Revija MENTOR in JSKD

MENTORJEV FEFERON 2018

ZA NAJBOLJŠO PROTESTNO PESEM ALI DRUŽBENO SATIRO.

Medijski pokrovitelj:

MMC RTVSLO – prvi interaktivni multimedijski portal

REZULTATI

Mentorjev Feferon 2018 je, draga druščina, zaključen. Letošnja žirija v sestavi Ksenije Jus, Joseja in podpisanega je, kot vsako leto obsorej, izbirala med nekajdesetinsko bero feferonov. Na razpis je svoje prispevke poslalo 33 šifer, med njimi pa jih je bilo treba izbrati pet plus še kakšnega za dodatno objavo, ako je bilo seveda dovolj takih kakovostnih. Letošnje leto je bilo po številu prispevkov sicer nekoliko skromnejše, a treba je priznati, da je v povprečju glede na prejšnja leta prispelo več kakovostnejše literature. Zanimivo je tudi, da je venec lavreatkinje po mnenju žirije soglasno prejela avtorica, ki je napisala tudi čisto prvi Mentorjev Feferon, Balado o strugarju. To se redkokdaj zgodi, a »vesolje se vzneburi«, kot je duhovito zapisala ena od letošnjih avtoric, in pod šiframi se kdaj pa kdaj skrije tudi tovrstno presenečenje. Tovrstnega rekorda kresnika s tem še zdaleč nismo podrli, nekoliko višji odstotek tekstov, ki pridejo v poštev za resen razmislek žirije, pa vzbuja upanje, da bo Feferon sčasoma posvojilo več avtoric in avtorjev, ki so sposobni pogledati onkraj »gostilniškega« humorja na prvo žogo ali klišejskih zabavljic iz TV-oddaj. Radujmo se torej in veselimo se, kajti veliko bo naše plačilo v pekoči zelenjavi! Letošnja lavreatkinja je Jana Kolarič, ime, ki ga zagotovo že poznate, veseli pa smo, da na razpis redno prihajajo tudi pesmi v narečju, ki sicer ne dosegajo vedno meril za vrhunski Feferon, je pa duh, ki piči izza jezika teh pesmi, vedno vsaj veselo šegav, kar je tudi dobro znamenje ob poti našega kulturnoduhovnega stanja (ako je to dvoje res treba razmejevati). Na zdravje torej novim angažiranim pesmim in horuk v nove čase, ki žal ne obetajo zmanjševanja potrebe po takih ali drugačnih feferonih. Nič zato – mi bomo pičili, vi pa boste brali! Poleg pesmi samih tudi nekaj besed, čemu in zakaj ravno ta pesem.

Jana Kolarič: SPREMEMBA GRBA, proteusno-repati sonet, (K)RESNICA (Ljubljana, 1954)

Sprememba grba

Še komaj kdaj še recitira 'Vrba'
(nekoč so nam jo naložili v glave),
drugačne, bolj 'moderne' so proslave,
morda je čas še za menjavo grba!
Na modri, glej, zastavini podlagi
naj najde mesto ribica človeška!
Izbira je premišljeno strateška,
Kurjáni osamosvojeni, dragi!
Kot ona se v votline mi zarijmo,
če nam do tega je, da preživimo!
Zaradi interesov kapitala
se krči Kura nam, že itak mala,
od lastne vlade tragično izdana,
hlepeč po ciljih – tujega programa!
Simbol odličen – ribica in jama!

