Tomaž Ogris Srebrna plaketa za življenjsko delo pri razvoju kulture koroških Slovencev

Tomaž Ogris je obiskoval ljudsko šolo na Radišah, maturiral na Slovenski gimnaziji v Celovcu in končal študij pedagogike na učiteljišču v Celovcu. Že kot dijak se je vključil v kulturno življenje koroških Slovencev. Po diplomi je poučeval na ljudskih in glavnih šolah in na Slovenski gimnaziji, bil pa je tudi profesor na Pedagoški akademiji v Celovcu. Do upokojitve leta 2007 je bil tudi deželni šolski nadzornik za dvojezično šolstvo in vodja oddelka za manjšinsko šolstvo pri Koroškem deželnem šolskem svetu.

Na vodilnem mestu Slovenske prosvetne zveze, osrednje slovenske kulturne organizacije na Koroškem, pa tudi Slovenskega prosvetnega društva na Radišah je ustvarjal mostove med ljudmi, društvi in kulturnimi ustanovami ter med raznolikimi zanimanji in hotenji na obeh straneh Karavank. Njegov pogled je v glavnem usmerjen v kulturo in (šolsko) izobraževanje, ki ju je sooblikoval povsod tam, kjer so bila v ospredju vprašanja slovenske narodne skupnosti. Nikoli se ni omejeval samo na slovenska kulturna prizorišča, saj jih je in jih še odpira prav tam, kjer na Koroškem zija največja vrzel: to je v šolah in pri dvojezični vzgoji. Kot izkušen učitelj in profesor se je dobro zavedal pomena ljudskih šol, ki so v krajih, kjer je komunikacija v slovenskem jeziku samoumevna in sprejemljiva, nekakšna vaška in kulturna središča. Dvojezično vzgojo razume kot veliko prednost v prostoru, kjer se »slovenski in nemški narod razmejujeta, hkrati pa kreativno oplajata«. Zvest tej sintagmi se Tomaž Ogris z vzgojo, s kulturo in knjigo odpira narodu-sosedu in nemško govorečim sodeželanom omogoča vpogled v razmišljanje slovenskega rojaka. Verjame, da more biti ohranjanje slovenščine v zamejstvu uspešno le s čezmejnim povezovanjem in širokim sodelovanjem z jezikovnim in kulturnim zaledjem.

Veliko časa posveča tudi pisani besedi. Objavlja spominsko prozo, eseje, monografije, mladinska dela, prispevke o kulturnih in družbenih vprašanjih, v domačih in mednarodnih strokovnih glasilih pa članke s področja pedagogike, zlasti o vprašanjih dvojezične vzgoje in izobraževanja. Od leta 2012 je glavni urednik edine koroške literarne revije Rastje, od leta 2013 pa tudi tajnik Društva slovenskih pisateljev v Avstriji.

Pri svojem delu daje prednost širokemu sodelovanju ali kot sam pravi – »kulturi pisanih travnikov in s tem sprejetosti in integraciji drugačnih v skupni Evropi pred skromno ograjenim vrtičkarskim mišljenjem«, zato mu Javni sklad Republike Slovenije za kulturne dejavnosti podeljuje srebrno plaketo.