FESTIVAL VIZIJE - FESTIVAL MLADINSKE KULTURE 2025

Fotovizije 2025 / REZ
Rotunda SNG Nova Gorica, 23.-30. 5. 2025

FOTOGALERIJA

Letos se je na fotografski natečaj Festivala mladinske kulture Vizije, ki je tematiziral različne pomene besede REZ, odzvalo 29 mladih fotografov med 15. in 30. letom iz celotne Slovenije. Na razstavo se je s svojimi deli uvrstilo 17 avtorjev.

Medtem ko izraz rez najbolje poznamo iz kinematografije – režiser s tem vzklikom zaustavi tek kamere – ga lahko v proces fotografiranja prenesemo v smislu odločitev, ki jih fotograf sprejme v procesu fotografiranja ali sestavljanja fotografske serije. Fotografirati torej pomeni ves čas izbirati, zavedno ali nezavedno, predmet fotografiranja, trenutek upodobitve, kompozicijo in ne nazadnje tudi vsebino. Prav glede zadnjega so me prispevki letošnjega natečaja tudi malce presenetili – ne pomnim, da bi kdaj prej v tolikšni meri zaznala prisotnost tem in motivov, ki so odrinjene, nevidne ali/in tudi neprijetne za oko. Drznem si reči, da je letošnja tema mlade ustvarjalce, ki so se odzvali našemu povabilu, očitno opogumila, da so nas mestoma izrazito tenkočutno, mestoma brezkompromisno in neposredno popeljali v svoj (intimni) svet. S tem pa, verjamem, nam pričujoče fotografije, ki v sebi nosijo tudi angažirane in kritične poglede na življenje, ki si ga delimo, lahko marsikaj povedo – ne le o mladih in njihovem svetu, temveč o nas vseh.

Poetična ostrina ene najvplivnejših teoretičark fotografije, Susan Sontag, nas opominja, da fotografija ni zgolj sled realnosti. Poudarja paradoks, ki izhaja iz selektivnosti pogleda – z vsakim rezom, z vsakim uokvirjanjem in osvetljevanjem se namreč odločamo tako kaj vključiti kot kaj izpustiti. Ta misel me je vodila tudi pri sestavljanju izbora del za razstavo. V pestrosti pristopov in motivov razstava kot celota morda briše ostrino reza med posameznimi avtorskimi deli. A namen je, da s konsistenco posameznih fotografskih serij in tudi skozi pripovednost znotraj posamične fotografije osvetlimo ne le njihovo vodilno sporočilo, temveč v želji po refleksiji tudi vzpostavimo vmesne prostore. Za razmislek o tem, kar vidimo, pa tudi o tem, česar ne.

Naj nas pri ogledu teh iskrenih, pogumnih, igrivih in navdihujočih fotografskih pripovedi torej vodi želja, da se odpremo njihovim svetovom – in se pustimo obogatiti.

Manca Juvan

O AVTORJIH IN FOTOZGODBAH

Ajda Zupan, Koper
Je vizualna umetnica, fotografinja in videastka, ki se izraža  skozi risanje, slikanje, fotografijo, gledališče in film. Diplomirala in magistrirala je na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani.
Že v srednješolskih letih in med študijem se je aktivno udeleževala delavnic. Bila je vodja video ekipe na festivalih, prav tako je sodelovala z različnimi umetniki na področju filma, fotografije in interaktivne umetnosti. Leta 2019 se je udeležila študijske izmenjave na  FAMU v Pragi, kjer je sodelovala pri več filmskih in gledaliških produkcijah. Leta 2020 je prejela nagrado UL ALUO za sodelovanje pri projektu Rihard Jakopič pod drobnogledom. Svoje fotografije je razstavljala na Ljubljanskem gradu in drugod po Sloveniji, objavljene so bile v National Geographic Slovenija, njeni filmi pa predvajani na Festivalu Slovenskega filma, festivalu dokumentarnega filma DokuDoc, na festivalu Fekk in Bienalu mladih v Beogradu. Trenutno zaključuje avtorski dokumentarni film Ko se selijo jate ptic, za katerega je prejela sredstva za realizacijo s strani Slovenskega filmskega centra.

