OTROŠKE FOLKLORNE SKUPINE (NI)SO "ŽIV MUZEJ"

Izraz "živ muzej" oz. "gledališče zgodovine", s katerima označujemo skupine in posameznike, ki skladno z muzejskimi in gledališkimi načeli ohranjajo ali poustvarjajo pretekle načine življenja (s poudarkom na prvinah duhovne kulture), je v slovensko etnologijo vpeljal dr. Janez Bogataj, in sicer prvič v delu Sto srečanj z dediščino leta 1992.

Prve otroške folklorne skupine, ki so bile ustanovljene v sedemdesetih letih 20. stoletja, so plesale deloma poenostavljene plese odraslih, bile so oblečene v pomanjšane obleke, posnete po odraslih folklornih skupinah, pogosto so plesale deloma prirejene odrske postavitve odraslih skupin ter se pravzaprav v vseh pogledih odmikale od načel "živega muzeja" oz. "gledališča zgodovine".

V osemdesetih letih je prišlo do precejšnjega preobrata in otroci v skupinah niso bili več pomanjšani odrasli, ampak otroci. Otroške folklorne skupine, tako tiste, ki so delovale na šolah in v vrtcih, kot tudi tiste, ki so delovale v društvih, so s tem prvič začele opravljati funkcijo "gledališča zgodovine", saj so podobno, kot so odrasle folklorne skupine predstavljajo izročilo odraslih, otroške folklorne skupine predstavljale izročilo otrok.

A zgolj pri otroških igrah in poustvarjanju otroškega izročila niso ostale. Deloma je temu botrovala sorazmerno skromna raziskanost terena, deloma potreba po vzgoji plesno usposobljenega kadra za odrasle folklorne skupine, deloma zaradi nepoznavanja otroškega izročila, pa tudi zaradi potrebe po sestavljanju pestrih in zanimivih programov, ki bi zadovoljili pričakovanja staršev sodelujočih otrok in pričakovanja drugih obiskovalcev prireditev, na katerih svoje delo skupine postavljajo na ogled. Otroške folklorne skupine, ki se v zadnjih letih lotevajo tudi prikaza zahtevnejših vsebin, pri katerih izročilo lahko predstavlja zgolj motiv za predstavitev novih konceptov, se s tem odmikajo od "gledališča zgodovine", vendar ne v škodo folklorne dejavnosti. Le ta se razvija skladno z dediščino, ki jo sama nosi in skladno z razvojem matične stroke - torej etnologije.

Bojan Knific