6. REGIJSKI TEMATSKI KONCERTI SREDNJEŠOLSKIH IN ODRASLIH PEVSKIH ZASEDB "Osrednja Slovenija"
Zagorje ob Savi
Kulturni center Delavski dom
sobota, 15. 11. 2014 ob 18.00
Program
CERKVENI PEVSKI ZBOR SV. PAVLA, VRHNIKA
zborovodja Patricija Kumar
KOMU ZVONI?
Vloga zvona je podobna vlogi pevca. Od sebe širi glas, ki ni namenjen samemu sebi. Kadar se ob pritrkavanju oglasijo vsi zvonovi v zvoniku, njihovo sozvočenje naznanja velik praznik. Slovenci imamo bogato pevsko tradicijo, vsaka župnija pa je tudi zelo ponosna na zvonove, ki jih ima v svojih cerkvah.
Zvon ima različne naloge, ki so lepo opisani v Gallusovi pesmi – s svojo pesmijo zbira ljudstvo in duhovščino ter sodeluje pri veselih in žalostnih dogodkih: praznikih, pogrebih, neurjih… Tudi druge pesmi slovenskih skladateljev govorijo o vlogi zvonov. Schwabovi Zvonovi nas prebujajo v novo jutro, Kogojev Večerni zvon pa naznanja, da je prišla večerna zarja in nas čez noč izroča Mariji v varstvo.
Dober glas seže v deveto vas. Prav to opisuje ljudska pesem Pa se sliš'. CPZ sv. Pavla Vrhnika podobno kot zvon hvali svojega Stvarnika. Upamo, da bo naša pesem tudi vam segla v srce.
Jacobus Handl Gallus (1550–1591):
EN EGO CAMPANA
(HM 3/43)
Anton Schwab (1865–1932):
ZVONOVI
(Oton Župančič)
Marij Kogoj (1892–1956):
VEČERNI ZVON
(Anton Medved)
Karol Pahor (1896–1974):
PA SE SLIŠ
(slovenska ljudska)
PEVSKO DRUŠTVO VOKALNA
SKUPINA PLAVICA, TRBOVLJE
zborovodkinja Karmen Lindič
povezovalka sporeda Liljana Sačič
BUČARJEV GLASBENI SVET
Živimo v času, ko je glasba vsepovsod. To je umetnost, ki nas spremlja v avtu,na avtobusu, v trgovini, na rekreaciji. Sodobna družba proizvaja številne glasbene zvrsti in nas s svojimi tehničnimi dosežki pušča največkrat pasivne.
Kulturna dediščina našega naroda hrani glasbene zaklade, ki jih je vredno vedno znova obujati, negovati in razširjati. Poskrbeti moramo, da ti zakladi znova aktivno posežejo v glasbeno življenje slovenskega človeka in naroda, mu s tem pomagajo razumeti sebe in prepoznati v njih tiste vrednote, ki so pomembne za današnji čas.
Biser slovenske glasbene zapuščine so prav gotovo dela skladatelja Danila Bučarja. V njih se občuti njegova navezanost na domačo zemljo in na preprostega – slovenskega človeka, zato nas njegova glasba nikoli ne pusti ravnodušnih. Iz njegovih pesmi veje moč slovenskega duha. Njegova glasbena govorica je neposredna in blizu ljudskemu počutju. Je slavospev naravi in človeškemu življenju.
Glasba Danila Bučarja je občutena in prikupna. Malo sentimentalna – a ne jokava, vesela –, a ne prešerna. Potrkala je na nežno žensko dušo članic Vokalne skupine Plavica. V njih sta se prebudila hrepenenje in želja negovati njegove pesmi in jih širiti med preproste ljudi.