Utemeljitev: Jana Kolarič s svojimi angažiranimi soneti tako na družabnih omrežjih kot v knjižni obliki že dolgo časa dokazuje, da vsakdanja angažirana literarna »opazka« še ni preživeta zvrst in bržčas ne bo nikoli; no ja, vsaj dokler bo med nami prevladovala človeška neumnost. Nekateri pravijo, da so aktualni zapisi tudi hitro preživeti zapisi, a to ne drži povsem; taki zapisi ostanejo verni posnetki in dokumenti časa, v katerem so nastali, in več kot jih je, bolj neugodni časi za humano držo so. Soglasno izbran sonet SPREMEMBA GRBA je eden takih dokumentov v časih, ki kličejo po debelih tovrstnih knjigah. Jana Kolarič je eno táko že napisala, v svojem sonetu, ki si nedvomno zasluži letošnjo »pekočo« prvo nagrado, pa s simbolom človeške ribice precej nedvoumno ubesedi dejansko stanje: “Zaradi interesov kapitala / se krči Kura nam, že itak mala, / od lastne vlade tragično izdana, / hlepeč po ciljih – tujega programa! / Simbol odličen – ribica in jama!”

Dve knjižni nagradi iz založništva JSKD prejmeta:

Irena Pajnik Beguš za pesem VOAJERJI, šifra čili (Ljubljana,1960)

Voajerji

kot lady Godiva
bi jezdila kozi mesto
a davki bi kljub temu ostali enaki

Leofric je jedel le divjad
današnji graščaki
derejo kože pohlevnim

zato ne bom šla brez oblačil
skozi njihove male vasi
ki jim krčijo glave

ker njim res ni mar
gole Postave

Utemeljitev: Irena Pajnik Beguš v svoji pesmi VOAJERJI svojo kritično ost uperi v vladajoče, tiste, ki odločajo in s svojimi odločitvami krojijo življenja množic. Pri tem domiselno uporabi legendo o lady Godivi, ki je gola jahala skozi Coventry z namenom, da bi njen mož grof Leofric zmanjšal zatiralske davke svojim podložnikom. Sam Leofric se v primerjavi z današnjimi oblastniki ne zdi tako grozen, saj je "jedel le divjad", medtem ko "današnji graščaki derejo kože pohlevnim". Avtorica na domiseln način kritizira ozkoglednost, zaplankanost in omejenost oblastnikov. V zaključku pesmi besedo postava lahko hkrati beremo v pomenu zunanjega videza in v pomenu predpisa. Glede na to, da je Postava pisana z veliko začetnico, je jasno, čemu je avtorica dala poudarek. Sporočilo je nedvoumno: nima se smisla sklicevati na zakon, saj se oblastniki zanj ne zmenijo. Za prejeto nagrado iskrene čestitke.

Olga Kolenc za pesem BELA MIŠKA, šifra Takle Mamo (Nova Gorica, 1953)

Bela miška

sem mala bela miška
ki rada živi
a me secirajo
v trebuh vrtajo luknje
zabadajo igle

pravijo
da imam nekaj preveč
da bo to preventivno treba odrezat
potem bom
rójena dobrega letnika
zopet lahko norela kot nova

na nos mi potisnejo masko
jaz pa na pol ubita
medtem že potujem v astral
in pred tistim velikim
belim tunelom
lobiram z rajnkimi strici

ko se znova vrnem v telo
mi je skoraj že žal
obrazi v belih haljah
kimajo z glavo
pravijo
da je vse vredu
in me obenem tolažijo
da je slabše v ameriki
kot pa pri nas
kajti tam
morajo brž po posegu domov
pri nas pa lahko šele jutri
odidem v domačo oskrbo

hvaležno prikimam
čeprav mi
še vedno ubiti na pol
hitro prešine skozi zavest
da je izpraznjena skupna blagajna

Utemeljitev: Olga Kolenc nas na duhovit način, preko poistovetenja z malo belo miško, popelje na operacijsko mizo, na kratko ošvrkne svojo obsmrtno izkušnjo in nas potolaži, da je zdravstveni sistem pri nas boljši kot v Ameriki - "tam morajo brž po posegu domov, pri nas pa lahko šele jutri odidem v domačo oskrbo". Osebe v belih haljah obljubljajo, da bo po operaciji miška "zopet lahko norela kot nova". Operacija uspe, vse je v redu in pacientka je seveda hvaležna. Avtorica prihrani pekočino feferona za sam konec pesmi, ko jo (in nas z njo) naenkrat prešine, da je zdravniški poseg izpraznil družinski proračun. Iz navidezne lahkotnosti dogajanja smo vrženi v realnost. Zdravstvene oskrbe so deležni le tisti, ki si jo lahko privoščijo. Pesem postavlja nemo vprašanje: je to tisto, kar si želimo? Za prejeto nagrado iskrene čestitke.

