Prireditve

JAVNI SKLAD RS ZA KULTURNE DEJAVNOSTI
in
OBMOČNA IZPOSTAVA JSKD IZOLA

45. SREČANJE NAJMLAJŠIH FILMSKIH IN VIDEO USTVARJALCEV SLOVENIJE

Izola, 15. in 16. oktober 2009

ZAPISNIK ŽIRIJE 2009

Žirijo 45. srečanja so sestavljali Matija Milčinski, Boštjan Vrhovec, Mitja Manček, Amir Muratović in
Miha Klep kot tehnični sodelavec.

Žirija je izločila dva filma iz NIŽJE SREDNJE ŠOLE IGO GRUDEN, NABREŽINA - TRST

- Plameni pod grmado, dokumentarni film, dolžina 11 min. 50 sek., skupina avtorjev - zaradi prekoračene dovoljene dolžine film

- Na prvi ples, igrani film, dolžina 7 min. 40 sek., skupina avtorjev - film je režirala odrasla oseba in zato ne sodi v kategorijo otroškega filma

Prav tako je bil izločen film VIDEO KROŽKA OŠ CVETKA GOLARJA, ŠKOFJA LOKA

- The Climatic Changes, igrani film, avtorji Ana Demšar, Ula Harbaš Jelovšek, Valerija Volčič, Kim Bavdaž in drugi - film je posnet v angleškem jeziku

MNENJA ŽIRANTOV O LETOŠNJI PRODUKCIJI FILMOV, O AVTORJIH, MENTORJIH ...

Matija Milčinski:
"Nisi se sam delal!"
(citat iz filma Zakaj drugačnost bogati)

Namreč debeluh - jasno pa je, da se tudi filmi ne delajo sami, ampak je zraven veliko ljudi ali vsaj različnih znanj:

Scenaristi so v letošnjem izboru pokazali nekaj zanimivih idej, izogibali pa so se - vsaj v glavnem - velikih človeških problemov, predvsem tistih, ki tarejo njih same. Velikokrat so se lotevali problemov površno in jih servirali preveč didaktično in naravnost. Ob tem bi nemara izzvzel filmček Učenka z Marsa, ki nevsiljivo obravnava problem drugačnosti in h kateremu se bom še vrnil. V zgodbah je bilo letos precej avtomobilskih nesreč, ki pa so bile izvedbeno zelo nespretno izpeljane. Ena najhujših scenarističnih napak pa je, da igralec vnaprej pripoveduje gledalcu, kaj bo videl. Manjka samo še obrazložitev, kaj smo ravnokar gledali in zakaj, pa se bomo res počutili kot popolni butlji. Pogrešal sem tudi kakšen res dober scenarij za dokumentarni film.

Režiserji so igralcem prevečkrat dopuščali leseno igro, niso ponavljali posnetkov ob dokaj hudih govornih pomotah, in jim dovoljevali, da so besedilo brali s slabo skritega listka. Za marsikatero nerodnost pa je kriv scenarist, ki je pisal okorne dialoge. Več znanja so pokazali pri kadriranju, montaži in poznavanju tehničnih trikov, za katere pa je treba opozoriti, da so bili večkrat zlorabljani kot uporabljani. In tu bom spet omenil filmček Učenka z Marsa, ki se odlikuje po sproščeni igri in dialogu, a mu preveč statična kamera in montaža zavirata tempo. Ne samo ta, tudi veliko drugih izdelkov se vrača k principu fotografiranega gledališča, ki je že zdavnaj iz mode. Veliko je bilo letos nekritičnega posnemanja nadaljevank in nanizank, ki jih vrtijo naše komercialne televizije - brez kritične distance do medija, brez parodiranja, brez lastnega komentarja.

Igralci so se včasih kraljevsko zabavali, pa smo se zabavali tudi mi, včasih pa se je tudi zgodilo, da so se smejali oni, nam pa ni bilo do smeha. Pomanjkanje koncentracije, šibka soigra, leseno gibanje, nedosledna uporaba dialekta so le nekatere od napak, ki so padle v oči, tisto pa, kar vam najbolj zamerim je, da se niste niti toliko potrudili, da bi se naučili besedilo na pamet in ste goljufali z nekakšnimi listki, skritimi v zvezku (seveda ne vsi, tisti, ki so to počeli, pa že vedo, kdo so). Tudi malo več samokritike bi bilo dobrodošlo - če si se v besedilu zmotil, prosi režiserja, naj prizor ponovi - material za snemanje je dandanes takorekoč zastonj, časa imate pa tudi na pretek. Pa moram spet omeniti igralke iz filma Učenka z Marsa, ki so besedilo obvladale in ga govorile tako kot da si ga pravkar izmišljujejo.

