|
PRIZNANJA SKLADA
PRIZNANJA SKLADA ZA LETO 2005
MARIJA MAKAROVIČ
Dr. Marija Makarovič (Ljubljana, 15.8.1930), etnologinja. Po maturi je vpisala študij etnologije na Filozofski fakulteti v Ljubljani, kjer je leta 1953 diplomirala in 1964 doktorirala z disertacijo Slovenska kmečka noša od srede 19. stoletja do danes. Od 1953 do 1989 je bila zaposlena kot kustosinja v Slovenskem etnografskem muzeju v Ljubljani. Terenskemu raziskovanju in objavljanju različnih del s področja etnologije pa ostaja zvesta tudi po upokojitvi. Od 1993 do 1997 je vodila Slovenski narodopisni inštitut Urban Jarnik v Celovcu; je soustanoviteljica Centra za biografske raziskave v Ljubljani (2001).
Njeno temeljno delo so bile predvsem tematske in krajevne monografske raziskave. Te se odlikujejo po obilici zbranih podatkov s terena in upoštevanju arhivskega gradiva. Za mnoga okolja so to doslej edina pričevanja o življenju ljudi na Slovenskem med koncema 19. in 20. stoletja. Skupaj je doslej izdala 47 monografij, uredila 29 zbirk in monografij ter napisala preko 400 znanstvenih in strokovnih člankov.
Osnovno (predvojno) tekstilno zbirko oblačilne kulture v Slovenskem etnografskem muzeju je dopolnila z več tisoč predmeti in jo v celoti inventarizirala. Pri tem ni šlo za številčno, temeveč za notranje smiselno strukturo zbirke, ki jo je utemeljila in dopolnjevala po krajevnem in časovnem merilu ter po socialnem in funkcionalnem vidiku. Materialni elementi kulturne dediščine so s tem dobili novo razsežnost.
V svojem obsežnem raziskovalnem in publicističnem delu se ukvarja z raziskavami noše (Slovenska kmečka noša v 19. in 20. stoletju, 1971; Narodna nošnja Gorenjsko - Rateče, 1988; Ljudske vezenine na Slovenskem, 1970) in oblačilne kulture (Oblačilna kultura slovenskega kmečkega prebivalstva v Rožu, 1996, Oblačilna kultura slovenskega kmečkega prebivalstva v Podjuni, 1999; od 1986 izdaja zbirko Slovenska ljudska noša v besedi in podobi), kmečkega gospodarstva (Kmečko gospodarstvo na Slovenskem, 1978); medsebojne pomoči (Medsebojne pomoči vasi na Slovenskem, 1979); kmečkih poslov, virov preživljanja, ljudskega zdravilstva (mdr. ur. Zagovori v slovenski ljudski medicini ter zarotitve in apokrifne molitve, 1999); pregovorov (Pregovori - življenjske resnice, 1975). V zadnjem desetletju med drugim zbira življenjske zgodbe na avstrijskem Koroškem (sourednica Vrednotenje življenjskih pričevanj, 1997) in ureja knjižno zbirko Tako smo živeli.
Sodelovala pa je tudi pri številnih skupnih razstavah v domačih in tujih ustanovah; skoraj nepregledno je število večjih ali manjših razstav in prireditev lokalnih institucij in ljubiteljskih društev, ki jim je Makarovičeva priskočila na pomoč z nasvetom, predavanjem in podobnim.
Z raziskavami oblačilne kulture se je začela ukvarjati v petdesetih letih 20. stoletja in v okviru muzejskih razstav in objav strokovnih razprav opozarjala na različne načine oblačenja slovenskega kmeta in sporočilnost njegove obleke; da torej t. i. narodne noše, v katere so se nekdaj skoraj brez izjem kostumirale tudi folklorne skupine, predstavljajo le majhen delček zanimive zgodbe o oblačenju človeka v 19. in začetku 20. stoletja. Marija Makarovič je kot dolgoletna predavateljica na začetnih in nadaljevalnih seminarjih za vodje folklornih skupin predstavljala oblačilno kulturo kmečkega prebivalstva v posameznih pokrajinah. Zlasti s predstavitvami starih oblačilnih kosov iz muzejskih zbirk, ki so po obliki in sporočilnosti odstopali od do tedaj uveljavljenih odrskih predstavitev kmečke obleke, je opozarjala na pestro paleto možnosti, ki jih lahko folklorne skupine pri svojih interpretacijah upoštevajo. Vztrajna in dosledna prizadevanja so sprožila val pozitivnih sprememb; folklorniki so se vse bolj zavedali pomena oblačilne kulture in mu skušali dati v programih bolj ustrezno mesto.
