Katarina Gomboc

Katarina Gomboc pošilja zaokrožen cikel desetih pesmi, ki se pričenja s »Še vedno se spopadaš z besedami, ki so se razrasle v tebi« in zaključuje s tem, da je treba »do konca verjeti v pisanje«.  Ko razpre pesniško zgodbo od otroštva prek odraščanja, zapuščanja območja udobja, tujosti in bojazni pred zavezujočimi odnosi, potovanja po resničnih in notranjih pokrajinah ... dojamemo, da je pisanje prispodoba za življenje, v katerem pesnico zaskrbi ali bo našla pravo pot: »samo upaš, da ne boš zašel v obrabljenih mataforah.« Pisanje dojema kot najbolj iskreno soočenje s sabo, saj samo s pisanjem lahko izreče tisto, o čemer noče govoriti na glas.  Njene pesmi tudi zato nimajo stalne oblike, prosti verz se prilega vsebini, ki je zdaj detajlno usmerjena (kratki, vsebinsko polni verzi), zdaj panoramsko razširjena (dolgi, prozni verzi); še vedno pa zajema osebno preizpraševanje širšega konteksta.

Na zavest o hkratnosti individuma in družbe, v kateri se nahaja, nas navede tudi citiranje različnih (za avtorico pomembnih) del oz. njihovih avtorjev (Sorrentin, Tabrizi, Ungaretti), ki na subtilen način razširijo zorni kot branja pesmi, hkrati pa so organsko vključene v njeno tkivo. V pesmih je pogosto čutiti odpor do marginalizacije drugačnosti  in do težnje po izničenju  celih nacij, ki se dogajajo v današnjem času na evropskem prostoru, zato raziskuje – otožne vzhodne dežele, … ki jih na mentalnem zemljevidu Evrope ... ni mogoče najti, čeprav resničnega zasedajo skoraj polovico … Skrb za usodo družbe sicer ni v prvem planu, določa pa (kot rečeno) perspektivo izrekanja.

Tvorka pesmi sledi anatomiji ranjenosti, ki izhaja iz otroštva, telesa, kraja, jezika, vere, družine … Odraščanje pospremlja strah pred votlostjo človeškega bivanja, njena zavestno izbrana drža v tem bivanju pa je izrekanje, ker ne more ostati mirna ob vseh teh mnenjih, ali sem ženska, ali sem kot ženska človek ali kot / oseba in kje in kaj sem, ko druga ob drugo trčita neoporečna slovnica in moje spolovilo / mene ne moti če me nagovarjate kot moškega. Pri pesmih, ki nagovarjajo drugo osebo moškega spola se celo zazdi, da to počne tudi sama s sabo. V poslanem ciklu avtorica ne prikaže le aktualnega položaja ženske, njene vrojenosti in ovir, ki iz tega izhajajo, ampak svoj spol doživlja tudi kot prednost: »podarjena mi je bila ženskost« oziroma danost, ki ji sledi  še posebej v pesmih dvojine. Tudi ta ni preprosto položena v pesmi, ampak se razvija od namernega zanikanja, opuščanja, oddaljevanja od nečesa, kar bi se lahko z neskončno lepoto vtisnilo vate in te zaznamovalo. Do prepričanja, da je eno od vodil preživetja sprejemanje in pomiritev s pokrajino, ki jo vsak nosi v sebi ter s tem, da je treba ves čas  dvomiti v samoto in vztrajati v dvojini.

Priča smo torej bivanjski, razmišljujoči, globoko iskreni in tudi družbeno kritični poeziji, s katero  tvorka (ne brez dvomov in strahu) išče lastno identiteto in najde svoj izraz ter na svoj (navdihujoč) način  obračunava z vrojenim in privzgojenim.

mag. Ana Porenta, državna selektorica, pesnica in urednica