Snemalci so svoj posel opravljali z različno srečo. Nekateri posnetki, izrezi in zasuki so bili že prav profesionalni, včasih pa se je kamera v roki brez pravega razloga preveč tresla in presukavala na izreze, ki za dogajanje niso bistveni. Včasih je bila kakšna slika tudi pretemna - če bi na pravo mesto postavili navadno žarnico, bi se temu problemu izognili. Če režiser ne pregleduje posnetka je prav, da ga opozorite, če vam je kakšen igralec ušel iz kadra ali je pokvaril kompozicijo.

Tonski snemalci so napravili relativno dober zvok takrat, ko so imeli na razpolago zunanji mikrofon. Mikrofoni na kameri so zelo zasilna rešitev in so krivi za večino nerazumljivosti besedila. Razmišljati bi bilo treba tudi o tem, da bi scenarij prilagodili tehničnim možnostim, ki jih pač imate, ali - enostavneje povedano - scenaristi naj se izogibajo dramaturško preveč pomembnemu dialogu, če nimate možnosti za dober tonski posnetek.

Scenografov in kostumografov praktično ni bilo opaziti. Glede na to, da so teme večinoma sodobne, so igralci oblečeni v lastne obleke, kar načeloma ne moti preveč, bi pa bilo vseeno dobro vedeti, da izbira obleke lahko pripomore k oblikovanju karakterja in igralčevega razpoloženja. Scenografija kot pomemben element filmske (video) umetnosti pa se večinoma žal omejuje na iskanje lokacij v šoli ali čim bližje njej, kar je po svoje razumljivo zaradi težav s prevozom, gledalca pa vseeno moti, če domačo kuhinjo v dveh različnih filmih "igra" ista učilnica za gospodinjstvo, da o belih rjuhah, ki pomenijo zakleto jamo, sploh ne govorimo.

Animatorji so letos napravili kar nekaj uspešnih izdelkov. Preseneča pa me obilo nasilja - glave letijo, ljudje razpadajo, kri teče v potokih. Je to zato, ker animacija take stvari pač omogoča, ali je takšen današnji svet? Pri marsikateri sicer uspešni animaciji bi ob domiselni izbiri teme in snovi, ki ste jo animirali želel kakšno malo bolj zaostreno poanto, da bi mi dala misliti ali da bi se ji nasmejal.

Montažerji bi morali predvsem razmišljati o montaži z rezi in ne poenostavljati prehodov iz posnetka v posnetek z elektronskimi maskami in prelivi. Takšna montaža je ne samo "vražja komoditeta", kot ji pravi Kulešov, ampak tudi moti gledalca, ker mu prekinja kontinuiteto.

Glasbeni opremljevalci so očitno imeli dobro zalogo posnetkov, saj bi težko rekel, da je bila kakšna scenska muzika v letošnji beri slaba ali neprimerna. Zanimalo pa bi me, če bi se našel kakšen dovolj korajžen mladi glasbenik, ki bi napisal izvirno glasbo.

Mentorji - na koncu in ne nazadnje - so po teoriji najboljši takrat, ko jih ni opaziti niti ni čutiti njihove odsotnosti, karkoli že to konec koncev pomeni. Težko je oceniti, koliko je mentor pripomogel pri določenem projektu - je mlade avtorje samo spodbujal in jim budil domišljijo, ali je postoril tudi kaj bolj konkretnega, kar sicer ni njegova naloga.

Vsekakor smo letos videli skoraj 90 filmčkov, in vsak je nosil delček truda vseh naštetih.

Iskrene čestitke vsem skupaj!

Amir Muratović:

Mentorji, mentorji

Skoraj devetdeset filmov - lahko smo več kot zadovoljni! In spet nismo. To leto smo si za ogled in ocenjevanje filmov prvič vzeli dva dni - in bili na koncu zelo utrujeni. Zagotovo smo ob tem kakšen film prezrli ali narobe razumeli. Na pogovoru bo priložnost, da nas v to prepričate.