Letno naročnino na revijo Mentor 2019 prejmeta:

Ines Majcen za pesem NA DRUGI STRANI OGRAJE, šifra k sebi (Žalec, 1989)

Na drugi strani ograje

Na drugi strani ograje
se sad vere zamaje.
Obrazi in puste oči,
iskrice iščem, a jih ni.
Na drugi strani žice,
konec sveta in otožno lice.
Otroške oči v pajčevini,
eno s človekom v bledi ostrini.
Na drugi strani ograje,
neznana roka mi priložnost daje.
Čakanje na zapuščenih tleh,
daleč od doma posuti v greh.

Utemeljitev: Kako se lahko odprti skupnosti, kar naj bi naša skupnost bila, zgodijo ograje? Ograje, ki ločijo prave in ne najbolj prave, na tiste, ki želimo verjeti, da smo ljudje ostali ljudje, čeprav smo obkroženi z zvermi pohlepa in na tiste, ki ostajamo zapuščeni v grenkih nedrjih begunstva. Bežimo…Bežeči smo vsi. Od rojstva do smrti smo begunci. Sleherni med nami. Edina razlika je fizični obstoj in geometrija rojstva. Ali smo na tej strani, ki ograje gradi, ali smo na drugi strani, kjer želimo te ograje preplezati. Uspelo nam je. Nekoč. In ne vem zakaj imam občutek, da nam bo z ljudmi kot je Ines Majcen, spet uspelo. Ponižno si želim verjeti, da bo tako. Zato se je komisija soglasno odločila, da pesem šifre k sebi, zasveti na nebu upornih Feferonov 2018 in da njen glas seže daleč čez vesolje slovenstva do zadnjih vikinških utrdb na severu do Rta Dobre nade na jugu črne celine.

Jasna Janež za pesem KRIK IZ BRONA, šifra rožmarin (Sodražica, 1996).

Krik iz brona

Jezik razpada v pesek.
Žile se razlivajo. Sekaš trakove svetlobe,
ki padajo po tilniku.
V tvoje pokrajine se naseljujejo mravlje
in si pletejo gnezda.
Rad bi jih zmečkal, a tvoje roke so posušene.
Poslušaš krik v zdrobljenem telesu,
moraš obležati v črnini.
Sam sebe ukrasti jutru,
prerezati grlo. Se zrasti s prostorom,
pasti navznoter, namesto zraka
dihati prhko kri.

Iz 3, 47-kilogramske žare,
ki je stala 56,99 EUR
(mnogo preveč za tvojo dušo)
te stresejo v wc.

Utemeljitev: KRIK IZ BRONA je patologija slovenske skupnosti, izvleček vsega, po čemur kliče in kriči dehidrirana in prelačna skupnost. Želeli bi živeti, želeli bi verjeti v vse kar nam je dala preteklost in kar obljublja prihodnost. Ko pridemo do dna, ko dojamemo, da naš temelj, kultura, jezik razpada v pesek, sipek in nevaren za uporabo celo za otroke v otroških vrtcih, ker je napolnjen s svincem, dragi Lubi Slovenci, kaj pa nam pravzaprav ostane?
Skupinski samomor ali upanje, da dejansko lahko zgradimo nekaj dobrega? Si še drznemo, si še upamo? Ali se na koncu zdrznejo naše duše šele, ko pristanejo v žari težki slabe 4 kilograme? Vse to nam daje letošnji Feferon KRIK IZ BRONA, avtorice Jasne Janež, ki je komisijo prepričala, da v vsakem odtenku obupa obstaja upanje, ki morda res zaenkrat le tli, a prihodnji rodovi bodo tisti, ki bodo presojali naša dejanja. In Jasna je to odlično ubesedila. Zato si enoglasno zasluži osvetlitev pikantnega Feferona, ki naj dobro služi celotni skupnosti.

