FOLKLORNIKOV SLOVARČEK

A cappella – vokalna izvedba brez inštrumentalne spremljave.

Akord – sočasno zvenenje najmanj treh različno visokih tonov.

Aranžma – glej glasbena priredba.

Bordun – nepretrgoma zveneč ton; basovska linija na enem tonu.

Dominanta – peta stopnja durove ali molove lestvice in trizvok na tem tonu.

Dvoglasje – zvenenje dveh različno visokih tonov.

Etnomuzikologija – znanost, ki se ukvarja z raziskovanjem tradicionalne in popularne glasbe.

Folklora – znanje najširših družbenih skupin ljudi, t. i. ljudstva, njihovo duhovno kulturo
ali ljudsko kulturo nasploh. Pogosto se enači z ljudskim izročilom ter slovstveno folkloro.
Sicer skovanka iz besed folk (tj. ljudstvo) in lore (tj. znanje, vedenje), prvič uporabljena
leta 1846 v Angliji.

Folklorec – izraz, ki je bil v 90. letih 20. Stoletja predlagan za člana folklorne skupine, a v praksi nikoli ni bil širše sprejet. Nadomestil ga je izraz folklornik.

Folklorist – znanstvenik, KI raziskuje folkloro.

Folklorizem – zavestno ohranjanje in (po)ustvarjanje različnih oblik izročila. Pri tem pogosto prihaja do spreminjanja prvotnih oblik izročila; folklora iz druge roke.

Folklorizirani ples – ples, ki izhaja iz plesnih praks preteklosti, a se ga danes praviloma
(v bolj ali manj spremenjeni obliki) izvaja za publiko.

Folklorna dejavnost – področje ljubiteljskega udejstvovanja, ki je povezano z interpretiranjem in poustvarjanjem plesnega, glasbenega idr. izročila.

Folklornik – oseba, ki se udejstvuje (pleše, poje, igra …) v folklorni skupini; član folklorne skupine.

Folklorni kostum – izraz, s katerim označujemo odrske preobleke folklornikov.

Folklorni ples – gre za različne plesne prakse v preteklosti, ki so bile raziskane in dokumentirane, niso pa nujno vezane na kmečko prebivalstvo. Danes nam v folklorni dejavnosti služijo za (po)ustvarjalne prakse in folklorizacijo plesa.

Glasbena priredba – priredba že obstoječe skladbe na nov način in/ali za drugo zasedbo (npr. iz skladbe za harmoniko v tako za inštrumentalni trio). Tudi aranžma, obdelava, harmonizacija.

Glasbena zvrst – kategorizacija posameznih glasbenih del glede na njihove lastnosti (npr. ljudska glasba, narodno-zabavna glasba).

Harmonija – poleg ritma in melodije temeljna glasbena prvina; določa zakonitosti gradnje in povezovanja akordov v tonalni glasbi.

Harmonizirati – dani melodiji dodati akorde po načelih harmonije.

Inštrumentacija – razporeditev izbranih melodij med različne inštrumente.

Intonacija – ton ali akord, navadno na začetku skladbe, po katerem izvajalci uskladijo višino izvajanja.

Kinetografija – tudi labanotacija je mednarodno standardiziran sistem za zapisovanje plesa.

Kompozicija – nauk o komponiranju oz. skladanju.

Kostum – preobleka; označuje odrsko preobleko ljudi, ki sodelujejo pri scenskih umetnostih (gledališka, filmska, plesna, lutkovna, folklorna dejavnost).

Koreografija – avtorsko plesno delo, ki lahko temelji na zapisanih plesnih elementih ali
povsem izmišljenih gibalnih sekvencah. Koreografija poudarja avtorjevo odrsko interpretacijo plesa. Pri folklornih skupinah je koreografija praviloma do deset minut dolga plesna predstava, ki je najpogosteje namenjena enemu ali več parom plesalcev. V preteklosti je bil v rabi pojem odrska postavitev.

Kvarta (čista) – interval z obsegom dveh celih in enega poltona.

Kvinta (čista) – interval z obsegom treh celih in enega poltona.

Ljudska noša – (zastarelo) izraz je označeval oblačilni videz kmečkega prebivalstva v času pred industrijsko revolucijo.

Ljudski ples – plesno izročilo, značilno zlasti za podeželje. Gre za plese iz preteklosti, ki jih je poznalo predvsem kmečko prebivalstvo. Termin označuje večino, a ne vseh plesov najširše družbene skupine ljudi, ki so zapisani v različnih zbirkah. Plesi naj bi se prenašali iz generacije v generacijo in se pri tem spreminjali.

Ljudsko izročilo – kulturna dediščina ljudstva, sestavine materialne, družbene in duhovne kulture oz. znanje, vedenje, življenje najširših plasti ljudstva. Do konca 50. let 20. stoletja je izraz označeval kulturo kmečkega prebivalstva. V novejši strokovni rabi so ustreznejši izrazi dediščina, kulturna dediščina, tradicija, tudi folklora.

