SREČANJE LUTKOVNIH SKUPIN SLOVENIJE 2026
Kamnik, 2. junij 2026
Sklenilo se je Srečanje lutkovnih in otroških gledaliških skupin Slovenije 2026
Zaključni dan srečanja
Foto: Rok Majhenič
Kamnik je med 2. in 4. junijem 2026 postal središče lutkovne in otroške gledališke ustvarjalnosti. V Domu kulture Kamnik se je danes zaključilo Srečanje lutkovnih in otroških gledaliških skupin Slovenije 2026, na katerem se je predstavilo 19 izbranih skupin iz Slovenije in zamejstva – 6 lutkovnih in 13 otroških gledaliških skupin.
V program zaključnega državnega srečanja sta jih uvrstili strokovni spremljevalki: Helena Šukljan za državno srečanje otroških gledaliških skupin Slovenije in Katja Povše za državno lutkovno srečanje Slovenije.
Tridnevno dogajanje je Kamnik napolnilo z lutkami, gledališkimi zgodbami, otroško domišljijo in ustvarjalnostjo. Tudi najmlajše gledališčnice in gledališčniki so s svojimi zgodbami in sporočili nagovorili občinstvo ter svoje vrstnike, ki so napolnili dvorano Doma kulture Kamnik.
Več kot 3000 otrok in 400 lutkarjev se je letos s svojimi predstavami in mentorji zvrstilo na odrih po vsej Sloveniji. Državno srečanje je še enkrat utrdilo prepričanje o velikih mentorskih dosežkih, ki otroke in mlade oblikujejo v izjemne skupine, kjer na odru dihajo skupaj z zgodbo – vsi za enega in eden za vse. V dvorani pa pogosto zadržujemo dih ali pozabimo vdihniti, ker navijamo za junakinje in junake, ki nas nagovarjajo z odra.
Župan Občine Kamnik Matej Slapar
Foto: Rok Majhenič
V treh dneh so bile podeljene srebrne plakete vsem skupinam, ki so nastopile na regijskih srečanjih, ter zlate plakete vsem skupinam, ki so se po izboru strokovnih spremljevalk in spremljevalcev predstavile na državnem srečanju. Na današnjem sklepnem dnevu srečanja je plakete podelil župan Občine Kamnik Matej Slapar.
Srečanje lutkovnih in otroških gledaliških skupin je s podporo Občine Kamnik našlo prostor, ki omogoča pogoje, da tudi najmlajši ustvarjalci stopijo na veliki oder ter skozi igro, lutko, zgodbo in nastop razvijajo svoj izraz, samozavest in ustvarjalni glas.
ČRKE IŠČEJO ZAKLAD: Tutkifrutki OŠ Kašelj, Ljubljana
Foto: Rok Majhenič
TRIJE PRAŠIČKI: Lutkovna skupina Sove Vrtca Ceršak, enote Vrtca Šentilj pri OŠ Rudolfa Maistra Šentilj
Foto: Rok Majhenič
Mladi lutkarji, ki so nastopili v predstavi Trije prašički Lutkovne skupine Sove Vrtca Ceršak, enote Vrtca Šentilj pri OŠ Rudolfa Maistra Šentilj, so po nastopu povedali, da jim igranje z lutkami ni povzročalo težav in da jih na odru ni bilo strah. Najbolj so si zapomnili zabavne prizore z volkom in pesmico, pri kateri so iskali slikice, posebej veseli pa so bili tudi aplavza občinstva.
Predstava Duhci Lutkovne skupine NIMAMPOJMA iz CKD Kranj je nastajala kot skupen ustvarjalni proces otrok in mentorice Natalije Herlec. Otroci so sodelovali že pri oblikovanju vsebine, razmišljanju o temah, ki jih zanimajo, nadgradnji besedila ter izdelavi lutk, scene in kostumov. »Otroke želim spodbuditi že pri samem začetku. Pogovarjamo se o temah, ki jih zanimajo, o tem, kaj jih jezi, kaj imajo radi. Običajno iz tega potem nastane kaj uporabnega,« je povedala mentorica Natalija Herlec.
