|
IZOBRAŽEVANJA SEZONA 2021/22
Rok prijave podaljšan do srede, 15. 12. 2021, do polnoči. PREDSTAVITEV VSEBINE:Tokratna delavnica naj bi pomenila nadgradnjo potopisne delavnice, ki je potekala v letu 2020 / 21. Delavnica bo tematsko zamejeno na vprašanje potretiranja telesa v različnih literarnih delih. Telo se je dandanašnji spričo epidemije z neznosno lahkostjo znebilo avre samoumevnosti: če so bile določene vrste fizičnega gibanja nekoč samoumevne, so danes, v tem času pandemije, različno kategorizirane in koreografirane; arhitektura domačega prostora se na novo konceptualizira; in telo je vse bolj zaprto, obrobljeno. Spraševanje, kaj si telo danes želi, ali je želja današnjega telesa leta 2021 podobna tisti iz preteklosti in kaj sploh pomeni telo, kako se telo metamorfozira, kako se prilagaja pritiskom družbe in kako se poskuša osvoboditi takšnih omejitev, je postalo osrednja tema mnogih sodobnih literarnih del, kot tudi del, ki so nastajala v preteklosti. V dobi, “ki spodbuja nenehno komunikacijo, reprezentaciji vzdržljivosti,” je očitno, da telo ne more biti prostor svobode, pač pa točka, v katero se zaletava z neskončnimi količinami besed in tako verbalnega kot fizičnega nasilja. Literatura je prav tako prostor številnih besed, toda besed, ki se izmenjujejo na drugem nivoju kot v vsakdanji govorici, in morda je zato prostor, ki se razpira, ki razpira - več teles, mnoštvo teles, med njimi tudi ženskih. Žensko telo je nekoč služilo kot medij za izzivanje tradicionalnih konceptov spola in spolnosti, samopodobe in pripovedi o nenehnem boju žensk za socialno pravičnost; in zato se je smiselno vprašati, ko se dandanašnji govori o ženskem telesu, se govori o njegovi singularnosti ali o njih skupinah, ritualih, prisotnostih in odsotnostih? S preučevanjem ženskega telesa bi lahko začeli na strani mithosa, torej reaktualizacije mitoloških zgodb. Eden najpogostejših in najpomembnejših motivov slovenske literature, ki je prerasel v mitološkega, je lepovidski motiv in z njim povezana tema želje in hrepenenja. Ta motiv je bil v slovenski literaturi reaktualiziran v različnih variacijah, od sociotvorne funkcije do intimno segajočih plasti mitologije. Najbolj širok spekter magičnega in mitološkega so v slovenski literaturi raziskovali avtorji, kot so Gregor Strniša. Dane Zajc, v zadnjem času mitologijo na inovativen način v kriminalni žanr inkorporira Irena Svetek (Rdeča kapica), tu je seveda tudi romanopisje Vlada Žabota, Ferija Lainščka, vsekakor pa na piedestal največjih slovenskih mitoiskalcev in mitotvorcev slovenske dramatike sodi Rudi Šeligo. Njegova dramatika se na prav poseben način dotika magičnega, sveta metafizike, tako ali drugače vezanega na arhaične mitologije vseh vrst. V Šeligovem dramskem opusu so zlasti tri drame izrecno vezane na mitoločko, folklorno, magično izročilo, to so Lepa Vida, Čarovnica iz Zgornje Davče in Svatba. Vsaj eno od teh treh dram bomo na delavnici tudi obravnavali. Če so značilnosti Lepe Vide, vsaj kot ju je opisal Šeligo, človeška ranljivost in hrepenenje, ki jo nenazadnje požene v svet, se zastavlja vprašanje, kako je s sodobnimi Lepimi Vidami? Ne samo popotnicami, pač pa umetnicami? Prekarkami? Kako zastavljajo svoje telo? In na kakšen način o njem