29. aprila praznujemo mednarodni dan plesa, ki ga svetovna organizacija za uprizoritvene umetnosti ITI ‒ International theatre institute tradicionalno obeležuje s poslanico izbrane_ga ustvarjalke_ca iz vrst scenskih umetnosti.

Poslanica ob mednarodnem dnevu plesa 2024

Ples je …

… način, kako se zazrem in sledim ptici v letu, je poslušanje v neznano, je odskok pred avtom, in hitrost, s katero planem v praznino, in suspenz, ko se ustavim pred mačko, klecnem v lužo, padem znova in znova … je notranja eksplozija, ko stečem za otrokom, se dotaknem lica, zdrsim po solzi ter begam s pogledom, maham z dlanmi, stopicljam na mestu, dokler se ne najdem v objemu rok vseh drugih, ki prav tako iščejo s telesi, s pogledi, z dlanmi in stopicljaje na mestu …

… je globok vdih, preden se spustimo v prazen prostor … in se čudimo in veselimo in radostimo, da se lahko premikamo, da se še premikamo in da nas nič ne boli … je spoznanje, da smo prosti pad in igranje gravitacije …

… je zaupanje, da je telo dovolj v tem, kar je.
… je telo, ki se čudi, zaznava in spoznava v tem, ko se komaj sestavlja, zgosti, razstavlja, razblini in razprši … je telo v neki preprosti prezenci prehoda … od tu do tja do sem od tam do preko in spet nazaj in ponovno in še enkrat, dokler vsa ta prehajanja skozi prostor ter ponovitve ne dokažejo znova in znova, da smo vselej že na kraju, ki smo se ga namenili iskati …

… je praznovanje življenja skupaj z vsem, kar mine, umre … je dialog z bolečino, z neznosnostjo … je dialog s silnim veseljem, je norost, s katero se da rokovati … je bestialnost, ki lastno silnost preoblikuje v čuječnost in v skupno pričevanje …

… je disciplina in zavezanost telesnemu, je svoboda telesa, ki se je vsakič znova zavemo, pozabimo in spominjamo, jo gojimo in delimo z drugimi za druge … da si znova dokažemo, da smo senzibilna bitja za bližino in empatijo, za tisto, kar nam je vsem skupno …

… je samo tu in zdaj, v tem telesu in s temi sotelesi, v tem prostoru in času, s temi ljudmi skupaj … je nikoli več oziroma vsakič znova … je sled, ki izgine … je sled, ki ostane v nekem občutku in okusu čutenja … vseh tistih pred nami …

… ples je pesem teles, izrisanih v prostoru, da se čas malo ustavi in zadiha in se zaljubi v trenutek, ki se zoperstavi neskončnosti … je način, kako smo priče drug drugemu v porajanju življenja.

Irena Z. Tomažin