Otroci so aktivno sodelovali tudi pri razvoju besedila. Mentorica jim je v delo ponudila starejše besedilo, s katerim ni bila povsem zadovoljna, nato pa jih spodbudila k razmisleku, kako bi ga lahko naredili bolj napetega in dramatičnega. »Imela sem star tekst, s katerim nisem bila preveč zadovoljna, zato sem ga dala otrokom. Vprašala sem jih, kaj bi bilo treba narediti, da bi bil boljši, bolj napet in bolj dramatičen,« je pojasnila.
Natalija Herlec poudarja, da je lutkarstvo otrokom zelo blizu, saj že v zgodnjem otroštvu medvedkom, punčkam in drugim igračam pripisujejo osebnost. Prav zato pot od otroške igre do animacije lutke ni dolga. »Otroci zelo hitro verjamejo predmetu. Lutkarstvo pravzaprav izhaja že iz zgodnjega otroštva: iz igre z medvedkom, punčko ali igračami, ki jih otroci poosebljajo,« pravi mentorica.
Uvrstitev na državno srečanje skupini pomeni pomembno potrditev dela. »To je svečan dan, ko lahko vidimo tudi druge lutkarje in lutke. Pomeni, da je trud poplačan, da smo zdaj tukaj, da vidimo najboljše predstave v Sloveniji in da tudi sami spadamo zraven,« je še dodala.
Tudi mlada ustvarjalka iz predstave Duhci je poudarila pomen skupnega dela. Povedala je, da ji je bilo pri predstavi najbolj všeč sodelovanje, saj so skupaj ustvarile lepo predstavo. Čeprav je pred nastopom občutila nekaj treme, jo pri gledališču najbolj veselijo nastopanje, zabava in ustvarjanje z rokami. Med vajami se je naučila, da je za odrom pomembna zbranost, predvsem pa sodelovanje, saj lahko skupina skupaj naredi zelo veliko. »Naučila sem se, da ne smeš biti za odrom preglasen, da moramo sodelovati skupaj in da lahko kot skupina zelo veliko stvari naredimo,« je povedala mlada ustvarjalka, ki bo z nastopanjem nadaljevala tudi v prihodnje.
DUHCI: CKD Kranj Lutkovna skupina NIMAMPOJMA
Foto: Rok Majhenič
MAČJI ZAKAJ: Škratovo lutkovno gledališče, Društvo Škratovo lutkovno gledališče Celje
Foto: Rok Majhenič
Ajda Sokler, Ana Ruter, Jan Pirnat, Katja Povše
Foto: Rok Majhenič
STROKOVNA OKROGLA MIZA: Več glav več ve – Gledališka pedagogika
Od ustvarjanja z otroki do uporabe gledaliških tehnik in pristopov z drugimi cilji
V okviru srečanja je potekala strokovna okrogla miza Več glav več ve – Gledališka pedagogika, namenjena pogovoru o stanju gledališke pedagogike pri nas in predstavitvi pregleda politik s področja učenja z gledališkimi pristopi.
Na okrogli mizi so sodelovali Katja Povše, Helena Šukljan, Tatjana Peršuh, Ana Ruter in Jan Pirnat, pogovor pa je moderirala Ajda Sokler.
Predstavljena sta bila tudi projekta ACIIS – Academy for Creative, Innovative and Inclusive Schools, ki ga sofinancira Evropska unija, in Igranje za znanje, Erasmus+.
Na okrogli mizi so gostje izpostavili pomen prepletanja vseh stebrov gledališke pedagogike. Dobri mentorji potrebujejo možnost izobraževanja na področju gledališkega ustvarjanja z otroki in mladimi, vsi skupaj pa potrebujejo dostop do najbolj kakovostnih vsebin, naj bo to v lokalnem okolju ali v večjih kulturnih središčih. Predstavljene so bile tudi novosti na področju uporabe gledaliških pristopov pri poučevanju, s poudarkom na ugotovitvah ob zaključku projekta ACIIS (Academy for Creative, Innovative and Inclusive Schools), kjer so ugotovitve podobne: da kakovostne vsebine in odlični učitelji že obstajajo ter da je najbolj ključna podpora tako vodstva v šolskem okolju kot sistemska podpora. Na JSKD si želimo nadaljnjega povezovanja z vsemi ključnimi deležniki na področju gledališke pedagogike.