pišejo? Kam ga umeščajo? Na obrobje ali v središče? Slavenka Drakulić v knjigi Dora in minotaver svoji kolegici Fridi Kahlo zastavlja vprašanje, ki se sicer samo posredno tiče telesa, pa vendarle: “Frida, kako to prenašaš, kako ti uspeva? Morda bi mi povedala. Morda pa ni imela recepta. Ali je vsaka od nas umetnic resnično prepuščena sama sebi, ko išče načine za preživetje, ne da bi pri tem ostala sama? Zakaj morajo samo ženske v umetnosti dokazovati svojo moč in odločnost?” NAMEN IN CILJ:Cilj je prikazati in odpreti zgodovinski pogled na nekatera vprašanja, ki se dotikajo obravnave telesa, pri čemer je smiselno imeti pred očmi, da umetniških presežkov ne gre ločiti od problemov, ki so jih in jih še vedno - naslavljajo umetniki in umetnice. Marsikaj od tega, kar se je obravnavalo v preteklosti, lahko obravnavamo sodobnosti. Pandemija je na primer povečala vrsto neenakosti in neodvisnost žensk je zagotovo ena njenih žrtev. Letošnja Jenkova nagrajenka, Nina Dragičević v delu To telo, pokončno, o vprašanju telesa govori na angažiran način, ali pa vsaj bolj eksplicitno kot na primer Tina Kozin v pesniški zbirki Nebo pod vodo. Namen delavnice je torej vzpostaviti distanciran pogled do sodobnih obravnav telesa, in znotraj tega tudi do lepovidovskega motiva, ki zavzema poseben prostor v ljudski literaturi sredozemskega območja in je od Prešernove prve umetniške predelave ljudske pesmi nadalje doživel mnogo interpretacij. V njem je zajeto razpiranje bistva hrepenenja, transcediranje danosti in nezvestoba normi. Pregledali bomo, kako daleč sega motiv Lepe Vide, in kakšne podlage Lepa Vida nosi v slovanski mitologiji; predstavljena je namreč dvojno: po izvoru naj bi bila hudobno in demonsko bitje, prešuštnica, a obenem tudi najvišje božanstvo, Sventovitova žena, ki nosi pozitivno konotacijo. Pripoved o Lepi Vidi se naslanja na starejša, mitična izročila, ki so jim ljudje skozi stoletja pridodali modernejšo in bolj konkretno obliko. Lepovidski motiv pa ni zgolj slovenski, zasledimo ga tudi v italijanski in albanski literaturi in odpira mnogo temeljnih človeških vprašanj, govori o človekovem faustovskem nemiru, šibkosti, skušnjavi, hrepenenju. Adaptacije mitoloških tem in spraševanje, kako se jih aplicira v današnji čas, ter v čem je mitologija v dandanašnjosti lahko presežna, morda celo varno območje za pisca, so možne na različnih tekstih. Ključno je, da bodo udeleženci delavnice znali razpolagati z orodjem, s katerim bodo operirali. Namen delavnice je verbalna in pisna artikulacija, zmožnost ločevanja različnih tipov / žanrov tekstov, in predvsem najdenje lastnega glasu znotraj vseh teh različnih žanrov, motivov in tem. Pri tem bomo seveda iskali presežno v mitih / romanih / pesmih, pa tudi njihovo družbeno aktualnost in torej intelektualno zanimivost in privlačnost. NAČIN DELA:Zaradi raznovrstnih tem povezanih z obravnavo telesa, bomo delavnico razdelili na več sklopov. Najprej se bomo posvetili interpretaciji lepovidovskega motiva in njegove posebnosti. Analizirali bomo mitološke prvine v na primer treh dramah Rudija Šelige, to so: Lepa Vida, Čarovnica iz Zgornje Davče in Svatba ter se ukvarjali s staroslovansko motiviko, poganskimi obredi in ljudskimi običaji. Zanimala nas bodo poganska