Tako je do danes nastalo štirideset raziskav, ki zajemajo celotno slovensko narodnostno ozemlje, pri čemer je še posebej potrebno izpostaviti raziskave na slovenskem Koroškem v Avstriji. Vse so potekale na terenu in po arhivih, vselej s pomočjo članov posameznih folklornih skupin. Skupine so tudi gmotno omogočile terensko delo. Pomembno je tudi, da izsledki raziskav ne bodo namenjeni le skupinam, da bi si po njih naredile kostume za nastopanje, ampak bodo tudi objavljeni ter tako na voljo širšemu krogu ljudi. Nadaljnjih sedem tovrstnih študij je izšlo pri drugih izdajateljih: Oblačilna kultura slovenskega kmečkega prebivalstva v Rožu, 1996 Oblačilna kultura med Muto in Kaplo, 1999 Oblačilna kultura slovenskega kmečkega prebivalstva v Podjuni, 1999 Oblačilna kultura kmečkega prebivalstva na Tolminskem, 2000 Oblačilna kultura kmečkega prebivalstva v Zgornji Vipavski dolini in na Gori, 2003 Oblačilna kultura v Lancovi vasi in okolici, 2004 Oblačilna kultura v občini Velika Polana.
Omeniti pa je treba še vrsto raziskav, katerih gradivo pa še čaka na objavo: Ravne na Koroškem (območje Strojne), Velenje (Šaleška dolina), Novo mesto (rekonstrukcija po freskah na Veseli gori, okolica), Škocjan na Dolenjskem (okolica), Poljčane (rekonstrukcija po freskah na Sladki gori, okolica), Zgornja Korena (zahodne Slovenske Gorice), Loka - Rošnja (Dravsko polje), Dolena (Haloze), Tinje na Pohorju, Vuhred (okolica, severozahodno Pohorje), Mozirje (Zgornja Savinjska dolina), Rogatec (okolica), Ivanjkovci (od Jeruzalema do Ormoža), Makole (okolica in obronki Haloz), Pobrežje pri Ptuju, Maribor (okolica), Črna na Koroškem (zgornji del Mežiške doline), Šentanel, Kubed, Lovrenc na Pohorju (severovzhodno Pohorje), Dragatuš (okolica), Destrnik (okolica), Hotiza (Dolinsko).
Pomen raziskav in strokovnih prizadevanj dr. Marije Makarovič je za folklorne skupine neprecenljiv, saj se je na njihovi podlagi popolnoma spremenila oblačilna podoba skupin na Slovenskem. Njene sodobne predstavitve oblačilne dediščine upoštevajo načela stroke. Pomembna ni le za folklorno dejavnosti, temveč tudi za etnološko znanost, saj bi bilo vedenje o slovenski kulturni dediščini brez nje skromnejše.
Drago Gradišek (19. 7. 1950, Šentjanž pri Dravogradu), hornist, glasbeni pedagog, dirigent. Po nižji glasbeni šoli na Ravnah na Koroškem je nadaljeval študij roga na srednji glasbeni šoli v Mariboru in diplomiral na ljubljanski Akademiji za glasbo. Pet let je bil član orkestra Slovenske filharmonije. Predanost godbeništvu, ki izvira iz najzgodnejših otroških let, pa ga je premamila, da se je preselil v Krško, da bi prevzel vodenje pihalnega orkestra Tovarne celuloze in papirja Djuro Salaj.
S svojim pristopom do organiziranja godbene dejavnosti je prinesel svežino in nov zagon. Krška godba je štela komaj dvajset članov. Na glasbeni šoli ni bilo oddelkov za pihala, trobila in tolkala, zato se je kar sam lotil izobraževanja, pozneje pa pri godbi ustanovil glasbeno šolo. Hkrati je vodil tudi tolkalno in mažoretno skupino v Artičah.
Leta 1992 je Gradišek postal ravnatelj glasbene šole v Krškem. Poleg pihalnih in trobilnih oddelkov je začel razvijati še druge dotedaj deficitarne oddelke. Tako je ustanovil in še danes tudi vodi simfonični orkester. V njem se skupaj udejstvujejo učenci in učitelji glasbene šole; z uspehom je že izvedel vrsto večjih projektov.
Drago Gradišek je s svojo osebnostjo in delovanjem značilno zaznamoval glasbeno kulturo v Posavju in v Sloveniji. Vzpostavil je tvorno sožitje z glasbenim šolstvom, kar je pomemben vzvod za dvig kakovostne ravni godbeništva. V njej je izšolal je cele generacije odličnih glasbenikov; mnogi njegovi učenci so danes jedro posavskih in dolenjskih pihalnih orkestrov in godb. Kot glasbeni pedagog in dirigent je znal vzbuditi pri mladih ljubezen do glasbe in godbeništva; nekateri so se pozneje tudi poklicno posvetili glasbi.
