| 
   FESTIVAL VIZIJE - FESTIVAL MLADINSKE  KULTURE 2016Likovni ustvarjalci – Foto Vizije
 FOTOZGODBE 
 Fotografi o  fotografijah  
 Daniela Babčec, Škofja  LokaKaj delam na tem  mestu
 Fotografije prikazujejo vprašanja, ob katerih se  poglobimo vase in ob katerih razmišljamo, kako nas vidijo drugi...
     
 Manca Borštnar, MoravčeProblem
 Serija  je kombinacija fotografije in slikanja - poslikava telesa. Tematsko se dotika  aktualnih družbenih tem. Govori o tem, da smo sužnji sodobne družbe, da se ji  še preveč podrejamo in smo dobesedno njena lastnina. Družba nam zapira meje  domišljije in ne dopušča kreativnosti, s katero bi se lahko izražali.
     
 Lana Bregar, GrosupljeBiti človek ali  biti črv
 Biti  črv ali biti človek, ali biti črv-človek ali človek, ki je kot črv. Serija  predstavlja prvinskost neokrnjene narave, vrne nas na prvotne molekule življenja.  Predstavlja preživetje v naravi, kot človek ali kot žival.
     
 Kristina Filipčič, IzolaMinljivost
 Moja  serija fotografij predstavlja 70-letno žensko, ki se spopada s svojo  minljivostjo. Serija je črno bela, ker lahko tako bolj poudarim čustva in sporočilo.
     
 Anet Goga, Nova  GoricaPreživeti
 S serijo fotografij sem hotela ustvariti primerjavo med  nekoč in danes. Želela sem prikazati, kakšen je bil običajen dan nekoč in  sprožiti razmišljanje o tem, kako zelo drugače živimo danes.
     
 Dora Gorše, KočevjeKakšna je pa  njihova zgodba?
 ''Za toplejšo spalno vrečo,'' odgovori brezdomec Ben, ko ga  tistega oblačnega kanadskega dne vprašam, zakaj potrebuje denar. Zapleteva se v  živahen pogovor. Glede na svoj položaj se zdi nepričakovano vedra in pozitivna  oseba. Zaupa mi, da ceni tisto, kar ima - svobodo.
 Zamislim se. Marsikdo se izogiba beračem, ki  prosjačijo na ulicah, in pri tem pozabi, da so tudi oni ljudje. Ljudje z  zgodbo, ki nam lahko spremeni pogled na svet, če ji prisluhnemo. Ker to je  tisto, kar v današnjem svetu vse prepogosto pozabljamo - čas in posluh za  sočloveka.
     
 Nina Krajnc, PolenšakPreživela sem
 Serija  prikazuje novorojeno deklico. Je kolaž deset fotografij, od katerih po dve in  dve prikazujeta enak motiv; ena je črno bela, druga pa barvna. Združila sem jih  v pare.
     
 Elena Leban, Idrija  ob BačiŠe vedno živim
 Serija prikazuje ljubljansko Cukrarno, ki ponosno stoji  že skoraj dvesto let. V času svojega obstoja   je delovala kot tovarna sladkorja, kasneje pa nudila dom mnogim revežem,  med njimi sta bila tudi Josip Murn in Dragotin Kette. Je polna zanimivih zgodb  svojih stanovalcev. Kljub vsem nezgodam, ki jih je Cukrarna preživela, danes še  vedno stoji.
     
 Erazem Simon Paravinja, Škofja LokaPreživetje za  štirimi stenami
 Projekt  temelji na družinskem portretu, ki prikazuje dnevne dejavnosti moje družine.  Portret spada v koncept inscenirane fotografije, saj je bil vsak prizor postavljen  in zaigran. Skozi serijo želim na plastičen način predstaviti ne le moje,  temveč tudi dejavnosti večine družin, ki živijo na podoben način kot mi.
     
 Nela Poberžnik, DravogradObraz obstoja
 Kdo si? Svoj obraz vidiš zgolj na fotografijah ali kot odsev  na zrcalu. Iščeš se, a najdeš zmeraj nerazpoznavno gmoto. Čeprav trepetaš, se  drobiš, lomiš, razpadaš, ostani svoj vojak, junak. Ne kaži strahu. Zri mu v  oči.
 Tvoje nebo bo mnogokrat hladno, mrzlo, ledeno.  Mraz te bo ranil. Ampak ne vračaj se v tople kraje preteklosti, pojdi naprej.  Zapomni si, da si svetloba. In da svetlobe ni  brez teme. Tako lahko prebiješ meje, premagaš demone in zacvetiš. Živiš.
     
 Miha Skrt, Kal nad  KanalomPrihodnost v betonu
 S  serijo fotografij sem hotel izpostaviti vprašanje, kako bi ljudje preživeli v  pustem, enoličnem, onesnaženem svetu, brez zelenih rastlin, ki so nujno  potrebne za naš obstoj.
     
 Tinkara Zajc, MuljavaLjubezen gre skozi  oreh
 S  serijo fotografij sem želela ponazoriti življenjski krog oreha. Razmišljala sem  o simboliki srca, ki se odraža v obliki orehove polovice in čustvih, ki so  osnova preživetja.
     
 Veronika Žorž, DornberkPreživeti kaotično  apatijo
 Na mračen dan sem s seboj vzela fotoaparat z namenom, da  ujamem trenutke razpoloženja ljudi ob vsakdanjih opravilih. V izložbah so  ljudje le mrko opravljali svoje delo, na avtobusu je vsak brezizrazno zrl skozi  okno in ljudje na ulicah Ljubljane so se tiho pomešali v kaos, v katerem  živimo. Bomo ljudje preživeli apatijo, v katero padamo in zopet ugotovili,  zakaj je vredno živeti?
       |