Komentirani sta bili še naslednji dve pesmi:

Sara Špelec za pesem VROČA (kulturna novica), šifra Bluz 13 (Ljubljana, 1985)

Vroča
(kulturna novica)

Spet pozna ura vabi …
(V gostilni luč gori).
Medzvezdje. Jaz. In ona
z nebesi pod lasmi.

Svoj baker razčesava
(v krtačo se usekne)
in zvezdni prah oblizne
(opazi, da mu tekne).

Zapoje. V njenem glasu
je pradavnina morja
(izbruhne superego,
oprime se lavorja).

Nenadoma izdihne. Vesolje
se vzneburi. (Lasulja pade
s pleše. Prispevek bo
v Kulturi).

Utemeljitev: VROČA (kulturna novica) Sare Špelec spretno in na duhovit način prikaže ničevost dandanašnjega vsakdana in pomembnosti dogodkov, ki nas vznemirjajo, ker smo vodljivi. Nekdo, ki bo iznašel še manjši delec od najmanjšega vesoljskega delca in ga, po možnosti, tudi razcepil, si bo prislužil kratko notičko na predpredzadnji strani dnevnega časopisa ali morda mimobežno omembo na katerem od portalov, prav tako tudi pesnik, ki bo izumil novo pesniško obliko ali ubesedil celotno človeško zgodovino v eni sami knjigi, po čemer hrepenijo vsa velika peresa. Dočim pa bo umetna starletka, ki so ji čeveljci pretesni, dobila “headline” in vsak njen mig bo zadobil visok kulturni pomen. Ali kot pove Sara Špelec v duhovitem zaključku: “Nenadoma izdihne. Vesolje se vzneburi. (Lasulja pade s pleše. Prispevek bo v Kulturi).”

Dominique Reščič za pesem NOBENE ODGOVORNOSTI VEČ, šifra DR, (Gornja Radgona, 1948)

Nobene odgovornosti več

Tedaj pa ženska nekaj reče v zemeljščini
da sem kar hitropotezno počepnil
tetovirana po uhljih
z izmučeno žvečilko
kotalečo se med zobnimi presledki
s plastmi obleke za ves mesec nazaj
in nekaj po sebi navešenimi otroci
kot bajeslovna mati pajkovka

Tudi kadar se pretvarjamo
da smo srečni v svojem brlogu s čipsom in kolo
daleč od idealov dedkov in babic
brez sočutja ritma zadrege
nekje grozno stlačeno znotraj nas
pikne ježek bežek v skrknjeno zavest

Pronicljiv pogled na mojo oevreno dlan
uspešno razreši dilemo
zakaj sploh smo
če so drugi zaradi nas
to pa izključno zato
da smo lahko mi zaradi njih

Utemeljitev: Pesem NOBENE ODGOVORNOSTI VEČ Dominique Reščič učinkovito prikaže razčlovečenje sodobne družbe, slehernika v njej in na samosvoj pesniški način izrazi tudi upanje v to, da še ni vse izgubljeno, navkljub naslovu, ki v to vsaj na videz ni več prepričan. Je torej sodobni človek izgubljen ali res nekje še tiči “ježek bežek”, ki mu, kot tisti znameniti čriček Muri z dežnikom, polaga na srce, da vrednote še niso preživete. Vsaj ne tiste osnovne, ki nas ohranjajo kot bitja z empatijo:
“Tudi kadar se pretvarjamo / da smo srečni v svojem brlogu s čipsom in kolo / daleč od idealov dedkov in babic / brez sočutja ritma zadrege / nekje grozno stlačeno znotraj nas / pikne ježek bežek v skrknjeno zavest ...”

Utemeljitve: Matej Kranjc, Ksenija Jus, Jose

Do naslednjega angažiranega razpisa pa lepo pozdravljeni!