Od sonca svetla in od sočnosti srebrna
Serija mešanega medija vključuje fotografije, risbe in zapise. Vsako delo razkrije nov delček skrivnostnega odnosa, ki se prepleta skozi poezijo in reko.

Aljaž Pintar, Maribor
Končal je Srednjo šolo za oblikovanje Maribor, smer medijski tehnik. Dve leti je obiskoval študij za medijsko produkcijo, nakar se  je odločil za Pedagoško fakulteto Univerze v Mariboru. Obiskuje 3. letnik likovne pedagogike.
Zanima ga celoten spekter umetnosti, kot je glasba, gledališče, video produkcija in seveda likovna umetnost. Med študijem dela, trenutno kot tehnik na Radiu Si.

V nedeljo popoldne
Umetnost je zame orodje, s katerim seciram konvencionalno dojemanje lepote. Ne iščem popolnosti, temveč nepravilnosti, ki nosijo svojo edinstveno zgodbo. Verjamem, da se prava lepota skriva v nepričakovanem.
"Rez" v mojem delu ni nasilno dejanje, temveč subtilno razkrivanje. Je kot kirurški poseg, ki ne reže mesa, temveč razkriva dušo. Vsak "rez" je nova perspektiva, nova možnost, nov začetek. Je prelom s tradicijo, invencija, ki nas sili k razmišljanju onkraj ustaljenih okvirjev.
Te fotografije so fragmenti mojega bivanja, ujeti v trenutkih, ko se lepota lomi in razkriva svojo nekonvencionalno naravo. So povabilo, da skupaj raziskujemo te razpoke in odkrivamo lepoto v nepričakovanem.

Anja Tomanič, Črnomelj
Je dijakinja 3. letnika srednje medijske šole v Novem mestu. S fotografijo se ukvarja štiri leta. Z njo najraje pripoveduje zgodbe, ki vsebujejo globoko sporočilo in se dotaknejo gledalca. Za sabo ima že dve samostojni fotografski razstavi. Poleg fotografije pa se ukvarja tudi s filmom, kateremu posveča največ časa.

Življenje
V življenju se nam velikokrat zgodijo določeni trenutki, za katere bi lahko rekli, da so prelomnica oziroma rez v našem življenju. Pozitivni ali negativni trenutki, ki zaznamujejo naše življenje, mu dajo smisel. Nekateri od takšnih trenutkov so trenutki v družini, npr. rojstvo otroka, smrt in konec koncev tudi vsak dan, ki ga preživimo s svojimi najdražjimi. Življenje je tudi samo po sebi polno različnih "rezov", ki si jih vsak posameznik po svoje razlaga. Vsak od nas dobi samo eno priložnost, zato jo moramo pozitivno in maksimalno izkoristiti, preden je prepozno.

Etienne Gregorič Pohlen, Portorož
Svojo strast do fotografiranja in ustvarjanja uresničuje kot študent fotografije na Akademiji umetnosti Univerze v Novi Gorici.

Goričani v rezu                                                                                                              
Fotozgodba predstavlja portrete neznancev, ki sem jih fotografiral v stari Gorici. Prikazuje  rez med realnostjo in končnim prikazom, saj so manjkajoči deli fotografij dali prostor tistim, ki največ povedo. Rez predstavljajo ljudje ki so drugačni – drugačni zato, ker so me podprli, ko sem pristopil k njim.

Jan Lah Škrbec, Trbovlje
Obiskuje Šolo za hortikulturo in vizualno umetnost Celje, smer fotografski tehnik. S fotografijo se ukvarja že štiri leta, predvsem s fotografiranjem in snemanjem dogodkov, prav tako sodeluje pri številnih ustvarjalnih projektih. Ima tudi psa Orija.

Oko za oko, zob za zob
Serija prikazuje dogodek, postavljen v leto 1890. Upodablja maščevanje najstniške tolpe proti zloglasnemu razbojniku, ki je umoril očeta najmlajšega člana tolpe. Fotografije so nastale na digitalen način na izbrani lokaciji zapuščenega skednja na stari kmetiji. Fotografije naj bi prikazovale izseke iz dejanskega filma, zato so kadri urejeni v filmskem stilu.

