MODRI KONJ ŽELJA VELIKI ZMAGOVALEC FESTIVALA NEODVISNEGA FILMA

V soboto, 4. aprila, se je s podelitvijo nagrad zaključil 26. Festival neodvisnega filma. Veliki zmagovalec festivala je postal film Modri konj želja.

Žirija festivala, ki so jo sestavljali Olga Michalik, Matjaž Jamnik in Suzana Krevh, je tako GRAND PRIX festivala podelila filmu Modri konj želja, tri posebne omembe žirije pa so prejeli filmi Neprijetni dogodek, Kotel in Camp Life. S tem je festival sklenil še eno uspešno edicijo, ki je znova potrdila ustvarjalno moč, raznolikost in vitalnost neodvisne filmske produkcije

.

  UTEMELJITVE NAGRAD

GRAND PRIX
MODRI KONJ ŽELJA, r. Jakob Vogrinec, Ciril Zupan, Staša Prah

Film MODRI KONJ ŽELJA spremlja potovanje znamenite skulpture modrega konja, simbola gibanja za deinstitucionalizacijo oskrbe na področju duševnega zdravja. Nekaj, kar bi lahko ostalo le zanimiva reportaža, informativen prispevek, se razvije v ganljivo avdiovizualno izkušnjo, ki precizno žonglira z dvema platema umetniškega happeninga: surrealistično in globoko humanistično.

Stilistika snemanja pričara živost in avtentičnost vezano na nostalgično VHS spontanost. Kamera zajema na trenutke absurdne, a vendarle emocionalno polne kadre v razgibanih izrezih: od pronicljivo opaženih detajlov kadrov, ki nam približajo osebe, do simboličnih in radodarno opisnih podob.

Montaža iztisne esenco in temo poda na precizen, izviren način, začinjen s simboličnimi slikami in gestami, ki ne delujejo vsiljivo, temveč pridejo lahkotno, mimogrede. Film ne banalizira trpljenja, a ga tudi ne eksploatira s sentimentalnimi prijemi.

Gledalec ni le priča, temveč sopotnik surrealističnega in izjemno pomembnega potovanja nenavadnega konja, ki nosi željo po svobodi in dostojnem življenju. Ganljivost je happeningu že inherentna, vendar način, kako jo avtorji prikažejo, diha z lahkotnostjo, preciznostjo, humorjem in subtilno občutljivostjo, ki ne zapade ne v sentiment ne v moraliziranje.

Film vseskozi zavestno neguje in spoštuje dejstvo, da je tak dragulj lahko le rezultat enakovrednega prispevka motiviranih in ustvarjalnih posameznikov, ki sebe razumejo kot soavtorje.

POSEBNA OMEMBA ŽIRIJE
NEPRIJETNI DOGODEK, r. Jan Fabris

Film Jana Fabrisa NEPRIJETNI DOGODEK nas z minimalističnim pristopom popelje v svet mlade protagonistke, ki se po travmatičnem dogodku znajde v primežu družbenih pritiskov, predsodkov in institucionalnih mehanizmov moči.

Izpostaviti je treba igro Pie Pleško, ki se je vloge Mimi lotila celostno in ustvarila kompleksen, večplasten lik. Njena igra je izjemno prepričljiva in na trenutke daje skoraj dokumentaren vtis. Pia stanj ne prikazuje, ampak jih naseli ter gledalca subtilno povabi v njeno bogato notranjost. Prav v tej zadržanosti in natančnosti se skriva moč njene interpretacije.

Film se skozi lik ravnateljice kritično dotakne tudi odziva okolice na tovrstne dogodke. Besede »časi so se spremenili, odnos ljudi pa je ostal isti« razkrivajo globoko zakoreninjene vzorce, v katerih se stigmatizira žrtve. Zgodba dodatno osvetli tudi dinamiko družbene moči ter opozarja, kako lahko družbeni položaj storilca vpliva na to, kako okolica interpretira dogodek in komu skupnost na koncu pripiše odgovornost.

Neprijetni dogodek tako na subtilen, a izjemno učinkovit način odpira izredno pomembne in aktualne teme, kot je vprašanje odgovornosti, (spolnega) nasilja in stigmatizacije žrtev. Žirija zato filmu Neprijetni dogodek podeljuje posebno omembo za izjemno igralsko interpretacijo in za občutljivo, obravnavo teme, ki zahteva pogum, natančnost in empatijo.