Več kot trideset kratkih animiranih filmov prihaja iz različnih šol v okolici Krškega. Nekateri med njimi so likovno dodelani, dobro animirani, imajo jasno sporočilo. Velika večina pa je preprostih prvih vaj iz animacije, ki si ne zaslužijo, da bi jih gledali na festivalu. Žal je mentorica mlade filmarje premalo vzpodbujala, da bi razvili kompleksnejšo zgodbo, predvsem pa so izdelki likovno revni, liki so površno izrezani, ozadja načečkana. Verjetno bi morala sama narediti selekcijo in za festival izbrati samo najboljše, tako bi tudi med njimi samimi vzpostavila več tekmovalnosti. Če pa so s časom omejeni, bi lahko v en film združili več zgodb na isto temo, kar jim je pred leti sijajno uspelo.

Tudi filmi Luksus produkcije me ne prepričajo več. Napravili so malo industrijo otroških filmov, delavnice na Trški gori vodi pet mentorjev, hitro razvijajo ideje in jih prenesejo v film. Takšni filmi nato potujejo po mednarodnih festivalih in tako potrjujejo sredstva, ki so jih prispevali številni skladi in institucije. Mladina se nauči uporabljati video tehniko, stative, luči, montažne programe, vse je videti tako zloščeno kot vaje s filmske akademije. Prepoznavam domislice odraslih, rešitve, ki so videne leto ali dve nazaj. Dvomim, da je takšen doživljajski svet osnovnošolcev. Verjetno bodo morali mentorji v prihodnje razmisliti, da se pomaknejo v ozadje in ne nastopajo kot vsevedni profesionalci, temveč kot sogovorniki, ki postavljajo vprašanja.

Podobna nevarnost preti filmom iz OŠ Gorišnica, kjer prav tako uporabljajo stojalo, reflektorje, odsevnike svetlobe, lovijo zvok z mikrofonom na palici - poskušajo oponašati "veliki film". Na srečo so zgodbe še vedno vpete med mladostnike, so pa skozi proces dodelane, obogatene z detajli. Odkrili so dobre lokacije v okolici šole. Še vedno pa se v filmih preveč govori, predvsem opisuje, kaj se bo zgodilo. Njihova prednost je, da je video izbirni predmet, tako imajo na razpolago celo šolsko leto, da v skupini pridejo do končnega izdelka.

Nasprotno pa se filmom iz OŠ Majde Vrhovnik vidi, da nastajajo prehitro: v njih je impulzivnost, polno drobnih domislic, pogosto pa scenarij ni dovolj dodelan in zato zgodbe ostajajo nejasne.

Zadnja leta smo se že naveličali filmov iz celovškega mladinskega doma: vsako leto iste punce, iste sobe, iste zgodbe, isti način pripovedovanja. Upam, da smo letos zaznali malo drugačen pristop, več humorja, drugo leto si želimo še boljših filmov!

Filmi Šok TV so še vedno sveži, duhoviti, znajo izkoristiti medij, predvsem pa v njih čutimo igro, veselje do pripovedovanja s kamero. Lahko rečem, da so predstavili najbolj celovit program na letošnjem festivalu.

Nekaterim filmom se že na daleč vidi, da so narejeni kot del projektne naloge, poskušajo prevzgajati z besednjakom staršev. Verjamem, da so besedilo napisali učenci sami, a kje je tu mentor, da bi razložil, da film ni namenjen pisanju referatov? Jih je vprašal, ali bi si želeli v kinu gledati tak prizor? So prisluhnili lastnim besedam, je kdo med njimi rekel, da se med sabo nikoli ne pogovarjajo na tak način? Jim ni nerodno, da so dialoge očitno brali z lista? Zelo zanimivo bi bilo primerjati film o kajenju iz OŠ Cvetka Golarja s tistim iz OŠ Brezovica pri Ljubljani. Slednji je, kljub nekaterim nerodnostim, tematiko predstavil na živ in prepričljiv način; enako velja za zgodbo s sošolko Albanko.

Velikokrat se zgodi, da dogajanje pred kamero razumete kot filmano gledališče. Če je recitiranje dialogov in učenje na pamet pri šolski predstavi morda še dopustno, v filmu izpade smešno. Prav je, da se za vsebino dogovorite, a v trenutku, ko je naučena, ker je tako napisala sošolka ali učiteljica, kadar izrečenemu ne verjamete popolnoma, tudi gledalci ne bomo verjeli vam.

Še huje je, če so otroci le sredstvo, igralci, ki igrajo v mentorjevem filmu.
Veseli me, da sta na festivalu ponovno filma iz doma ZUJL, pogrešam več filmov iz OŠ Turnišče, iz nekaterih šol prihaja samo en film ... Najbolj pa me žalosti, da dokumentarnih filmov skorajda ni.