Jana Mervič, Nova Gorica
Je študentka drugega letnika Fakultete za dizajn ,smer vizualne komunikacije. Fotografija je ena njenih ljubših oblik ustvarjanja, saj ji omogoča, da ujame resničnost ali pa različne teme prikaže, kot jih vidi sama. Letos se že tretjič prijavlja na Fotovizije, kar ji predstavlja izziv in priložnost za rast. Poleg fotografije se ukvarja tudi z drugimi oblikami oblikovanja in ustvarjanja, s katerimi eksperimentira in razvija svoj vizualni izraz.

Tiha bitka
Naslovna tema »rez« me je spomnila na notranje rane – tiste, ki jih nosimo v sebi in ki niso vidne od zunaj. Iz teh ran ne teče kri, ampak kričijo v nas, jih nosimo tiho, a so kljub temu prisotne v vsakem trenutku.
V fotografski zgodbi prikažem notranje boje, s katerimi se lahko spopada vsak posameznik: bipolarno motnjo, anoreksijo, prekomerno razmišljanje, ti. overthinking, depresijo in socialno anksioznost.
Nevidne rane so lahko najgloblje, bolečin, ki jih nosimo v sebi, pa pogosto ne opazimo, dokler ne začnejo vplivati na naše vsakdanje življenje.
Fotografije so narejene z dolgim ekspozicijskim časom, kar pri premiku ustvari ustvarja učinek zamazanosti. Ker tudi notranjih rezov  ne moramo natančno opredeliti.

Kalina Ristevska, Solkan
Umetnost je zanjo od mladih let predstavljala naraven način izražanja. Izobraževala se je na Državni srednji šoli za umetnost in oblikovanje Lazarja Ličenoskega v Skopju, kjer je raziskovala tradicionalne umetniške tehnike, s poudarkom na klasični grafiki. Dve leti se je posvetila tudi študiju fotografije, kar ji je dalo trdne temelje na tem področju.
Sodelovala je na številnih razstavah in umetniških delavnicah, med njimi: Mladinski pomladni salon v Narodni galeriji Makedonije, Prva mladinska razstava ekslibrisa (eno izmed del je bilo objavljeno tudi v časopisu Sloboden pečat). Udeležila se je grafične delavnice Urban Stamps v Mestnem parku v Skopju.
Željo po strokovni rasti uresničuje s študijem na Akademiji umetnosti Univerze v Novi Gorici. Čeprav je imela sprva omejeno znanje fotografije, je skozi študij prepoznala njen izrazni potencial ter jo začela dojemati kot ključno orodje sodobne umetniške prakse.

Zastrta v marmorju
Serija je navdihnjena z izrazno močjo renesančnih kipov. Poskuša ujeti tenkočutno prepletanje bolečine in tihega sprejemanja, pri čemer črpa navdih iz brezčasnega vpliva Michelangelove Pietà.
V seriji se osredotočam na metaforo "biti brez zraka", ki simbolizira zadušljivo naravo žalosti in občutek odtujenosti od samega življenja. Z natančno postavljenimi pozami in z draperijo tkanin skušam priklicati bistvo renesančnih kipov – predvsem napetost med obliko in čustvom, življenjem in smrtjo. Figure, ki jih upodabljam, so kot kipi, zaviti v marmorno tančico, brez diha, prežeti z mogočnimi čustvi, a obenem pomirjeni s svojo usodo.
Igra svetlobe in sence v fotografijah odraža kontraste, ki jih vidimo v Michelangelovih marmornih delih, poudarja gube tkanine in intenziven izraz modela. Ne želim prikazati zgolj bolečine, temveč ujeti stanje tihe predaje, v katerem model ne le trpi, ampak začne izgubo tudi sprejemati. Podobno kot v Pietà, kjer izraz Device Marije odraža sprejetje sinove smrti, tudi jaz želim prikazati ne le trpljenje, temveč tudi mir, ki pride s sprejemanjem.

Lara Deotto Bat, Ljubljana
Zaključuje dodiplomski študij fotografije na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje. Izhaja iz medija fotografije, vendar se v produkcijskem procesu ne želi zamejevati. S svojim delom je sodelovala na razstavah Ponjava 4 (2024), Fotovizije 2024: Preko meje, na skupinski razstavi Borders v Cluj-Napoci v Romuniji (2024) in na skupinski razstavi Sveže ribe #novulov (2025) v Dobri Vagi.