božanstva in simbolika ritualov ob njihovem čaščenju. Udeleženci delavnice bodo prebrano imeli možnost komentirati, bodisi na način kratke refleksije, kratke zgodbe, tudi pesmi. V enem izmed sklopov bomo raziskovali glavna poganska božanstva, ki se pojavljajo v dramah in glavne junakinje kot polboginje. Analizirali pa bomo tudi junakinje v ekstatičnih trenutkih, ki reflektirajo njihovo notranjo razklanost in poskušali odgovoriti, kaj se je zgodilo z drugačnimi junakinjami, so zaradi tega izločene iz družbe, kako se sveto kaže v sodobnem potrošniškem svetu, kako se temu postavlja princip magičnega, ali čustvenost in domišljija sploh še imata svoje mesto, ali sta povsem izrinjeni … Avtorji, ki jih bomo obravnavali - pod krovno temo telesa - bodo poleg Šelige - Irena Svetek in njen roman Rdeča kapica. Druga avtorica, ki bi jo bilo nujno obravnavati, je Irena Štaudohar, ki za Delo že dolga leta piše poglobljena besedila o različnih vidikih kulturnega življenja in izzivih sodobnega življenja. V zadnji knjigi Kaj hoče ženska? se je posvetila preučevanju življenj različnih karizmatičnih žensk in njihovih hotenj. “Zanima jo, ali je ženska lahko svobodna, zaljubljena in hkrati srečna ali pa je ta želja vedno obsojena na neuspeh. Ko pripoveduje o pisateljicah kot so Doris Lessing, Susan Sontag, Hannah Arendt, naslavlja tudi nas? Našo današnjo hrepenenjskost? Poleg omenjenih bo vključena tudi Slavenka Drakulič z romanom Dora in minotaver, pa že omenjeni Tina Kozin in Nina Dragičević, ter Katja Perat z romanom Mazohistka. Prebrano naj bi bili udeleženci zmožni artikulirati, in sicer v pisni ali verbalni obliki. O prebranem naj bi bili zmožni spisati kritiko, refleksijo, mora tudi pesem, krajšo zgodbo, itd. Pri tem naj bi pregledali že obstoječe recenzije, intervjuje, itd. o izbranem tekstu, se do njih v lastnem »razmisleku« opredelili, ter določili, kako kako avtor ali avtorica opazuje in popisuje telo v katerega, in nenazadnje, kako hierarhizira svet telesa. Po možnosti bomo imeli tudi pogovor z gostujočim avtorjem, oziroma si bomo ogledali tudi predstavo, film, itd., kar je predvideno za zaključni del delavnice. Pomembno je tudi, da bodo udeleženci znali razbrati tudi moralni vidik obravnavanega dela, ter odgovoriti na vprašanje, zakaj je nekaj pomembno – v literarnem smislu in kaj je tisto, kar je ostalo zamolčano. OKVIRNI URNIK in PLAN DELA:Predvideni termini ob četrtkih, vedno od 16.30 do 19.30 ure. Prvo in zadnje srečanje v živo, vmes srečevanja v spletnem okolju: UVOD- četrtek, 23. 12. 2021, 16.30-19.30, Center za poezijo Tomaža Šalamuna – V ŽIVO oz. hibridna oblika PRVI SKLOP- četrtek, 6. 1. 2022, 16.30-19.30, TEAMS/ZOOM - četrtek, 20. 1. 2022, 16.30-19.30, spletna izvedba - četrtek, 3. 2. 2022, 16.30-19.30, spletna izvedba DRUGI SKLOP- četrtek, 17. 2. 2022, 16.30-19.30, spletna izvedba - četrtek, 3. 3. 2022, 16.30-19.30, spletna izvedba - četrtek, 17. 3. 2022, 16.30-19.30, spletna izvedba TRETJI SKLOP- četrtek, 31. 3. 2022, 16.30-19.30, spletna izvedba - četrtek, 14. 4. 2022, 16.30-19.30, spletna izvedba - četrtek, 21. 4. 2022, 16.30-19.30, analiza, zaključek in javno branje (ob 20.00), Center za poezijo Tomaža Šalamuna – V ŽIVO PREDSTAVITEV MENTORICE:
Dodatne informacije:Barbara Rigler
|
|
