Iz večjega nabora besedil, tako proznih, pesniških kot dramskih, sem izbral pet ciklov, tri prozne in dva pesniška, ki so me vsak po svoje pritegnili z načinom ubeseditve tematik, žanra, pesemskega načina ... ali pa me je v njih pritegnila kaka jezikovna vehemenca, saj sem v njih iskal odstopanje od pretirano konvencionalnega, stereotipnega izraza. Mislim, da je prav to lahko tista prednost oz. tista specifična razlika in mogoče (če sploh ima kakšno) tudi naloga mlade literature, ki naj čim bolj svobodno in čim več poskuša in eksperimentira, ne da bi ob tem preveč razmišljala.

Glede na to, da se bolje spoznam na (sodobno) poezijo, s katero sem intenzivneje v stiku, in da živim v času, ki zaradi svoje brezkompromisne tržne logike depriviligira pesništvo, sem se odločil, da bi za zmagovalko tega natečaja raje izbral pesniško knjigo.

Odločil sem se torej za pesmi pod šifro Lavanda, za katere mislim, da se dobro znajdejo v ne zgolj eni sami jezikovni legi in se izražajo z različnimi pesemskimi načini, pa tudi, v prepoznavni dediščini modernizma, (iz)povejo različne lirične dejavnike ne vedno prvoosebnega pesničinega jaza. Prepričale so me z raznolikimi pristopi (vstopi/izstopi) k pesemski materiji kot celoti oblike in sporočila, ki se izraža na ozadju neke točno izražene jezikovne nedoločenosti odprtega besedila, zato so se mi zdele obetaven in včasih že kar zaključen material za bodočo knjigo. 

Primož Čučnik

Nina Kremžar se je 1993 rodila v Ljubljani, kjer odrašča od slej. Na Filozofski fakulteti je diplomirala iz anglistike in japonologije, letos pa zaključuje magistrski študij anglistike in primerjalne književnosti. Od nekdaj so jo fascinirale zgodbe, ki jih išče v jeziku, branju, plesu, glasbi in umetnosti na sploh, sama pa jih zna najbolje pripovedovati z besedami – naj bo to poezija ali proza. Kadar le lahko, potuje – včasih blizu, drugič daleč, ampak vsakič popolnoma, ker je ravno prepletanje sveta, ljudi in njihovi zgodb tisto, kar ji daje navdih za pisanje in življenje. Pogosto prevaja, poučuje ali pa se izgublja v tujih jezikih, najraje pa seveda piše, ker se v svojih pesmih ozira okoli sebe in raziskuje tisto, kar ji je še nepoznano. Se pa iz vsakega potepa skupaj s svojimi zgodbami vedno znova vrača domov, v Ljubljano, v slovenščino.