Ne vem, kam naj grem domov
Zanima me proces spreminjanja dojemanja otroškega okolja ob prehodu v odraslost. Fotoaparat mi služi kot vmesnik za vstop v odnose, za katere se zdi, da jih konstruiram na novo. Raziskujem, na kakšen način razumem ekosistem, ki sem ga dojemala kot domače okolje. Izhajam iz frustracije, ki jo sproža zavedanje o minljivosti domačnosti, kot jo poznam in redefinicije pojma le-te. Ne vem, kam naj grem domov.

Lana Baltič, Sežana
Študentka tretjega letnika na Fakulteti za socialno delo v Ljubljani se s fotografijo, zlasti plesno, ukvarja že osem let. Poizkusila je tudi druge vrste fotografije, kot so portreti, fotografija živali, konceptna fotografija ter panoramska fotografija. Trenutno je aktivna s plesno skupino Reline. Skupino fotografiram, snemam in urejam plesne videe glede na koncept koreografije.

Denudacija
V naravoslovju denudacija pomeni naravni proces odstranjevanja zgornjih plasti Zemljine skorje. Sama sem denudacijo interpretirala kot proces, pri katerem je obleka odstranjena ali odrezana s telesa in posledično kožo izpostavi zunanjim vplivom. Rez, ki nastane pri odstranjevanju obleke, je pogosto neprijetna izkušnja. Koža je eden od najbolj ranljivih delov telesa. Manj ko ima oseba oblek, bolj je izpostavljena in ranljiva, kar povečuje nevarnost poškodbe ter možnost, da bo znova ranjena. Denudacija tako predstavlja ne samo fizično, temveč tudi psihološko nelagodje.

Lea Žigante, Izola
Po zaključeni umetniški gimnaziji je diplomirala iz smeri Vizualne umetnosti in oblikovanja (VUO), na isti smeri nadaljuje magistrski študij. Njena glavna fotografska tematika so avtomobili – njihova oblika, detajli in odsevi, ki ustvarjajo dinamične vizualne zgodbe, občasno se posveča tudi drugim temam.
Poleg fotografije jo navdušuje vse, kar je povezano z umetnostjo in avtomobili. Njeno delo je dokumentacija tehničnih oblik ter vizualni dialog med oblikovanjem, hitrostjo in emocijami, ki jih prebuja avtomobilska kultura. Veliko fotografira na različnih avtomobilskih dogodkih, kjer se povezuje z zbiratelji eksotičnih avtomobilov, in sodeluje z drugimi fotografi s podobnim interesom.

Življenje z računi
Serija fotografij z naslovom Življenje z računi ni zgolj kritika birokratskega sistema, temveč splošen pogled na našo odvisnost od ekonomske strukture. Je vabilo k premisleku o tem, kako vrednotimo življenje, kaj se šteje za pomembno in kako se spoprijemamo z bremenom družbe. Za nastanek teh fotografij so bili uporabljeni računi, ki so se nabrali skozi leta in leta shranjevanja iz varnostnih razlogov. Skozi fotografijo avtorica prikazuje občutke tesnobe, bremena in absurdnosti, povezane z vsakodnevnimi finančnimi obveznostmi.

Maks Borštnar Jakomin, Ljubljana
S fotografijo se je začel ukvarjati, ko je zaključeval triletni program mehatronik operater na Srednji poklicni in strokovni šola Bežigrad. Navdušenje nad medijem ga je spodbudilo, da je šolanje nadaljeval na Srednji medijski in grafični šoli Ljubljana, kjer je našel svoj prostor med ustvarjalci, ki so ga navdihovali in spodbujali, da je segel dlje. Trenutno je študent Akademije umetnosti Univerze v Novi Gorici, program digitalne umetnosti in prakse.
Med odkrivanjem digitalne fotografije, videa, animacije, avdioprodukcije in grafičnega oblikovanja se je začel navduševati za analogno fotografijo. Posnel je nekaj videospotov in fotografiral dogodke. Poleti 2024 je skupaj s prijatelji ustvaril tudi svoj prvi kratki film Britvica.
Največji del njegovega ustvarjanja predstavlja analogna fotografija. Večinoma fotografira na črno-beli film. Vsak korak, od iskanja motiva do razvijanja in skeniranja filma, je kot ritual, ki mu omogoča stik z bistvom fotografije. Žene ga iskanje tistega popolnega trenutka – reza, ki povezuje preteklost in sedanjost, zunanjost in notranjost, kaos in mir.