Tokrat je moj zapis namenjen predvsem mentorjem. Nekateri se bodo na pisanje odzvali užaljeno, drugi bodo poskusili razumeti, kakšne filme pričakujemo. Vendar recepta za uspeh ni. Je pa preprosto načelo: če prisluhnemo mladim, jih naučimo osnovnih veščin in samo spodbujamo, bodo filmi najbolj prepričljivi in iskreni. Na nekaterih šolah so z leti nastale prave filmske delavnice, pri drugih je videti, kako se premika zelo zelo počasi.
Filmi že dolgo ne nastajajo samo v video krožkih. Največ filmov se rodi doma, na ulici, na mobitelu ali fotoaparatu. Tega se morda premalo zavedamo, saj taki filmi ne dosežejo festivala. Nastajajo brez mentorjev, z intimnimi, včasih tudi razgrajaškimi in 'prepovedanimi' vsebinami. Organizatorji bodo morali premisliti, kako pridobiti tudi te filme, ki bi festival popolnoma osvežili. Za začetek bi bil morda dovolj že atraktiven plakat v šolah, ki bi jih vabil, da prijavijo svoj film ...

Boštjan Vrhovec

Pogled na letošnjo bero filmov najmlajših filmskih ustvarjalcev je obetaven: tako po številu prispelih del kot po vsebinski plati.

Če se ozrem nazaj - kar nekaj let že spremljam to področje filmskega izraza - je letošnji nabor filmskih del prav takšen, kot smo si ga pred leti želeli in ga z izbiranjem nagrajenih in posebej omenjanimi filmi tudi usmerjali. Tako imamo na platnu letos široko paleto različnih oblik in tudi pristopov.

Če najprej omenim najenostavnejše: animirane filmčke, ki skorajda niso daljši od 30 sekund. V osnovi so to zgolj zabava, ki redko presega enostavno zamišljen dogodek in je namenjen zgolj in samo temu, da se avtor poigra z zamislijo in izvede animacijo ter jo bolj ali manj skrbno opremi z glasbo. Občutek imam, da so to predvsem naloge, ki jih morajo posamezni udeleženci procesa seznanja s filmskimi izraznimi sredstvi narediti in da kakršnega koli globljega premisleka za tem početjem ni. Tudi za to, ker starostni razpon ustvarjalcev ne kaže njihove razlike v letih in posledično tudi v mišljenju. Da pa obstajajo tudi presežki na tem področju pa dokazujejo filmi: PREOBRAZBA, NE!, GOSENICA, kjer za vsakim filmom čutim premislek kaj pokazati in kako to narediti. So igra in zabava, a ne zgolj in samo to, vidimo lahko kaj mladi ustvarjalci mislijo in to želijo in tudi znajo pokazati.

Drugo področje so dokumentarni filmi. Še ne tako dolgo nazaj so nas utrujali s prikazovanjem različnih dogodkov na ekskurzijah in z dolgočasnimi obšolskimi dejavnostmi, sedaj pa takšnih filmov ni več, praktično pa tudi dokumentarnih filmov sploh ni. Tisto, kar je sedaj v centru pogleda in bi lahko bilo dokumentarno, se je preselilo v področje igranega žanra. Če že snemate nekaj, kar je okrog vas, kakšni so vaši sošolci, kakšna je šola, v kateri preživite skoraj polovico časa, kako se obnašajo in oblačijo vaši sovrstniki in sovrstnice, to odigrate. Obstaja možnost, da to pokažete tako kot je, resnično, nepotvorjeno, tako kot dobesedno vidite in zaznavate. Pokažite tisto, kar vas res zadene, preseneti, razjezi, razveseli, kar hočete, da bi videli tudi drugi, pokažite svoj resnični svet brez olepšav, neposredno in brez omejitev. Pokažite sebe takšne kot mislite, da ste! Pogumno in odkrito!