Jožko Kovačič (23. 10. 1946, Podjerberk pri Št. Ilju), pedagog, zborovodja, urednik. Po ljudski šoli je obiskoval Slovensko gimnazijo v Celovcu, kjer je kot dijak tudi pel v zboru pod vodstvom dr. Franceta Cigana ter sodeloval v gledališki skupini Oder mladje. Iz slovenščine in glasbene pedagogike je diplomiral je graški univerzi, kjer je tudi uspešno vodil študentski zbor.
Leta 1971 je postal učitelj slovenščine in glasbe na Zvezni gimnaziji za Slovence v Celovcu. Poleg obveznega pouka je vodil zbore in inštrumentalne skupine; z zborom je dvakrat prejel srebrno plaketo na Mednarodnem mladinskem pevskem festivalu v Celju. Po smrti dr. Franceta Cigana je prevzel tudi Mešani zbor Jakob Petelin Gallus, z njim posnel dve plošči in ga vodil na uspešni turneji po ZDA in Kanadi. Vodil je tudi Mladinski zbor na Lipi nad Vrbo ter Mladinski zbor Bilčovs. Strokovno je pomagal več glasbenim skupin in zanje napisal vrsto glasbenih priredb.
Več let je bil osrednji zborovodja in odbornik Krščanske kulturne zveze, strokovni mentor koroških zborov in predavatelj na seminarjih. V tem okviru je uredil in izdal številne zbirke za mladinske zbore in šolske pesmarice; pripravil je tudi dva učbenika za slovenski jezik in glasbeni pouk. Uredil je celotni zborovski opus dr. Franceta Cigana, ki ga je v devetih zvezkih od 1996 do 2002 izdala KKZ Celovec.
V okviru projekta Pogovori v slovenščini pa tudi v drugih nemških izobraževalnih ustanovah že vrsto let vodi tečaje za nemško govoreče, ki živijo v dvojezičnih krajih, ki bi radi spoznali slovenščino in se je naučili aktivno uporabljati.
Od leta 1988 vodi moško pevsko skupino Vaščani pojo iz Zgornje Vesce, ki želi ohraniti in poživiti stare, domala pozabljene slovenske ljudske pesmi. V ta namen Kovačič snema, zapisuje in prireja ljudske pesmi, in jih s svojimi "Vaščani" skozi nastope in posnetke na zgoščenkah vrača v življenje. Nastalo je že pet plošč - Slovenske koroške ljudske pesmi (1989), Podoknice (1990), Nič proti žanstvam (1992), Najlepše slovenske koroške ljudske pesmi (1995), Vaščani pojo daset liet (1998) - in dve notni zbirki. Posebnost skupine je tudi vsakoletni koncert na prostem, ki je vse bolj odmeven.
Podelitev srebrne plakete JSKD opozarja na njegovo obširno delovanje na pedagoškem, glasbenem in organizijskem področju kulturnega udejstvovanja Slovencev na Koroškem, s katerim je pomembno prispeval k tvornemu sožitju in utrjevanju slovenske narodne samobitnosti.
BREDA PUGELJ OTRIN
Breda Pugelj Otrin, (Ljubljana, 5/10/1934), igralka, prevajalka, pravljičarka in umetniška terapevtka. Maturirala in diplomirala (AGRFTV) je v Ljubljani. Dve leti je bila članica Ljudskega gledališča Celje, od 1959 članica Drame SNG Maribor. Odigrala je več kot 120 gledaliških vlog za odrasle in mladino, od klasičnih dramskih del (Ofelija v Hamletu) do sodobnih (Jenny v Smrt trgovskega potnika). Veliko je s predstavami gostovala po Sloveniji (monodrama Ženske, oh te ženske!), sodelovala v slovenskih filmih in TV produkcijah. Igrala in pela je tudi v muzikalih in drugod.
Njeno delovanje sega na več umetnostnih področij, od literature do plesa in gledališča. Ima obsežen prevajalski opus več kot trideset književnih in dramskih del ter strokovne literature (med drugim Pearl Buck: Njegov vsakdanji kruh, Erich Fromm: Kriza psihoanalize). Na Baletni šoli v Mariboru je vrsto let vodila otroške plesne skupine, vrtce in pripravnice. Je soustanoviteljica Malega plesnega gledališča, kjer je bila vrsto let dramaturginja in svetovalka.
Breda Pugelj Otrin še posebej zavzeto goji pravljičarsko tradicijo. Nastopa zlasti v vrtcih in osnovnih šolah. S pretanjenim občutkom za jezik je številnim generacijam omogočila doživljanje vznemirljivih zgodb iz davnega izročila. Pripravila je tudi izbrane programe slovenskih pesnikov kot sta Najdihojca z Levstikovo poezijo in Ciciban, dober dan, z pesmimi Župančiča, Valjavca, Vogrinove in Arharja.