Čez okno
»Rez« v seriji izraža dvojnost – zunanji svet simbolizira prostor odprtosti in nepredvidljivosti, medtem ko notranji, studijski svet ponazarja intimnost in nadzor. Dvojna ekspozicija na filmski trak služi kot vizualni prelom med tema svetovoma, pri čemer okna delujejo kot meje, ki režejo čez podobo punce, tako kot ona reže skozi nas.

Nace Vrbek, Slovenska Bistrica
Je dijak na fotografski šoli v Celju, navdušen nad fotografiranjem in snemanjem, rad se ukvarja s filmom in eksperimentira z njim.

Pozabljene olimpijske '84
Serija je nastala ob letošnjem potovanju po Sarajevu. Posneta je na film s črno-belo tehniko, nato razvita s povečevalnikom v domači temnici in skenirana. Prikazuje enega izmed propadajočih objektov zimskih olimpijskih iger leta 1984.
Serija prikazuje osamljenost in mraz steze v današnjem času, ko je že pozabljena in sodi med številne druge zapuščene objekte olimpijskih iger po vsem svetu.

Patricija Zupan, Ljubljana
Po zaključeni srednji šoli na Srednji medijski in grafični šoli Ljubljana se je odločila za študij sociologije in pedagogike ter andragogike, saj jo je vedno zanimalo dogajanje v družbi, pozneje pa se je preusmerila na študij fotografije na VSŠ Sežana, kjer obiskuje prvi letnik.
Fotografija je medij, v katerem je našla svoj način izražanja. Najbolje se počuti, ko lahko s fotografijami dokumentira dogajanje okoli sebe, posebej jo zanimajo socialne teme. V prihodnosti bi rada fotografirala tudi koncerte.

Med tradicijo in sodobnostjo
Serija raziskuje rez kot prelom med praznino in kaosom, med tradicijo in sodobnostjo, med opazovalcem in nastopajočim. Pustna parada ji predstavlja energijo, barve, preplet starega in novega. Kurenti stojijo v kontrastu s sodobnimi pustnimi kostumi in družbeno kritičnimi napisi kot »V črvih je prihodnost«, ki zarežejo v realnost. Fotografije poudarjajo meje med iluzijo in vsakdanom, med trenutkom praznovanja in njegovim iztekom, ko se maske snamejo in ostane le spomin.

Tina Mlasko, Maribor
Obiskovala je Srednjo šolo za oblikovanje Maribor, program grafično oblikovanje, kjer se je naučila digitalnih veščin oblikovanja, ročnih in fotografskih spretnosti. Trenutno je študentka na Pedagoški fakulteti v Mariboru na programu likovne pedagogike, obenem pa opravlja študentsko dela na področju foto storitev. Veseli jo tudi slikarstvo in risanje. Pritegnejo jo udarne in žive umetnine, ki pripovedujejo zgodbe. Skozi eksperimentiranje je začela odkrivati fotografijo kot izrazno sredstvo, s pomočjo mentorice na fakulteti pa svobodno raziskuje stil fotografije.

