Katalog državne razstave 2016

Alea iacta est!*

Leta 1915 je ruski umetnik Kazimir Malevič na razstavi avantgardnih umetnikov v Petrogradu
(današnjem Sankt Peterburgu) razstavil serijo abstraktnih slik, ki jih je poimenoval suprematistične in so bile sestavljene pretežno iz raznobarvnih geometrijskih likov, razporejenih po beli osnovi. Osrednje mesto na razstavi je namenil sliki Črni kvadrat: na belo pobarvanem platnu kvadratne oblike je bil naslikan nekoliko manjši črn kvadrat. To delo je predstavljalo najčistejšo realizacijo slikarjeve ideje, ustvariti umetnost brezpredmetnega, estetsko in duhovno izkušnjo, ki bo človeku omogočila prestop v višje duhovne sfere bivanja. Malevič je verjel, da je popolno vživetje v duhovno razsežnost vizualnega doživetja, čisto občutenje, kot se je izrazil, možno le s pomočjo oblik, ki so rezultat človeškega intelekta in nevezane na stvarni svet. Oblike, ki jih najdemo v naravi, so namreč bolj neposredno obremenjene s pomeni in označevalci. Le geometrijske oblike, po njegovem mnenju, omogočajo predstavnost brez kakršnekoli navezave na ideologije, religije in niso podrejene stoletni vpetosti slikarstva v ilustriranje zgodovinskih dogodkov in navad. Malevič je upravičeno verjel, da bo slika Črni kvadrat postala ena izmed ikon umetnosti XX. stoletja.
Natanko stoletje kasneje smo pri Javnem skladu RS za kulturne dejavnosti zasnovali likovni
natečaj na temo Kvadrat in krog, kocka in krogla, s katerim smo slikarje povabili, da ustvarijo likovna dela na kvadratnem ali okroglem nosilcu, kiparji pa na osnovi kocke ali krogle. Zaželeno je bilo, da je razvidna smiselna in prevladujoča vloga kvadratnih in/ali okroglih oblik tudi pri samem snovanju in realizaciji likovnega dela. Razpis je bil odprt za vse likovne tehnike in načine likovnega izraza in nikakor ni bil omejen s pričakovanji ali celo zahtevo po abstraktni likovni govorici. Vsebina natečaja je bila omejena le z uporabo kvadratnih in/ali okroglih oblik kot prevladujočih elementov likovne kompozicije.
Seveda Malevičeva suprematistična dela niso bila prva, pri katerih so se umetniki odkrito
spogledovali z geometrijskimi oblikami. Kvadrat in krog kot likovna nosilca imata dolgo tradicijo, ki seže daleč v zgodovino človekovega ustvarjanja. Zaradi pravilnosti njunih oblik so jima v zgodovini človeške civilizacije pripisovali številne simbolne in okultne pomene. Oblike sakralnih objektov, od prazgodovinskih svetišč, posvečenih soncu, do egipčanskih piramid in novoveških verskih zgradb, so bile pogosto ustvarjene na osnovi kvadrata, kroga in njunih izpeljav, ki so nastale z množenjem in kombiniranjem posamezne oblike ali obeh oblik. Razmišljanja, povezana s kvadratom in krogom, niso bila omejena le na estetska vprašanja, ampak še veliko bolj na matematične probleme. Z razvojem matematike v antiki in predvsem v renesansi sta krog in kvadrat postala eno od bistvenih gibal razvoja in reševanja ne le geometrijskih, temveč tudi filozofskih, estetskih in znanstvenih vprašanj, povratno pa so ta vplivala na razvoj likovne umetnosti. Risba moža, ki ga je na osnovi antične predloge Leonardo da Vinci vpel v koordinate kroga in kvadrata, ni le študija skladnosti človeških proporcev, ampak tudi najboljši približek rešitvi nerešljivega matematičnega problema kvadrature kroga. Vendar sta obliki kot samostojni
formi nosilcev, čeprav v umetnosti ves čas prisotni, postali resnično razširjeni šele v modernizmu XX. stoletja. V razvoju zahodne umetnosti od renesanse dalje se je v slikarstvu uveljavil predvsem pravokotni format nosilca. Tega so slikarji uporabljali v pokončni ali ležeči obliki, do konca XIX. stoletja pa so se v akademskih krogih uveljavila celo jasna pravila o tem, kakšna orientacija pravokotnika in v kakšnih razmerjih stranic je primerna za določeno likovno temo. Pokrajini je tako ustrezal ležeč in figuri pokončen format, oba pa sta bila glede na obliko pravokotnika razdelana še na podrobnejše motivne opredelitve. Krog je že od renesanse veljal kot oblika, primerna za upodobitve Marije z Jezusom (t. i. tonde) in, skupaj z ovalno izpeljanko, portrete, kvadrat pa v tej rigidni shemi pravzaprav ni imel mesta. Vendar so kvadratno obliko številni umetniki uporabljali prav zaradi njene posebnosti in z njo povezanih drugačnosti in izzivov. Beneški mojster Jacopo Tintoretto je v XVI. stoletju kvadratni nosilec uporabil za nemalo svojih kompleksnih