Danilo Bučar (1896–1971):
BURJA
(Cvetko Golar)
Danilo Bučar (1896–1971):
DEŽEK
(Stana Vinšek)
Danilo Bučar (1896–1971):
TIRAJ OVCE DEVOJKO
(ljudska iz Žužemberka)
Danilo Bučar (1896–1971):
DEČVA PA V HARTELCE ROŽCE NAPAJA
(rožanska ljudska)
MOŠKA VOKALNA SKUPINA LIPA,
PEVSKO DRUŠTVO LIPA LITIJA
vodja skupine Žiga Tori
HREPENENJA PETRA JEREBA
Ljudje smo duhovna bitja čustev. Nekatera so močnejša, nekatera šibkejša, nekatera nas predramijo, nekatera nas pretresejo. Ko nas enkrat čustva prevzamejo in napolnijo, jih želimo znova doživljati. Vse življenje, ves čas. Začenjamo hrepeneti ... Izbrana rdeča nit našega programa so dela Petra Jereba, enega prvih zborovodij našega društva in skladatelja, ki je za litijsko Lipo napisal veliko skladb. Tokrat pa mi njemu posvečamo celoten izbor. Izbrana tematika našega programa je hrepenenje, pravzaprav različno hrepenenje, ki je različno izraženo v skladbah Petra Jereba. Hrepenenja v toku in s tokom življenja, ki iz močne ljubezni preraste v kruto pričakovanje smrti na bojišču. Prva skladba Pisemce izraža hrepenenje fanta po dekletu, po ljubezni. V njej fant piše pismo dekletu in ob tem doživlja negotovost in pričakovanje ob njenem odzivu – ali mu bo iskreno ljubezen vrnila ali ga bo zavrnila. V drugi skladbi Hej devojka je fant že osvojil dekle. V njem se razvija hrepenenje po ljubezni, po podarjenem nageljnu, ki bi mu dal življenjsko moč, mu vzel deško plakanje in dal fantovski vrisk. Skladba Balada izraža hrepenenje ob slovesu, tokrat hrepenenje dekleta – po fantu, ki odhaja v vojno. Kaj, če se ne vrne več, kaj, če ne bo več čutila njegove ljubezni? V zadnji skladbi programa Pelin roža dekle dokončno spozna, da se njen fant ne vrne več. Občutje izgube ljubljene osebe vzbudi najgloblja čustva in hrepenenje v drugačni obliki kot do zdaj. Dekletova ljubezen ostaja, a se zaveda, da je njuna skupna pot na tem svetu končana ...
Peter Jereb (1867–1951):
PISEMCE
(Tine Debeljak)
Peter Jereb (1867–1951):
HEJ DEVOJKA
(Fran Blok)
Peter Jereb (1867–1951):
BALADA
(Vida Jeraj)
Peter Jereb (1867–1951):
PELIN ROŽA
(Cvetko Golar)
DRUŠTVO ŽENSKI PEVSKI
ZBOR TONJA, BOROVNICA
zborovodja Jaka Jerina
klavir Nika Tkalec
ŠTIRJE LETNI ČASI
Štirje letni časi nas spremljajo vse leto in nam vsak s svojo posebno noto pomagajo ohranjati naše spomine v življenju. Štirje različno razgibani letni časi simbolično predstavljajo tudi naše življenje, ki je prav tako porazdeljeno v različna obdobja. Od prvega vdiha ob rojstvu, nedolžnih norčij v otroštvu in malo manj nedolžnih v mladosti ter ob preživljanju raznih življenjskih kriz, vse do modrosti na stara leta nas spremljajo obdobja, ki nas bogatijo in ob njih celostno rastemo.
Skladba in besedilo Štirje letni časi vsebuje kar nekaj takšne simbolike. S pomladjo dobimo »novorojeno« cvetje in zelenje, to je čas v letu, ki mu radi rečemo, da je najlepši. Tudi z našim življenjem je podobno, saj je tisto prvo obdobje z otroško iskrenostjo in brezskrbnostjo vsekakor najlepši čas našega življenja. V stavku Poletje, kot edinemu, te simbolike ni veliko. Poletje je čas norčij, zabave in hudomušnosti, zato je tudi stavek temu primeren. Jeseni, ko drevje odvrže svoje listje, se narava odene v čudoviti plašč neskončnih barv. Je tudi čas, ko se moramo po energičnem poletju nekoliko umiriti in prav umirjenost in barva sta rdeča nit tega stavka. Ob koncu nas obišče zima, ki s svojo belo barvo vsaj za nekaj trenutkov ogrne deželo v spravno in nezamerljivo barvo. Lepa je takrat…
Stavki so med seboj precej kontrastni in različni, pa vendar drug brez drugega ne morejo biti celota.
Jaka Jerina (1987):
ŠTIRJE LETNI ČASI
-
Pomlad
-
Poletje
-
Jesen
-
Zima
(Jaka Jerina), noviteta
VOKALNA SKUPINA VOX
MEDICORUM, LJUBLJANA
vodja skupine Judita Cvelbar
NAŠA DREVESA – NAŠE DUŠE
Slovenci smo kljub sodobnemu načinu življenja trdno povezani z naravo, tudi v pesmi. Pesnike, skladatelje in nas navdihujejo drevesa. Občudujemo jih zaradi mogočnosti, tihega spremljanja našega življenja in njihove posebne moči. Dotaknejo se nas, vsakogar, ki se jim približa, ki jih razume.