Prav posebno področje njenega dela pa je umetniška terapija. Iz psihologije in problemov, ki se pojavljajo pri tej dejavnosti, se je izpopolnjevala na Inštitutu za dinamično psihoterapijo v Münchnu. Skupine za umetniško glasbeno terapijo je vodila v Zavodu dr. Marjana Borštnarja v Dornavi in pri Polžu v Mariboru. Vodila je tudi skupino pri ozdravljenih alkoholikih. Z njimi je pripravila vrsto projektov, ki so prerasli v samostojne predstave in projekte.
ZVEZA SLOVENSKIH KULTURNIH DRUŠTEV
ZSKD Trst-Gorica-Videm, zveza slovenskih kulturnih društev. Ustanovljena je bila 7. 10. 1945 kot osrednja organizacija kulturnih in prosvetnih društev, da bi povezovala in pospeševala delovanje kulturnih društev, spodbujala duhovno rast ter ohranjala in vrednotila kulturno izročilo. Kot steber slovenskega življa v svojem okolju že polnih 60 let krepi obrambo pred asimilacijo in to z bogato in raznovrstno kulturno dejavnostjo. Zveza je od svojega nastanka večkrat spremenila ime, a vodilo in kulturno poslanstvo sta ostala nespremenjena. Prej Slovenski prosvetni zvezi in od leta 1980 dalje Zvezi slovenskih kulturnih društev je predsedovalo kar nekaj vidnih predstavnikov slovenske kulture: pisatelj Vladimir Bartoll, skladatelj Ubald Vrabec, slilkarja Robert Hlavaty in Klavdij Palčič, publicist Marko Waltritsch, pesnik Marko Kravos in vsestranski kulturni delavec (esejist, pesnik, novinar) Ace Mermolja.
Danes šteje zveza 83 društev in skupin, ki delujejo na območju treh pokrajin (Trst, Gorica, Videm) avtonomne dežele Furlanije-Julijske krajine. Njihovo delovanje usklajujejo trije uradi v Trstu, Gorici in Solbici ter referenčna točka v Čedadu. Je članica Slovenske kulturno gospodarske zveze, državnega združenja ARCI, združenja pevskih zborov USCI. Odlično sodeluje s slovenskim programom Radia Trst A. Uspešno se uveljavlja tudi v pokrajinskih medijih, kar prispeva k informiranju članstva in vrednotenju dosežkov posameznih kulturnih društev in skupin.
Slovenska kulturna društva in skupine, združene v zvezi, posamično in skupaj učinkovito izvajajo različne programe in projekte na več področjih umetniškega udejstvovanja, zlasti pa na glasbenem, gledališkem, likovnem in literarnem področju. Njihovo udejstvovanje, še zlasti pa kakovostnejši in odmevnejši dosežki pomembno oblikujejo skupni kulturni prostor in uveljavljajo sodobne poglede na sožitje, večetničnost in multikulturalnost. Med pomembnejše programske projekte štejejo: Primorska poje (od 1969), Revija kraških godb (od 1994), božična mednarodna revija Nativitas (od 2002); posebno skrb posveča ZSKD pedagoškemu delu z organiziranjem številnih taborov in celoletnih delavnic na področju zborovstva, godbeništva in likovne kulture.
Na Tržaškem so se še posebej uveljavile proslave ob 8. marcu Mimoze za vas in strokovne ekskurzije po poteh slovenskih pesnikov in pisateljev. Na Goriškem je odmeven glasbeni festival Across the Border. V Benečiji sodeluje tudi pri izdaji vsakoletnega Trinkovega koledarja, delovanju Beneške galerije, etnografskega muzeja v Bardu. V Stolbici posebej podpira delovanje društva Rozajanski dum. Odmevna je tedenska radijska oddaja Te rozajanski glas.
ZSKD je v šestih desetletjih svojega delovanja pomembno prispevala k rasti in razvoju kulturnih dejavnosti. Zagotavljala je organizacijsko in vsebinsko podporo. Pomagala je pri razvijanju novih oblik in vsebin delovanja z iskanjem ravnotežja med tradicijo in inovacijo. Z delom na področju vzgoje in izobraževanja, samostojno ali v sodelovanju z izobraževalnimi ustanovami, je pospeševala strokovno rast. Z razvijanjem svetovalnega dela na področju kulturnih programov in projektov ter mentorskega dela je vzpostavljala ugodne razmere za razmah ustvarjalnosti, utrjevanje in ohranjanje nacionalne kulturne identitete.
|
|
