PEVCI NAM POJEJO, GODCI PA GODEJO 2009

Državno srečanje pevcev ljudskih pesmi in godcev ljudskih viž
Laško, 21. novembra 2009

Za nami je državno srečanje pevskih in godčevskih skupin, ki je ponovno dokazalo, da ljudske pesmi in viže med ljudmi še vedno živijo. Ne le med starejšo populacijo, ki je bila z bolj arhaičnimi oblikami glasbenega izročila še v primarnem stiku, temveč tudi med mlajšimi, ki se z ljudsko glasbo srečujejo na poustvarjalen način. Prav izjemno vzdušje je prevevalo do zadnjega kotička napolnjeno dvorano v Kulturnem centru Laško, kjer se je predstavilo štirinajst pevskih in godčevskih skupin ter posameznikov. Te je na podlagi ogleda petih regijskih srečanj izbrala Jasna Vidakovič, pripravila zelo prijeten preplet "starega" in "mladega" in celoten program pospremila s vezno besedo, ki jo ob fotografijah v skrajšani obliki dodajamo v nadaljevanju. Kot nam je Jasna Vidakovič obljubila po končanem srečanju, bo svoje vtise z regijskih srečanj in z državne prireditve strnila v prispevku, ki ga bomo objavil v prihodnji številki Folklornika.

Moška pevska skupina Martini iz Rečice nad Laškim, ki so se kot domačini predstavili s pozdravno pesmijo

Letošnja nit pri izboru skupin na območnih in regijskih srečanj po vsej Sloveniji, je bila - mladost. Priznajmo si, življenje se spreminja mnogo hitreje kot nekoč in še hitreje kot materialna, se izgublja nesnovna ljudska dediščina. Za pesmi tudi na podeželju ni več prostora, zlasti ne za dolge, kitične, in, zdi se, glasbeno enolične. Močno so nanjo navezani starejši, ker jih pesem popelje nazaj v mladost, zato opažamo, da se v interpretacijah zrelejših pevcev odlično stapljata občutek doživetja starih časov in veselje do spontanega petja.

Kaj pa tisti, ki šele prihajajo? Kako pa njih nagovarja ljudska pesem, če jih sploh. Zakaj se nekateri mladi pevci ali godci odločajo gojiti in ohranjati pomnike svojih očetov, dedov in pradedov? Kakšne so zanje vzpodbude, ali jih v današnji kulturni sredini prepoznavamo, jih podpiramo, jim pomagamo, jih razumemo? Vse to in še veliko drugih pomislekov in podrobnosti je botrovalo odločitvi Javnega sklada Republike Slovenije za kulturne dejavnosti, njegovi ekipi za folklorno dejavnost, pri organizaciji srečanja tako, da vsako drugo leto še posebej pozorno prisluhnemo mladim poustvarjalcem.

Letos je prvič na odru več mladih skupin, ki so z velikim navdušenjem, nekateri pa tudi z lastnim, današnjim občutenjem starega, poustvarili zanimiv program. Poleg mladih pa smo tudi letos upoštevali še nekaj skupin in posameznikov, ki v zrelih ali poznejših letih že mnogo časa ali pa od vsega začetka svojega življenja dihajo z ljudsko pesmijo in vižami. Njihove neprecenljive izkušnje - tudi vseh drugih, ki so sodelovali na območnih in regijskih srečanjih, pa se niso predstavile v Laškem - naj bodo zgled in spodbuda mlajšim, kako petje ali igranje bogati predvsem njih same. Mladim poustvarjalcem pa je potrebno poleg spoštovanja tradicije priznati tudi njihovo lastno, po vsej verjetnosti sodobnejše razumevanje dediščine.

Godci ljudskih viž FD Košuta, Poljčane

Harmonika, klarinet in kontrabas, so glasbila, na katera igrajo člani Folklornega društva Košuta iz Poljčan. Če ne nastopajo na odrih različnih prireditev, potem godejo plesalcem društva za ples. Večina slovenske ljudske inštrumentalne glasbe je namreč namenjena plesu.