Melodija – razporeditev tonov glede na njihovo višino; linija z določenim tonskim sosledjem.

Menjalni ton – ton, ki prehaja iz sosednjega tona navzgor ali navzdol in se vanj vrača (npr. g–a–g, c–h–c).

Narodna noša – posebna preobleka (uniforma, kostum), ki jo je sredi 19. stoletja ob posebnih priložnostih začel nositi del slovensko zavednega meščanstva. Pozneje se razširi na vse sloje prebivalstva.

Navada – ob določenem času in okoliščinah ponavljajoče se ravnanje ustaljenih oblik. Za
razliko od šege navada ni povezana z nadnaravnim, ne vsebuje simbolizma in ne nakazuje posebne slovesnosti. Navade so lahko vsakodnevne (kot je jutranje pitje kave, popoldanski počitek …) ali občasne (kot je uživanje vina ob hrani …).

Noša – (zastarelo) izraz, ki označuje vse, kar je mogoče na človeku videti. Ima izrazito konotacijo s kmetstvom, z narodom. Danes ta pojem nadomešča izraz oblačilni videz.

Oblačilna kultura – teoretični izraz, znotraj katerega obravnavamo vse, kar je povezano z oblačenjem, preoblačenjem itn.

Oblačilni videz – izrazu noša enakovreden pojem. Označuje vse, kar je na človeku vidnega (obleka, nakit, frizura, ličenje itn.), mogoče pa ga je uporabljati za vse plasti prebivalstva (tudi delavce, meščane, plemiče in druge družbene skupine).

Obleka – v najširšem pomenu označuje vse, kar je na človeku mogoče videti in čutiti.

Obseg – razpon med najnižjim in najvišjim tonom pri glasu, na inštrumentu ali v melodiji.

Odrska postavitev – gre za izvedbo in s tem interpretacijo predhodno predpisanega in postavljenega (koreografskega) dela. Termin se je predvsem v folklorni dejavnosti v preteklosti (in se še danes) uporabljal sopomensko pojmu koreografija, kar pa ni najbolj ustrezno.

Osnovni ton – prvi, izhodiščni ton durovske oz. molovske lestvice ali osnovni ton v akordu.

Partitura – zapis skladbe, v katerem so posamezne vokalne in inštrumentalne linije zapisane druga nad drugo.

Prehajalni toni – ton, ki prehaja iz sosednjega tona in nadaljuje v isti smeri, tj. navzgor ali navzdol (npr. g–a–h, c–h–a).

Pripadnostni kostum – strokovni izraz za narodno nošo.

Ritem – razporeditev poudarjenih in nepoudarjenih tonov ali zvokov glede na čas trajanja.

Seksta – interval z obsegom petih celih tonov (mala seksta) ali petih celih tonov in enega
poltona (velika seksta).

Sekstno dvoglasje – petje v vzporednih sekstah.

Solo – del, ki ga izvaja samo en pevec oz. inštrumentalist.

Subdominanta – akord na četrti stopnji durovske ali molovske lestvice in trizvok na tem tonu.

Šega – vnaprej oblikovani vedenjski vzorec posameznika ali skupine ljudi ob določeni priložnosti, ki je lahko prevzet od prednikov ali druge družbene skupine oz. je nastal kot
sodoben izum posameznika ali skupine ljudi, z namenom dvigniti dogodek nad raven vsakdanjosti. Aktivnosti, povezane s šegami, so pogosto formalizirane, povezane z nadnaravnim in lahko poudarjajo slovesnost trenutka. Šege se lahko delijo na več skupin: šege prazničnega leta, šege življenjskih mejnikov, šege ob delu; poznamo pa tudi druge delitve šeg.

Taktovski način – zapis metruma skladbe glede na izmenjavanje poudarjenih in nepoudarjenih časovnih enot (npr. 2/4, 5/8).

Tempo – hitrost izvajanja glasbe.

Terca – interval z obsegom enega celega in enega poltona (mala terca) in dveh celih tonov (velika terca).

Terčno dvoglasje – petje v vzporednih tercah.

Tonaliteta, tonski način, lestvica – vrsta tonov, ki so osnova skladbi.

Tonika – akord na prvi stopnji (na osnovnem tonu) durovske ali molovske lestvice in trizvok na tem tonu.

Tonska lestvica – tonski niz z določenimi razmerji med posameznimi toni.

Triglasje – zvenenje treh različno visokih tonov.

Tutti – del, ki ga izvajajo vsi.

Uglasitev – intonančna uskladitev izvajalcev.

Umetnostna glasba (tudi klasična glasba) – praviloma glasba, ki je utemeljena na zahodnoevropskih kompozicijskih načelih.

Večglasje – zvenenje treh ali več različno visokih tonov.

Tjaša Ferenc Trampuš, samostojna strokovna svetovalka za folklorno dejavnost