OBRIS, 2017, šamotirana glina, bakrov oksid

Glina je najbolj odziven kiparski material – v procesu dodajanja in odvzemanja, z ročnim oblikovanjem, gnetenjem, pritiskanjem in glajenjem umetnikova roka vanj neposredno vtisne osebno sled. Avtorjeva umetniška moč in ustvarjalna vizija tako postaneta ne le vidni, temveč tudi otipljivi.

Ta prvinski, taktilni stik ustvarjalca z materijo, ki snov preobrazi v nadsnovno, ki materializira nematerialno, se kaže tudi v predstavljeni skulpturi Dragice Čadež Lapajne Obris. Kompozicija je enostavna; formo sestavljata dve diagonalno druga na drugo postavljeni plošči, ki se stikata pri zgornjem robu. V ospredju je grafični element – motiv obrisa umetničinih rok, ki je poudarjen z zemeljskim barvnim odtenkom (bakrov oksid) na svetli podlagi bele gline. Gre za neposreden citat odtisov rok na najstarejših prazgodovinskih jamskih poslikavah. Tudi grobo šamotirana žgana glina izpostavlja prvinsko plat človekove ustvarjalnosti.

Podoba roke je arhetipska in globoko zasidrana tako v ustvarjalni tradiciji kot v metaforiki jezika. Roka je simbol človeškega dela, ustvarjanja, delovanja v svetu. Pomeni spravo, dobrotljivost, skrb, pomoč in radodarnost, sprejemanje in naklonjenost pa tudi nadzor, moč in oblast. Roke, dvignjene v nebo ali sklenjene v molitev, nakazujejo na povezanost človeka z duhovnimi sferami.

Enostavna idejna zasnova in formalna stilizacija osrednjega motiva omogočata materialnosti gline prostor za likovno pripoved. Vehementno kiparsko oblikovanje z vidnimi sledmi prstov oziroma dlani učinkuje ekspresivno. Hkrati pa grobo obdelana, organska površina z nedefiniranimi robovi ter z igro svetlobe in sence ustvarja slikovit, impresionističen vtis. Izrazita haptična kvaliteta skulpture deluje tipno privlačno – gledalca nagovarja k (prepovedanemu) dotikanju umetnine.

Čeprav majhna po formi, je predstavljena skulptura vsebinsko bogata. Nasproti si stojita dve plošči, spojeni v enotno obliko, dva odtisa rok sta na vsaki strani, poudarjeni so likovni odnosi med svetlobo in temo, med odtisom in obrisom, med hrapavim in gladkim … Na ta način Dragica Čadež Lapajne z materialnim izrazi idejno in tako poudari dvojno bistvo likovne umetnosti.
Monika Ivančič Fajfar

Dragica Čadež Lapajne

Dragica Čadež Lapajne (1940, Ljubljana) se je po končani Prvi gimnaziji v Mariboru vpisala na študij kiparstva na Akademiji za upodabljajočo umetnost v Ljubljani, kjer je leta 1963 diplomirala in leta 1965 opravila specialko iz kiparstva. Leta 1982 je postala docentka za kiparstvo in od leta 1989 poučevala na Pedagoški fakulteti v Ljubljani, od leta 1998 kot redna profesorica. Je tudi dolgoletna mentorica ljubiteljskim ustvarjalcem, izdala je več priročnikov za kiparje. Od leta 1963 se predstavlja na številnih samostojnih in skupinskih razstavah ter kiparskih simpozijih doma in v tujini – na tem mestu omenimo le zadnji pregledni razstavi v Mestni galeriji Ljubljana ter v Galeriji Božidarja Jakca v Kostanjevici na Krki v letih 2020 in 2021. Za svoje delo je prejela številne nagrade: študentsko Prešernovo nagrado (1965) in nagrado Prešernovega sklada (1986), Žagarjevo nagrado za življenjsko delo na področju šolstva (2003) in naziv zaslužna profesorica Univerze v Ljubljani (2004). Leta 2020 je prejela nagrado Ivane Kobilce za življenjsko delo. Leta 2021 je za izjemne ustvarjalne dosežke na področju kiparstva, za predano pedagoško, kulturno-vzgojno in mentorsko delo ter za neprecenljiv prispevek na področju razvoja in uveljavitve keramike kot umetniškega izraznega sredstva prejela zlato plaketo JSKD za življenjsko delo.