Iz sporeda starih godcev so izbrali dve viži: Herkules valček in Rozamunda.

Pevke KUD FS Javorje, Šmartno pri Litiji

Mlade pevke Kulturno umetniškega društva folklorne skupine Javorje iz Šmartnega pri Litiji so v četrtem letu svojega druženja ugotovile, da je v njihovi okolici ljudsko glasbeno izročilo bogato, treba je le pobrskati za njim in skrbno obnavljati: ker je barvito in večglasno in se ga danes sliši vse manj. Svoj izbor so oblikovale z dvema pesmima različnih razpoloženj: žalost v prvi Prišlo je pisemce in šaljivost v drugi Preljub moj sosed.

Ljudski pevci Kapelski pubje - KD Kapele

Šele dve leti je stara skupina Kapelski pubje. V njej pojejo mlajši fantje, ki želijo, da se slovenska ljudska pesem prepeva še naprej, da z njo živijo tudi sami, da jo poznajo in cenijo tudi mlajši. Pod streho Kulturnega društva Kapele želijo prispevati k ohranjanju za to območje značilnega načina petja in starih krajevnih običajev za mlade rodove. V Laškem se je oglasila ena tistih pesmi, ki so jih njihovi dedi in pradedi peli v prvi svetovni vojni in ob odhodu na rusko fronto v Karpate. Sledil je še napev Že večkrat sem slišal.

Zarja -ljudski pevci KD France Prešeren, Račna, Grosuplje

Raziskovanje, opazovanje, poslušanje, razumevanje, pa vaje, pogosto nastopanje in predvsem veselje ob petju pesmi svojih prednikov in iz okolja, kjer živijo, je mešano pevsko skupino Kulturnega društva France Prešeren iz Račne na Dolenjskem pripeljalo do Laškega. Izbrani napevi, zanimiv način podajanja in imenitno sožitje ženskih in moških glasov so njihove odlike. Prva pesem, ki so jo zapeli, Tam v vinskih goricah je šaljivo sporočala, da ima tudi duša rada šentjanževo vince, druga Oj, mamica, le povejte mi, pa je bila ljubezenska.

Palmiro Krmac - harmonikar, Marezige

Samo pomislite, kje vse in kako lahko zapoje harmonika na Slovenskem! Harmonikarjev je veliko: mladih, starejših, tistih, ki so si v glasbenih šolah in pri svojih mentorjih pridno nabirali znanje in spretnost, pa onih, ki jih je harmonika nekoč poklicala k sebi in sta se potem vzela: godec in njegovo glasbilo.

Harmonika nam poje že od srede 19.stoletja, nekaj manj, 104 leta, pa je stara diatonična harmonika - triestina ali plonarica - 82 letnega godca iz Čenturja v Istri.

Palmiro Krmac svojo mladost rad pokliče v spomin s kakimi 100-mi vižami, v Laškem pa se je spomnil dveh najbolj značilnih plesnih napevov v Istri, mazurke in šaltina in ju, zaprtih oči, tudi zaigral.

Pevska skupina Kresnice KD Božo Račič, Adlešiči

Tako kot Istra ima tudi Bela krajina svojo zvočnost, v katero je pljusnilo izročilo krajev čez Kolpo in se vanjo usedlo nekaj drobcev uskoške dediščine. Skupino Kresnice Kulturnega društva Božo Račič iz Adlešičev sestavlja 9 mladih pevk, ki se pesmi učijo po zapisih, po posnetkih in tako, da zapojejo v družbi starejših pevk kresnic. S tem želijo ohranjati glasbeni spomin svojega doma. Prvi, ljubezenski napev, Cviće mi pole pokrilo, je bil del obredja, obredna pa je bila tudi druga pesem Petelinček lepo poje, s katero so na svatbi klicali mlade, naj vstanejo.