POSEBNA OMEMBA ŽIRIJE
KOTEL, r. Thomas Pierce

Čar raznolikih filmskih poetik se najbolj razkrije v tistih lastnostih, ki posamezen film jasno in nezamenljivo ločijo od drugega. Ta pestrost je razlog, da se vračamo v kinodvorane – in pred manjše zaslone - kot tudi, da je bilo delo te festivalske žirije nadvse izpopolnjujoče.

Film KOTEL v režiji Thomasa Piercea si bomo zapomnili po pogumnem in drznem slogu, ki ga je iz prve vrste sodeč zaznamovala presenetljiva odsotnost stilistične zadržanosti. Slednje je v času, ko številni avtorji stavijo na dvoumnost in zadržanost, absolutno sveže in dobrodošlo, Kotel pa prav zato izstopa kot izrazito in učinkovito filmsko delo.

Film odlikujeta epska širina in izrazita ambicija. Gledalec večkrat občuti napetost, nezamenljivo podobno tisti ob opazovanju akrobata tik pred tveganim podvigom. Vendar je v rokah suverenega režiserja, ki je zahteven filmski izziv obvlada z natančno komponiranimi kadri, premišljeno izbiro lokacij, dosledno scenografijo in izrazitimi vizualnimi učinki, ki podpirajo dramatične obrate in premene te zgodbe.

Potopljeni v morasto, skoraj mitološko okolje ljudskega izročila spremljamo surovo in neizprosno zgodbo moške iniciacije. Igralski tandem nas s predanostjo vodi skozi fizično zahtevne prizore, prežete s potjo, solzami in krvjo. Ob tem se zastavlja vprašanje, kaj vse je zares potrebno, da se fant preoblikuje v moškega, za konec pa nas opomni, da imperativ moškosti prepogosto k mizi ne prinese drugega kot nasilje, neusmiljenost in uničenje, pri tem pa oblikuje svet zaznamovan z žalostjo, poln pošasti in izpraznjen nežnosti. Ekipa filma Kotel – bravo!

POSEBNA OMEMBA ŽIRIJE
CAMP LIFE (حياة<> المخيم), r. Helena Ileršič Salem

Kaj storiti v času, ko krizna žarišča in vojni obračuni vznikajo drug za drugim ter se s presenetljivo hitrostjo plastijo do točke, ko o številnih tragedijah niti ni več mogoče poročati? CAMP LIFE je intimen filmski portret, ki tega neravnovesja sicer ne more prevesiti, a kljub temu ponuja odgovor: klic vesti in moralne odgovornosti avtorjev, da povedo eno samo zgodbo in prenesejo del resničnosti protagonista, zaznamovanega z vojno in njenimi posledicami.

V času, ko nekatera velika filmska imena trdijo, da film ni in ne more biti politična gesta, se upravičeno sprašujemo, ali sploh še obstaja kaj, česar se politika ni dotaknila. Film je zato naletel na hvaležno občinstvo, ki je tovrstno pripoved prepoznalo kot nujno. Camp Life predstavi vsakdan v begunskem taborišču, kjer realnost vojne – torej politike – opredeljuje vsak vidik protagonistovega življenja: kaj lahko položi na mizo, v kakšnem prostoru živi, s kom in kako preživlja prosti čas ter koga ima rad. A še bolj neusmiljeno določa, česa ni, v kakšnih približkih prostora sploh obstaja in kaj sploh pomeni prosti čas, ko so temelji dostojnega življenja razstreljeni na prafaktorje.

Camp Life pa ni le odslikava socialne resničnosti posameznika, zaznamovanega z genocidom v Gazi, temveč se spričo bistrine duha protagonista, ki se odraža v njegovih dnevniških zapiskih – ti tvorijo hrbtenico pripovedi – razkrije tudi kot izrazito poetičen film, ki junakovo premišljevanje spretno prevaja v filmsko podobo. Prav tu leži največja kvaliteta filma, zaradi katere si Camp Life zasluži posebno omembo žirije. Protagonistova drža preseneča in navdihuje, saj individualni in kolektivni nesreči ne sledi brezup, temveč ravno nasprotno – upanje. Camp Life nas na to opomni. Hvala.

Dodatne informacije

Matjaž Šmalc

Svetovalec za filmsko dejavnost

matjaz.smalc@jskd.si