Kadaver
Kako se prikrade ta gniloba. Počasi in nedolžno. Razpad. Razkroj. Razjedanje. Razkol. Izmaličenje. Odvratnost. Gnoj. Groza. Grdoba. Pošastno.
Ali je to zares gnus? Ali pa je le resnična lepota človeške minljivosti.
Živo ali mrtvo? Lepo ali grdo? Dobro ali slabo? Svetlo ali temno? Domače ali tuje? Naravno ali umetno? Človeško ali nečloveško?
Kaj sploh je grdo? Kakšen je pomen grdega? Kdo je tisti, ki presoja, kaj je lepo in kaj je grdo? Kje so meje med lepim in grdim? Ali je grdo vse, kar ima pomanjkljivost lepote? Ali je tudi narava lahko grda, čeprav bi naj bilo vse, kar je v naravi, lepo?
Smola, ki počasi polzi iz stebel ogromnih starih dreves je gnusna in privlačna. Teče kot loj iz živih ran lubja. Veličastna drevesa, ki se vse bolj starajo in starajo.  Gozd raste in hkrati propada. Starost je grda, vendar bistra in polna modrosti. Mladost je lepa, nežna in nedolžna. Deroča reka je mogočna in sočna, kot mlado listje na drevesih. Kot sveža kri. Vendar vse sveže počasi omahne. Razpade in izgine. Tekočina zamrzne ali izhlapi. Živo bitje umre. Kri se posuši in razkroji. Mlado se postara in umre. Svetloba ugasne, nastopi mrak in tema. Neskončna tema. Lepota teme je v tišini. Kako je mirna in brezčasna. Pogreza se sama vase. Gledaš v temačno luknjo in ona gleda tebe. Zazreš se v njeno neskončno veličino. Prepustiš se, da te poteši.
To so vprašanja in teme, ki sem jih spoznavala skozi moje fotografsko raziskovanje. Opazovala sem najmanjše drobce v okolici. Našla sem jih v naravni in nenaravni obliki. Tudi v umetnem lahko opaziš lepoto. Tako kot v naravi lahko najdeš grdo. Meja med lepim in grdim je neskončna. Lahko te pritegne ali odvrne hkrati. Ni kot rez, ki loči eno in drugo. Je razpon, kjer se prepleta oboje. Šokira in navduši, te prevzame, očara, provocira in te zasvoji.

Urška Špende, Koper
S fotografijo se ukvarja šest let, odkar je začela študirati medijsko produkcijo. Zaposlena je kot knjižničarka v glavni knjižnici v Kopru. Ukvarja se s fotografijo kulturnih prireditev, komercialno, reportažno in eksperimentalno fotografijo. Navdušuje se nad umetnostjo v vseh pogledih.

Liminalna resničnost
Serija je vizualna raziskava prostora med budnostjo in sanjami. V sanjah velikokrat ujamem bežen trenutek, ki postane mehak, nezanesljiv in nadrealen. Barve v sanjah se ne ujemajo z barvami resničnega sveta, čas teče drugače ali pa popolnoma obstane, arhitektura izgubi svoj namen,  prostori pa niso zapuščeni ali naseljeni, ampak ostajajo ujeti v večnem prehodnem stanju. Liminalni prostori lahko pri ljudeh vzbudijo občutek neprijetnosti, nostalgije ali nenavadnega miru.
Na fotografijah je upodobljen Koper, moj rojstni kraj, vendar sem namerno prilagodila barve, da delujejo nerealno. Fotografirala sem prehodne prostore, kjer se običajno zadržujejo ljudje. Pri tem sem poskušala zanemariti osnovna kompozicijska načela, saj sem želela dodatno poudariti neprijetno vzdušje.
Vsaka slika je rez med realnostjo in sanjami. Je pogled v svet, ki je lahko znan ali oddaljen. Je abstrakten prostor, kjer smo lahko prisotni v celoti, ali pa le kot fragment.

Zarja Zrinski, Ljubljana
Po izobrazbi je diplomirana sanitarna inženirka (UN) in magistrica poslovnih in ekonomskih ved. Od leta 2020 je zaposlena v farmacevtski industriji, trenutno opravlja delo materialne planerke v Novartis farmacevtski proizvodnji d.o.o. Poleg tega je ljubiteljska pianistka, fotografinja in slikarka. Strast do umetnosti jo nenehno navdihuje in usmerja v raziskovanje kreativnih izrazov skozi različne medije.

Kako se premikamo?
Fotozgodba raziskuje različne načine premikanja, ki jih uporabljamo za premagovanje razdalj in premikanje skozi prostor. Od hoje po cesti do potovanja po tirnicah, drsenja po ledu, plovbe po reki, hoje v hribih, letenja po zraku in raziskovanja vesolja – vsak način prevoza odpira nove možnosti in pripoveduje svojo zgodbo o gibanju, svobodi in odkrivanju.

Žan Oset, Rimske Toplice
S fotografijo se ukvarja že tri leta in se v tej smeri tudi šola.

Piknik s fanti
S prijatelji smo se podali na zabaven piknik, ki sem ga dokumentiral. Fotoaparat je stal na stojalu in sprožen je bil s sprožilcem.