Ljudski pevci KUD Kebelj, Oplotnica

Pevci Kulturno umetniškega društva Kebelj iz Oplotnice štejejo samo leto dni skupnega delovanja, družijo pa se zato, kot so zapisali jasno in preprosto, ker radi prepevajo. Nič čudnega, saj so doma iz krajev, ki jih je pred več kot 150 leti po dolgem in počez prehodil naš ljudski pesnik, bukovnik Jurij Vodovnik, ki je tudi rad pel, zlasti o dogodkih tedanjega življenja. Njegove pesmi še danes živijo tudi daleč čez pohorske meje. Nekaj Vodovnikove igrivosti se skriva v prvi pesmi Mirčika, zlasti v pripevu, druga ljubezenska, ki so jo zapeli, pa govori Ne hodi mi fantič ponoči.

Družina Erčulj iz Zagorice, Videm-Dobrepolje

V Dobrepolju in okolici so svojčas v zimskih dnevih vsi člani družine na mnogih domovih izdelovali klince - zobotrebce. Ob dolgotrajnem in enoličnem delu sta bili potrebni beseda in pesem, da je šlo delo hitreje in lepše od rok. Zato še danes toliko petja, toliko zgodb, zlasti pripovednih, večkrat tudi povezanih s svetopisemskim življenjem svetnikov. Po eni strani so resno zadržani, po drugi pa šaljivo nagajivi, takšni so člani družine, ki so "doma z dobrih polj" in so se predstavili v Laškem.

Tamburaška skupina KD "Peter Dajnko" Črešnjevci, Gornja Radgona

Pomurska skupina je med maloštevilnimi mladimi tamburaši, ki še igra v starem Farkaševem sistemu. Zato je zvok skupine dveh bisernic, treh bračev, čeloviča dveh bugarij in berde nekoliko bolj arhaičen od današnjih tamburaških sestavov, ki stremijo za orkestrskim položajem in dirigentom pred njim. Zaigrali so priljubljeno tamburaško Veselo plesalko in valček z imenom Peter ključ, ki ga godci ne vedo pojasniti.

Ljudski pevci s Prevorja, Prevorje

Ali veste, kje so se končale dogodovščine kozjanskega razbojnika Guzeja, pravzaprav našega Robina Hooda, osrednje osebnosti številnih kozjanskih zgodb in ljudskih pripovedi, in kje najdete njegov grob? Na Prevorju, od koder je prišla skupina pevcev in pevk v mlajših in zrelejših letih, ki jim, kot pravijo, "pesem lepša vsak dan". Deset let že obujajo in ohranjajo "stare čase", v njih tudi iščejo in oživljajo glasbene zgodbe arhaičnih oblik in načine petja svojih prednikov. Zapeli so pripovedno pesem o sveti Barbari in ljubezensko Da b' se skoraj že noč storila.

Koledniki iz Bušeče vasi, Cerklje ob Krki

Koledniki iz Bušeče vasi izpod Gorjancev niso več v rosnih mladih letih, zato pa jih odlikuje dolga doba medsebojnega uglaševanja, polnega notranje moči in prepričljivega in spontanega podajanja. Koliko doživetij hranijo s pomrznjenih koledniških poti Gašperja, Miha in Boltežarja! Koliko luči so z zvezdo in pesmijo raznesli ljudem v dolgih nočeh pod Gorjanci! Trikraljevski kolednici, ki so jo zapeli, je sledila pripovedna pesem Šla bom na goro visoko.

