorjan na Prevaljah.

Skladbe Lojzeta Lebiča so v katalogih založniških hiš: od Edicije Društva slovenskih skladateljev, Sklada kulturnih dejavnosti Slovenije do Breitkof und Hartel Wiesbaden, Earthsongs Oregon, ZDA, in drugih.

Skladatelj se pogosto oglaša tudi kot razmišljujoč glasbenik tako s pogovori v časopisih in revijah kot s samostojnimi eseji in prispevki ali javnimi nastopi. Iz l982 je njegov odmevni učbenik Osnove glasbene umetnosti, več besedil o glasbi pa je Jelena Ukmar zbrala v knjigi: Lojze Lebič, od blizu in daleč (Prevalje, Kulturno društvo Mohorjan, 2000).

Lojze Lebič je 1972 prejel prvo nagrado londonskega BBC na mednarodnem tekmovanju Let the peoples sing. Na tekmovanjih jugoslovanskih radijskih postaj (JRT) je prejel prve nagrade za skladbe Korant (1970), Glasovi (1975), za elektroakustični deli Atelje II in Atelje III (1976) in za glasbene oddaje, interpretacije ter glasbe k radijskih igram. Simfonično delo Novembrske pesmi so na Rostrum of composers, IMC Unesco, Paris 1985 izbrali med deset najbolj uspelih del.

Je trikratni nagrajenec Prešernovega sklada, l994 pa je za svoj skladateljski opus prejel tudi veliko Prešernovo nagrado. Je nosilec odlikovanja zlati red za zasluge Republike Slovenije (2004), častni občan Občine Prevalje (2003), Društvo slovenskih skladateljev pa ga je leta 2005 nagradilo s Kozinovo nagrado za zaokrožen skladateljski opus.

Izredni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti je Lojze Lebič postal 30. maja 1991, od 1995 pa je redni član SAZU.

2005 je bil izvoljen tudi za inozemskega člana razreda za umetnosti Kraljeve flamske akademije – Belgija (Royal Flemish Academy of Belgium for Science and Arts), 2012 pa tudi za dopisnega člana Hrvatske akademje znanosti i umjetnosti.