in dinamičnih kompozicij, v začetku XIX. stoletja pa je angleški slikar J. M. W. Turner, eden prvih znanilcev moderne umetnosti, prav v kvadratnih slikah ustvaril nekaj najbolj presenetljivo neobičajnih podob. Zdi se, da je oblika kvadrata marsikateremu ustvarjalcu ponudila dodatni zagon in raison d‘ être pri razvijanju drugačne, samosvoje in sodobnejše likovne govorice. S secesijo v vseh njenih pojavnih oblikah, od arhitekture, industrijskega in grafičnega oblikovanja do slikarstva in ilustracije, sta si kvadrat in krog na široko odprla vrata v umetnost XX. stoletja. Z nekaj pretiravanja bi lahko rekli, da je prav kvadrat zaznamoval moderno umetnost prejšnjega
stoletja. Od Klimta in Picassa, preko Mondriana in Albersa do umetnikov minimalizma in optične umetnosti lahko sledimo delom, ustvarjenim na osnovi kvadrata ali kroga, ki so se izkazala za ključna v razvoju posameznikove umetniške vizije. Še več, v XX. stoletju nastanejo številne slike kvadratnih in okroglih oblik, pri katerih kvadrat in krog (kot pri Maleviču) postaneta slikarska »motiva« sama po sebi. Podobno velja za kiparstvo zadnjega stoletja, kjer so številne raziskave odnosov med polnimi volumni in prazninami, med objektom in prostorom povezane tudi z razmislekom o lastnostih in možnostih, ki jih ponujata na videz preprosti obliki krogle in kocke. Z razpisom smo želeli tudi poudariti pomen izbire nosilca oz. njegove oblike. Izbor oblike in orientacije samega nosilca za ustvarjalca, tudi in predvsem če ne razmišlja „tradicionalno“, ne bi smel biti naključen. Likovnik se mora zavedati, da je že izbira med pokončnim ali podolžnim, pravokotnikom ali kvadratom, krogom ali ovalom ali neko čisto tretjo obliko del likovnega procesa. Še več, ustvarjalec se mora zavedati, da v marsičem že oblika, velikost, usmerjenost in priprava podlage določajo potek dela in oblikovne prvine kompozicije. Likovnik naj ve, da ni vseeno, za kakšno obliko in velikost nosilca svoje likovne vizije se odloči. Kvadrat in krog sta prav zaradi simetričnosti, pravilnosti in le za njiju značilnih lastnosti obliki, ki zahtevata poseben razmislek, kadar se ustvarjalec zanju odloči. V priročniku1, ki je izšel kot pomoč ustvarjalcem ob razpisanem natečaju, sem zapisal: „Simetričnost in pravilnost sta skupni krogu in kvadratu. Po drugi strani pa sta si obliki v marsičem nasprotni. Kvadrat je stabilna oblika brez izrazite težnje
po širjenju v katerokoli smer, krog pa je zelo nestabilna oblika brez trdnega sidrišča. Sile kroga so usmerjene v notranjost, proti središču oblike, hkrati pa stremijo k širjenju navzven. Krog je oblika številnih nasprotij; zdi se vase zaprta in mirujoča, a se lahko tako zapira vase kot širi izven svojih robov ter ima močno nagnjenje k vrtenju. [...] V kvadratni obliki je nekaj vzvišeno samozadostnega, v krogu pa sta prisotna prikrit nemir in svojevrstna energija. Prav moment izmuzljivega, ki krog neprestano sili k vrtenju, je potrebno na sliki v določeni točki učvrstiti.“ Kot vedno ob skladovih razpisih na državni ravni je bilo tudi ob tokratnem slišati nemalo negodovanja, da je tema pretežka za ljubiteljske likovnike. Na predavanjih in delavnicah smo mentorji poudarjali, da je razpis odprt tako za „klasičen“ (v ljubiteljskem pomenu figuralen) pristop kot za brezpredmetno, abstraktno izražanje, pogoj je le, da ustvarjalci jasno upravičijo izbor kvadratne ali okrogle oblike nosilca, da torej razmislijo o smiselni „umestitvi“ lastnih likovnih idej v razpisani obliki. Popolnoma nesmiselno bi bilo, da bi bil razpis za najpomembnejšo nacionalno ljubiteljsko razstavo (ki je navsezadnje odprt za vse, tudi šolane ustvarjalce) zgolj tekmovanje v najboljšem likovnem delu na prosto temo. Tovrstnih pregledov je, tako v organizaciji območnih skladov kot meddruštvenih sodelovanj, vsako leto dovolj, žal pa prinesejo malo svežih rezultatov in novih idej. Namen državnega razpisa pa je prav spodbuditi kreativnost izven ustaljenih okvirov in s tem ustvarjalcem razširiti obzorja za raznovrstne likovne prakse in načine likovnega izražanja. Za preseganje udomačenega in vajenega, za spust v neznano pa je seveda potrebno nekaj poguma. Rezultati dosedanjih razpisov in tudi tokratnega dokazujejo, da pogumnih ustvarjalcev z zadostnim likovnim znanjem in voljo ne manjka, pa tudi, da so marsikomu prav razpisane teme odprle nove poti, in to ne le likovnega znanja, ampak tudi samospoznanja.