Skupina pevk Ragle, Trebnje

Kolednikom iz Bušeče vasi je sledila ena današnjih najbolj posebnih mladih pevskih skupin. Ragle so bile pred 15 leti šolska dekleta, ki so se zavezale in zvezale z ljudsko pesmijo svojega kraja - okolice Trebnjega. Mentorica - mati nekaterim pevkam - je svoje znanje pesmi in pesmi svojih sorodnikov in sosedov pomagala vpletati v najstniška življenja, v katerih je danes, ko so že mlade mamice, pustilo globoke sledi. K temu pa so same dodale nekaj svojega lastnega občutenja, nekaj drugačnosti, nekaj, kar govori, da so dekleta po svoje prenesla stare spomine v nove čase. To rade poudarjajo tudi na odrih svojih tematskih koncertov. Zadnji, nedavni v Trebnjem, je povezal vrsto ta žalostnih, mrliških in poslovilnih pesmi, med katerimi je ena zazvenela tudi v Laškem. Mrliški Dober večer je sledila še dekliška Snoč mi je bil ukraden rožmarin.

Ljudski pevci iz Cirkulan, Cirkulane

Na robu Haloz, v Cirkulanah je ljudska glasba - pesmi in viže - vsakdanja spremljevalka. Ne vstopa ravno v izbe butanih kajž in v gorcah ne pije več vina iz enega samega glažka, ampak sedi na vajah pevcev ljudskih viž in godcev - tamburašev že kar lep čas. Prav zato, ker jo danes cenijo in se zavedajo njene vrednosti, je ohranila ne samo bogat spored starih napevov, ampak tudi razkošno večglasje in način petja, v katerem so značilni krepko zastavljen bas in najvišji iber ter odprti glasovi, ki povezujejo glasbene stavke in misli brez vmesnih prekinitev. Pevci iz Cirkulan so zapeli fantovsko Sem šel, sem šel čez gmajnico, potem pa še ljubezensko Eno drevce mi je zraslo.

Godci ljudskih viž pri KUD Triglav, Jesenice

Harmonikar, violinist in basist sestavljajo skupino, ki viže z Gorenjske in od drugod. Z namenom ohranjanja in poustvarjanja ljudske glasbe se že sedmo leto družijo v okviru Kulturno umetniškega društva Triglav Slovenski Javornik - Jesenice. Na terenskih raziskavah odkrite viže, ali posredovane po ustnem izročilu, pa tudi prirejene ljudske viže, so temelj njihovega sporeda. Presenetljivo dostojanstven tempo za mlade izvajalce in igrivo podajanje viže med glasbili sta odlikovali obe izvedbi: France polko in Frtenico.

Po besedilu Jasne Vidakovič povzel Bojan Knific.

V Laškem sta 21. novembra 2009 potekala tudi dva seminarja. En je bil namenjen pevcev, ki se ukvarjajo s poustvarjanjem slovenskega pesemskega izročila, drug pa godcem, ki godejo ljudske viže.

V primerjavi s preteklimi leti je bilo tokrat na godčevskem seminarju jasno opaziti napredek v doumevanju pomena poustvarjanja viž v folklornih skupinah. Začetniških vprašanj ni bilo več, delo pa je bilo izjemno produktivno in kakovostno. Seminar so vodili člani družinskega tria Volk Folk iz Ilirske Bistrice.

Tokrat je pevsko delavnico prvič vodila Ljoba Jenče. Semnaristi so bili ob zaključku navdušeni in zadovoljni, da so dobili možnost, seznaniti se z drugačnim načinom dela v pevskih skupinah. V dopoldanskem delu je Ljoba Jenče predstavila svoj pogled na poustvarjanje ljudskih pesmi, pri čemer je opozorila na način oblikovanja glasu, učenja pesmi ... v popoldanskem delu pa so "delovni" vodje skupin (Simona Jereb, Katja Lavrenčič, Franc Kene in Aljoša Rous) povzeli njen način učenja pesmi in vodili udeležence po pesemski zakladnici Notranjske.

dr. Bojan Knific

Fotografije:
Janez Eržen
janez.erzen@jskd.si

Dodatne informacije

dr. Bojan Knific,
svetovalec za folklorno dejavnost
e-pošta: bojan.knific@jskd.si