Podobno se je dogajalo že od davnine, od časa, ko so glasba in ljudske pesmi nastajale. Jabolko je že od starih Grkov povezano z ljubeznijo, tudi slovenski ljudski pevec prav tako skrivaj opazuje jablano, povezuje jo s svojo ljubeznijo do dekleta, s čustvom in razpoloženjem, ki ga je z glasbo tako tenkočutno izrisal Marij Kogoj. Srečko Kosovel je zapisal o stoletnem orehu, da nemi opazovalec pripoveduje zgodbo ljudi, ki živijo ob njem. Kljub viharjem in drugim nesrečam, ki ga preizkušajo in ga želijo pokositi, raste naprej. Ne predaja se kot ljudje, ki ga obkrožajo. Občutenje Kosovelovega razmisleka upodobi skladatelj Marijan Lipovšek in z ostrino svoje glasbe dopolni orehovo dramatično zgodbo. Lojzeta Lebiča je nagovorila češnja neznanega pesnika. Simbol pesnikove razgibane in cvetoče pomladi je skladatelj razvil v skrivnostno glasbo še neznane ljubezni, radost ob njenem spoznanju in zavedanju prelil v glasbeno cvetoč in vihrav sklep.
Marij Kogoj (1892–1956):
STOJI, STOJI MI POLJE
(slovenska ljudska)
Marijan Lipovšek (1910–1995):
OREH
(Srečko Kosovel)
Lojze Lebič (1934):
VEM, DA JE ZOPET POMLAD
(N.N.)
ŽUPNIJSKI PEVSKI ZBOR SV. MARTINA TRBOVLJE
zborovodja Gregor Špajzer
orgle Tanja Božiček Simnovčič
EVHARISTIČNA PESEM V ROMANTIKI
V 19. stoletju, stoletju romantične umetnosti, je ob vseh drugih umetnostih izjemno bogato zaživela tudi glasba. Njeni ustvarjalci skladatelji so svoje romantične težnje in čustva izražali z izrazitimi in vznesenimi melodijami ter predvsem z bogatimi sozvočji. Vse to prizadevanje se je pokazalo tudi v cerkveni glasbi tega časa. Poudarjena melodičnost, ki jo podpirata premišljena metrika in z ritmom besedila povezana pripoved, je bila pomembna. Celoti pa sta dala poseben okvir vznesenost in razvejeni harmonski svet. V tej glasbeni celovitosti se večinoma zrcali osebno globoko duhovno doživetje romantičnega skladatelja, ki v izvajalcu in poslušalcu te glasbe spodbudi transcendentalna občutja. Na izbranem sporedu so štiri evharistične skladbe iz širšega obdobja romantične glasbe razširjenega 19. stoletja, pri tem pa izbor zavestno vključuje partiture skladateljev različnih narodov in umetniških izročil. V slovenski, avstrijsko-nemški, italijanski in za sklep angleški skladbi lahko prepoznamo v uvodu omenjene značilnosti glasbe širšega 19. stoletja, vse skladbe pa izkazujejo tudi poglobljeni duhovni svet njihovih ustvarjalcev.
Vinko Vodopivec (1878–1952):
GLEDAM JO
(Elizabeta Kremžar)
Anton Bruckner (1824–1896):
LOCUS ISTE
(Mz 28, 16; Mz 3, 5)
Gioacchino Rossini (1792–1868):
O SALUTARIS HOSTIA
(sv. Tomaž Akvinski)
Edward Elgar (1857–1934):
AVE VERUM CORPUS
(Inocenc VI.)
VOKALNA SKUPINA
ANAMANKA, RIBNICA
vodja skupine Simon Korošec
tolkala Matija Bartol, Laura Juvančič, Marijana Korošec
BREZ BESED
Zvok nas neprestano obkroža. Velikokrat teh zvokov zavestno ne zaznamo, ker smo tako osredotočeni na stvari, ki nas okupirajo. Prisluhnejo pa mu naši možgani in s tem omogočajo naše odzive nanj, najsi bo to kot občutek ugodja, skrivnosti, znak za preplah... in za to ne potrebujejo besed.
V zborovski literaturi smo navajeni na skladbe, ki nam spregovorijo z besedami in glasbo, zato se nam zdi zelo čudno, kadar dobimo v roke partituro brez smiselnih besed. Človeški glas je namreč edini instrument, ki je sposoben vsebino podajati z glasbo in besedili, vsi drugi instrumenti pa so omejeni le na zvokovno podajanje vsebine, a kljub temu je sporočilnost instrumentalnih del neizmerna in univerzalna, pa čeprav brez besed.