In sedaj igrani program, najštevilčnejši in najodmevnejši. Skorajda vsi letošnji filmi govore o vas, vašem življenju in mišljenju. Odlično! Res se kažejo različni pristopi in predvsem to, koliko že veste o tem, kako se film dela, in razlike v dojemanju tega, kar počnete, a pot je prav gotovo prava. Četudi se samo postavite pred kamero in kot v dramskem krožku odigrate nekaj pogovora. Z več filmi in več izkušnjami boste pač ugotovili, da se lahko kamera premakne in pokaže, kaj kdo vidi in predvsem, kdo to vidi, da se kamera lahko približa posamezni osebi in pokaže samo obraz in njegova čustva, da je bolj zabavno ne pokazati vse in da obstaja tudi montaža s katero skačemo lahko tako v prostoru kot času. A vse to pride z izkušnjami, z analitičnim gledanjem filmov in ne samo s posnemanjem najenostavnejših videnih zgodb v cenenih serijah mehiško španskih nadaljevank. In sedaj smo pri pedagoškem žugajočem prstu: toliko kopij neprepričljivih limonadnih scen iz že znanih nadaljevanj že dolgo nisem videl. Ne morete samo prenesti nekaj iz televizijskega sveta v vaš svet, ne da bi to vsaj malce spremenili in premislili. Saj vem, predvsem punce delajo te stvari, ne živite v teh nadaljevankah, čeprav jih vseskozi gledate, živite svoje življenje in te limonade niso resnične, se presladke in iz njih se je enostavneje delati norca, kot jim popolnoma verjeti. Upam, da se ne motim, da se vsaj nekaj punc ne identificira s tem in da lahko iz njihovih vsebin in likov narede nekaj čemur se bomo lahko smejali, ne pa bili žalostni, ker ne vidite drugega. Dovolj pedagogike, tudi za mentorje to velja, zbujajte distanco do neresničnega in zlaganega življenja!

Kar nekaj filmov presega te omenjene nizke standarde. Govore o stvareh in ljudeh s katerimi se mladi srečujejo, kažejo kaj mislijo in kako čustvujejo. So nezlagani in zaradi tega tudi prepričljivi. Njihovi avtorji poznajo in znajo uporabljati filmska izrazna sredstva, predvsem pa vedo, kaj hočejo s filmom doseči. Prepričati gledalca, da obstaja še en svet in da ga je vredno spoznati. In kateri so za moje pojme takšni filmi: 13, DAN ODVISNOSTI, ROMEO IN JULIJA, SK8, IN THE MORNING. Tu se kažejo obeti za naprej - bravo mladi!
In na koncu, a ne nazadnje. Film THE MIRROR MAN presega standarde in okvire tega srečanja. Film tako po vsebinski kot formalni plati dosega nivo začetkov profesionalnega ustvarjanja. Nastal je v okviru poletne delavnice, kjer se teden dni vsi ne ukvarjajo z ničemer drugim kot samo s filmom, kjer ideje rastejo kot gobe po dežju in kjer se v pogovorih zlahka preseže v osnovi zastavljeno misel ali idejo.

Krivični bi bili, če bi si upali trditi, da je avtor kdo, ki je že zapustil osnovnošolske klopi, a vpliv odraslih je močno prisoten, tako kot na vseh delavnicah, ki jih vodijo tako ali drugače usposobljeni mentorji. In tu je problem, ki ga za konec zastavljam: kje se konča mentor in kje se začne mladi avtor? Pravi mentor ne naredi svojega filma, temveč pusti in pomaga mladim, da narede svoj film. V pravem trenutku mora voditi, usmerjati, pomagati, vedeti, predvsem pa v pravem trenutku stopiti stran in samo gledati, kaj se dogaja, čeprav mu je to težko, ker bi on naredil boljše, a žal tudi drugače.

To je sicer stalnica vsega mentorstva. Biti neopazen, a nepogrešljiv.
Letos je bilo filmov veliko, morda celo preveč. Nekaj samokritičnosti, spet predvsem mentorjev, bi bilo dobrodošlo, da se res ne bi vse kar je bilo narejeno, pošiljalo na festival. Ne pokazati vse, potrebno je pokazati vse tisto, kar je dobro, če ne ravno najboljše!

Mitja Manček

Čeprav je bilo na letošnje 45. srečanje najmlajših slovensko-govorečih filmskih in video ustvarjalcev prijavljenih ogromno filmov, nad videnim nisem preveč navdušen. Količina pač šene pomeni kvalitete in večina filmov, ki smo si jih z žirijo ogledali, ni pustila na meni močnega vtisa. Številčno najbolj zastopani so bili igrani ter animirani filmi, medtem ko je bilo dokumentarnih le peščica.

Med igranimi filmi so prevladovali filmi, ki so narejeni po vzoru južnoameriških televizijskih nadaljevank. Kljub tehnični zadovoljivosti in jasnosti sporočila, vsebina ne izraža pretirano globokih misli, se pravi, da je idejno ter ustvarjalno šibka. Na začetku so nekateri izmed teh filmov videti tudi obetavni, vendar pa konci praviloma razočarajo in so v nekaterih primerih celo naivno izpeljani. Tovrstni filmi prihajajo predvsem iz severovzhodnega dela Slovenije.

