Svet se je digitaliziral, gledališče pa je v svojem bistvu kakor zemlja, voda, flora in favna ter kot človeška narava že po definiciji ostalo analogno. Preživelo bo tudi pričujočo digitalno centrifugo, ker je živo, znojno, ker diha in sope in se ga sliši tudi brez mikrofonov in ker mu na vratu utripa žila in ker mu nič človeškega ni tuje. A kot ni pripovedovalca brez poslušalca, tudi ni igralca brez gledalca.

Gledališka umetnost je znanost, ki analizira, raziskuje, secira, provocira pisan človeški svet in se rodi v hipu, ko pričneš nekomu opisovati svoje sanje ali ko nekdo že zdavnaj ugasli dogodek s kretnjo in besedo oživi, da ga podoživiš, kot bi bil zraven. Živa čarovnija. Med dvema človekoma ali med občinstvom in akterji na odru. Vendar pa gledališče ni samo gledališka predstava. Je del naših življenj in je pravzaprav nenehno prisotno. Od vsakodnevnih odigranih vljudnosti, politične korektnosti pa vse do teatra, ki ga zganja moja mačka, ko se mi dobrika, da bi dobila hrano. Pa tudi ko je ne dobi.

Res je, da je gledališče dnevna stvar in ogledalo družbe, toda danes je družba ironično postala popolnoma odvisna od lastnih ogledal, ki jih kar naprej vrtimo po rokah in se niti ne zavemo, da kar naprej ponavljamo mantro “zrcalce, zrcalce v dlani, povej, kdo je najlepši v deželi tej?”, medtem ko kakšen uspešen, vpliven in častivreden Narcist, novodobna mešanica narcisa in nacista, v ledenem naslonjaču z digitalnimi očmi med plazečimi se podrejenimi za lastno izkrivljeno zabavo znova uniči kakšno življenje.

Grabijo nas roke umetne inteligence, pametne hiše nas zaklepajo med štiri stene in v takšnem času postaja gledališče v vsej svoji analognosti, četudi modernizirani in profesionalizirani ali pa ljubiteljski in zaprašeni, tako rekoč živ upor. Upor proti tehnokraciji, ponarejenim resničnostim, vohunskim ekranom, norim faraonom in nenazadnje proti lastnemu utapljanju v oceanu vedno bolj neumne prozaičnosti. In tu ni razločka med ljubiteljskim in profesionalnim gledališčem. Se zgodi, da žar ali revolt amaterjev včasih celo prekosi kakšno profesionalno uprizoritev in ji na ta način postavi zrcalo. Ogledalo pravega, žlahtnega, človeškega gledališča v najširšem in najveličastnejšem pomenu besede.

Ob svetovnem dnevu gledališča torej najprej zahvala spoštovani publiki – vsem vam, ki si v času zapeljivih algoritmov, podivjanega kapitalizma, lakomnosti bogatih, suženjstva revnih, korupcije in moralne sprevrženosti, vzamete čas za gledališče ter na ta način sklenete tokokrog umetnosti, ki na odrskih deskah nastavlja sodobnemu svetu ogledalo, da bi bili duhovno bogatejši, bolj razmišljujoči, sočutnejši, strpnejši, pa tudi bolj pogumni, manj klečeplazniški, oaze zdrave pameti in svetilniki razuma. Nazadnje pa seveda globok, hvaležen poklon vsem gledališčnikom, profesionalnim in ljubiteljskim, za neusmiljeno iskrenost, za brezkompromisno iskanje resnice, za vsa boleča odkritja, za duhovite misli, ki si jih zapomnimo za vse življenje, za ostro izrisane karakterje, ki nas navdihujejo, za zavest o minljivosti, za absurd, za tolažbo, za Boga in Hudiča, za smeh in solze, za šibkost in moč, za upanje, za pogum, za revolt, ki ga potrebujemo, za živ trenutek, ki ostane v našem spominu, ter na koncu za vseobsegajočo ljubezen in razumevanje do polnega napak, a pristnega in resničnega slehernika, homo sapiensa – njegovega veličanstva Človeka.