In kako nam govori človeški glas brez besed?
Izbrani program poskuša zaobjeti duha časa, v katerem živimo. V skladbi Hegyi éjszakák (1. del) se prepuščamo skladateljevemu orisu razpoloženja v naravi, presunjenosti nad veličino stvarstva. Überlebensgross z življenjsko energijo in ritmom ter melodijo iz različnih obdobij 20. stoletja na določenih mestih pričara občutek prvinskosti glasbene energije, ki preveva človeštvo. Spevnost skladbe Voice Dance nas nehote zaziblje v gibanje, zadnja skladba Vox Tronica pa kot ogledalo sedanjosti odseva zvoke in gibe, ki nam jih vsak dan posredujejo elektronski mediji.
Univerzalnost človeškega glasu in telesa skladateljem omogoča, da v skladbah kot dodatno sporočilno idejo uporabljajo zvokovno imitacijo. In tudi zato so nam skladbe brez besed sposobne povedati več, kot lahko napišemo na list papirja. Le prisluhniti jim moramo. Brez besed.
Zoltán Kodály (1882–1967):
MOUNTAIN NIGHTS:
Stephen Hatfield (1956):
ÜBERLEBENSGROSS
(Stephen Hatfield)
Greg Jasperse (1968):
VOICE DANCE
(Greg Jasperse)
Tobin Stokes (1966):
VOX TRONICA
(Tobin Stokes)
VOKALNA SKUPINA
GALLINA, LJUBLJANA
vodja skupine Ana Erčulj
O SLOVESU
-
Program z naslovom O slovesu je tematsko zaokrožen in govori o različnih slovesih: od življenja, samskega stanu, ljubega, domovine in svobode. Posvečamo ga našemu dragemu glasbenemu prijatelju Pavlu Merkúju, ki se je v sedeminosemdesetem letu starosti poslovil od nas in nam zapustil svoje skladbe v katerih bo še dolgo živel med nami. Tudi v njegovem opusu najdemo skladbe o slovesu, med katerimi je najznamenitejša skladba Remembering Martha, v kateri se je na svoj način poslovil od umrle žene. Za začetek sporeda smo izbrale njegovo obdelavo ljudske pesmi iz Starmice na Matajurju z naslovom Johanica. Pesem govori o smrti mlade deklice in njenem slovesu od zemeljskega bivanja. Nevesta le jemlji slovo (ljudska iz Zagorice v Dobrepolju) skladatelja Andreja Makorja govori o slovesu neveste od samskega stanu in se tematsko povezuje s skladbo Roberta Schumanna Soldatenbraut v kateri pa se nevesta poslavlja od svojega dragega, ki je dal življenje za domovino in svojega kralja. V Adamičevi skladbi Po slovesu dekle čustveno opisuje slovo od svojega ljubega, ki je bil še kot mladenič poklican v vojsko in se sprašuje ali nekje v daljnih krajih še živi. Nezmožnost vpliva na lastno usodo je značilna tudi za mlado deklico v skladbi Brez časa skladatelja P.I. Čajkovskega. Njena bolečina in žalost je slovo od svobode, saj oženjena s starim možem svojo mladost preživlja ujeta kot ptičica v srebrni kletki.
-
Pavle Merkù (1927–2014): JOHANICA (ljudska iz Starmince na Matajurju)
- Soldatenbraut
MEŠANI PEVSKI ZBOR KUD
ADORAMUS, LOGATEC
dirigent Marjan Grdadolnik
klavir Janja Nagode
SAKRALNA GLASBA AMERIŠKIH SKLADATELJEV 21. STOLETJA
Predstavili vam bomo tri sakralne skladbe na latinsko besedilo ameriških skladateljev, ki so nastale v zadnjih dvajsetih letih. Gre za svetovno priznane, še živeče skladatelje. Njihove skladbe se pojavljajo zelo pogosto na sporedih pevskih sestavov povsod po svetu. Njihovo uspešnost gre nekoliko pripisati tudi drugačnemu oz. sodobnejšemu načinu razmišljanja o glasbi, ki sodobnemu človeku na dojemljiv način približa skrivnost nevidnega. Iz našega izbora skladb je mogoče videti različne harmonske pristope h komponiranju na znano latinsko besedilo.
Morten Lauridsen (1943):
O NATA LUX
(himna iz 10. stoletja)
Eric Whitacre (1970):
LUX AURUMQUE
(Edward Esch)
Ola Gjeilo (1978):
THE GROUND
(koral iz maše Sunrise)
Dodatne informacije
Strokovna spremljevalca:-
|