Pri animiranih filmih je v bistvu ravno nasprotno kot pri igranih. Večina teh filmov je sicer tehnično nedovršenih (groba risba, nenatančno barvanje), vendar njihove ideje niso slabe. Žal praviloma ti filmi ne prekoračijo niti dolžine ene same minute in kakovostna zgodba se v tako kratkem času ne more razviti iz dobre začetne ideje, po kateri ostane le kratek geg (štos). Tovrstni filmi prihajajo predvsem iz jugovzhodnega dela Slovenije.

Pri dokumentarnih filmih je v nekaterih primerih namesto posnetih prizorov uporabljena serija fotografij. Film vendarle temelji na gibljivi sliki, pri seriji statičnih fotografij pa gibanja pač ni mogoče zaznati.

Na koncu se je od kopice filmov našla slaba šestina izbranih, katerim sem dodelil glas. Dal sem glas filmom, v katerih sem opazil kvaliteto tako v tehniki kot tudi v ideji.
Med izbranimi izdelki bi rad izpostavil igrane filme iz filmskega krožka Šok Tv, ki so me pozitivno "šokirali". To še posebej velja za filme Jakoba Jurija Snoja, v katerih so prepričljivo izpeljani specialni efekti. V filmih Dan odvisnosti in V kleti so uporabljeni efekti, ki jih pogrešam tudi pri slovenskem profesionalnem filmu. Ti efekti so pomembni pri tvorbi take zvrsti filma kot je znanstvena fantastika. Glas sem mu namenil tudi zato, ker v slovenskem filmskem prostoru primanjkuje te zvrsti. V filmu Ugrabitev mi je všeč predvsem dober ritem pripovedi in zanimivo odkrivanje primera. V filmih So nori ti učenci in Obisk iz Kalifornije, katere so po priimku Kočevar sodeč režirali bližnji sorodnici, bi rad izpostavil posrečen humor.

Dober ritem pripovedi me je prepričal tudi v filmih SK 8 avtorjev Klemna Mirta, Uroša Mahniča in Line Trohe iz video krožka OŠ Leskovec pri Krškem ter In the morning avtorja Kristijana Šušteršiča iz OŠ Majde Vrhovnik iz Ljubljane, čeprav pri obeh filmih ideja ni dosti razvita.

Dobra ideja ter tehnična izpeljava me je prepričala v animiranem filmu Risba Marie Margherite Markezič iz Osnovne šole Srečka Kosovela Opčine- Trst ter še bolj v filmu Suzi ne zna avtoric Suanne Peissl in Simone Meandžije, pri katerem je zanimiva kombinacija med različnimi tehnikami. Film je prijavljen kot igrani/ animirani, torej kombinira dve zvrsti in zato lahko za njega trdimo, da je kombinirani, kar je v državah, kjer je tovrstnih filmov več, že uveljavljen filmski izraz.

Tehnično zelo dovršena in tudi idejno bogata sta filma The Mirror Man Tina Rabzlja in Klemna Berusa ter Super bag with famous film director Amadeja Petana in Ane Rabzelj, oba iz Luksus produkcije DZMP, Krško. V obeh filmih sicer opažam preveliko avtorsko vpletenost mentorjev, ki jih je bilo pri teh filmih kar precej.

Rad sem tudi videl filme, katerih namen je moralno ozavestiti ljudi. To so vsi filmi, ki so prispeli iz Video krožka OŠ Cvetka Golarja, Škofja Loka. Njihov način pripovedi pa ni preveč prijeten, ker je preveč podoben načinu oglaševanja. Na boljši način poskušajo ozavestiti ljudi avtorice filma A greš na čik? iz filmskega krožka OŠ Brezovice pri Ljubljani, kjer je filmska pripoved bolj sistematična.

Glas sem dal tudi dvema dokumentarnima filmoma. Dokumentarni film je sicer iz mojega strokovnega področja bolj oddaljen, zato mi tu ocenjevanje ni bilo lahko. Na koncu sem se odločil, da dam glas filmu Lepena, ona in jaz avtoric Mirjam Benedik in Anje Orasche iz Mladinskega doma Celovec ter filmu Jaz se predstavim - Melita in Valentina avtorice Melite Vizjak iz medijskega krožka v Domu za usposabljanje Janez Levec Ljubljana. Pri teh filmih mi je bil všeč način njihove predstavitve.