Marsikateri likovnik, ki npr. prej ni poznal kolaža (teme izpred nekaj let) kot ustvarjalne likovne tehnike in se je naloge ob razpisu ustrašil, danes rad poseže po tej tehniki in ustvarja v njej, saj mu je odprla povsem nove ustvarjalne svetove.

Tudi ob letošnjem pregledu del, nastalih na temo kvadrat in krog, kocka in krogla, smo se
selektorji srečali z veliko raznolikimi in likovno zanimivimi rezultati. Kvaliteta del na nekaterih
selekcijah je bila tako visoka, da je bil izbor tistih, ki so napredovala na državno razstavo, vse prej kot lahek. Zato je pričujoča razstava le vnovičen dokaz smiselnosti tovrstnih „težkih“ izzivov.

Obenem po kvaliteti in pestrosti presega okvire ljubiteljske dejavnosti in se v marsikaterem
pogledu lahko postavi ob bok stvaritvam šolanih likovnikov. Razstava posrečeno prikaže
vso raznovrstnost likovnih pristopov in možnosti, ki jih je tema odprla. Na njej je, pričakovano, največ slikarskih del, ki segajo od figuralike do različnih kompozicij v bolj ali manj prečiščenem jeziku abstraktnih oblik. Na eni strani cvetlično tihožitje, na drugem polu presenetljivo zrela dela čistih barvnih iskanj znotraj geometrijskih oblik in smela iskanja optičnih učinkov. V nekaj primerih so avtorji z asemblažnimi elementi in uporabo neslikarskih materialov slike spremenili v objekte ali pa od obiskovalcev pričakujejo aktivno udeležbo pri (pre)oblikovanju likovne podobe. Nekaj je risb in grafik, ki se prav tako raztezajo od klasičnih tehnik do digitalnega medija in od figuralike do brezpredmetnosti. Bogata je bera kiparskih del, pri katerih nam ustvarjalci v širokem razponu materialov (glina, železo, blago, najdeni predmeti, plastika, steklo, les ...) ponujajo iskrive domislice, ki gledalcu izvabijo (na)smeh, pa tudi sestave, ki silijo k resnobnemu razmisleku o današnjem trenutku. Tudi tu najdemo abstraktno in figuralno zasnovane stvaritve, klasično zasnovana dela in taka, ki v osnovi izhajajo iz modernistične ideje ready madeov ali pa kombinacije obojega. Tri fotografska dela ponudijo zanimive odgovore, kako na temo zadovoljivo odgovoriti tudi v tem mediju.

Razpisi Javnega sklada za kulturne dejavnosti za bienalno državno razstavo so vedno izziv tako za ustvarjalce kot za snovalce tem. Oboji se ob tem naučimo nekaj novega, predvsem pa oboji pridobimo nove izkušnje na širokem polju likovne ustvarjalnosti. Razstave izbranih del so se do sedaj, in tudi tokratna ni izjema, pokazale kot kvalitetno poplačilo za obojestranski trud.

Janez Zalaznik