Festivali

Srečanje lutkovnih in otroških gledaliških skupin Slovenije 2009
Ljubljana, 26. - 28. maj 2009

LUTKOVNI DOTIKI

Pred mnogo mnogo leti, ko sem bila v 5. razredu osnovne šole, je med poukom v razred prišla okrožnica. Dežurni je na glas prebral obvestilo: na šoli bo lutkovni krožek in kdor želi, se ga lahko udeleži v ponedeljek ob 18. uri v učilnici za tehnični pouk. Zadelo me je kot strela z jasnega! Vse preostale dni sem komaj čakala ponedeljek in seveda ... lutkovni krožek.

Ta delček svoje zgodovine delim z vami zato, ker bi bila vesela, da pri ustvarjanju lutkovnega sveta, tega nepopisno širokega in domišljijsko dovzetnega gledališča, občutite to tudi vi, tako mentorji kot igralci-animatorji in vsi ostali sodelujoči.

Želela sem se vživeti v trenutke, ko sem bila jaz tista, ki sem sedela na drugi strani, in so starejši in bolj izkušeni lutkarji razpravljali o naši predstavi. Vem, da je vsak izdelek, predstava, nekaj posebnega in za tistega, ki je ustvarjal, dragocena. Med svojim selektorskim delom sem spoznala veliko problematike, s katero se soočate. Žal vam pri večini, predvsem pri praktičnih problemih (razumevanje v instituciji, časovne stiske, materialna pomoč ipd.) težko svetujem. Po mojem mnenju bi bilo najbolj koristno, da bi bili deležni strokovne pomoči med samim procesom nastajanja predstave in ne šele, ko pridete na srečanje. S tem imam v mislih neke vrste posvete, obiske, ki bi jih dobili na vajah, hkrati pa tudi strokovne nasvete.

Veselilo me je, da sem opazila porast lutkovnega senčnega gledališča. Le-teh v prejšnjih letih praktično ni bilo. Prav tako je vzpodbudno, da se veča število mladostnikov in mladih, ki ustvarjajo in raziskujejo lutkovni medij. Nekaj predstav so izvedli otroci iz vrtca, še vedno pa so v večini šolske lutkovne skupine. Večinoma se dela po literarnih predlogah, tako dramskih kot pripovednih, kar nekaj pa je bilo tudi popolnoma avtorskih predstav.
In če za trenutek pozabimo dramaturške razčlembe, režijske prijeme, scenografske rešitve, animacijske veščine in glasbene "kulise", mislim, da je vendarle najbolj pomembno, da se nas predstave dotaknejo. Da nas razveselijo, razvedrijo, razžalostijo, zamislijo, ujezijo, pomorijo, odprejo nov pogled na del življenja - nekdo se morda prvič sreča z lutkami.
Upam, da se vas bodo predstave, ki sem jih izbrala, dotaknile.

Renata Kalemba, državna selektorica Srečanja lutkovnih skupin Slovenije