»Velja omeniti, da tudi v primerjavi z evropskimi državami, kar smo ugotavljali tudi v okviru mednarodnega projekta mobilnosti Igranje za znanje (ACTing SmART), v Sloveniji nastajajo primeri dobrih praks, ki potrebujejo platformo za širitev v nova okolja. Kulturna mreža JSKD je odlična priložnost, da se dobre vsebine širijo po vsej Sloveniji in v zamejstvu,« je povedal svetovalec za gledališko in lutkovno dejavnost Jan Pirnat.
Tatjana Peršuh
Foto: Rok Majhenič
PREDSTAVE NA SREČANJU OTROŠKIH GLEDALIŠKIH SKUPIN SLOVENIJE 2026
BUTALCI, Gledališče Hiša, OŠ Louisa Adamiča in KD Teater Grosuplje
Foto: Rok Majhenič
Predstava Butalci v izvedbi Gledališča Hiša, OŠ Louisa Adamiča in KD Teater Grosuplje je nastajala v tesnem sodelovanju otrok in mentorja Roka Žerdina. Po več letih predstav z zahtevnejšimi, najstniškimi oziroma problemskimi temami so si mladi ustvarjalci letos zaželeli zgodbe oziroma pravljice, zato so skupaj posegli po Butalcih. Žerdin je besedilo napisal sam, nato pa ga je z otroki prilagajal njihovemu jeziku, vlogam in občutku za humor. »Otroci so vključeni tako v spreminjanje kot v dodelavo besedila, da je bolj tekoče, da je pisano njim na kožo in na njihovo vlogo. Pomembno se mi zdi, da otrok pove svoj stavek po svoje, ne nujno tako, kot sem ga jaz napisal,« je povedal Rok Žerdin.
Predstava je nastajala v okolju, kjer se povezujejo šola, kulturno društvo in lokalna skupnost, kar skupini omogoča kontinuirano gledališko delo, dodatno podporo in možnosti za nastope. »Dolge sobotne vaje so namenjene temu, da zares začutimo ritem, energijo, drug drugega in se povežemo tudi na tak način,« pravi Žerdin. »Povezava med šolo in kulturnim društvom se mi zdi res zelo pomembna, če je le mogoča. V Grosupljem nam je to dobro uspelo.«
Uvrstitev na državno srečanje ima za skupino posebno težo, saj se je Žerdin letos prvič samostojno podal v tak gledališki izziv, potem ko se je vrsto let učil ob mentorici Ireni Žerdin. »Letos sem se prvič sam podal v tak izziv – z njeno pomočjo, seveda. Meni to pomeni, da kot mlad človek, ki se je ves čas učil, zmoreš tudi sam,« pravi. Za otroke pa je uvrstitev predvsem veliko priznanje za njihov trud: »Zame je to nekaj posebnega – da sem uspel tudi s svojo idejo in z otroki. Letošnja uvrstitev je res velik aplavz tudi za njih.«
Mladi ustvarjalki iz predstave Butalci sta povedali, da sta bili po nastopu zadovoljni, ker je predstava stekla gladko in ker so nastopajoči na odru pokazali veliko energije. Pri gledališču jima je najbolj všeč odziv občinstva. »Najbolj mi je všeč, ker lahko vidiš ljudi, ki rečejo: ful dobro ste naredili. Potem veš, da si res dobro nastopal,« sta povedali mladi ustvarjalki, ki bosta z nastopanjem nadaljevali tudi v prihodnje.
Predstava Piščanček Pik izhaja iz razmisleka o šolskem prostoru, ustvarjalnosti in čustvih, ki pri otrocih pogosto ostanejo neizražena. Mentorica Rebeka Potočnik, ki vodi gledališko skupino Menade s podružnice Zgornja Ložnica, je izhodišče za delo našla v potrebi po večji svobodi izraza. »Predstava je nastala zaradi moje potrebe po tem neizraženem kriku vsega, kar je v nas. Ta krik je premalo izražen v šolskem prostoru in to je bila osnovna motivacija oziroma ideja za delo,« je povedala mentorica.
Otroci so bili v ustvarjalni proces vključeni od začetka. Mentorica jim je ponudila odprt prostor, v katerem so lahko razvijali svoje ideje in jih postopoma povezovali v predstavo. »Dala sem jim dobesedno nepopisano platno in ustvarjali so od začetka – vsak svojo idejo. Od začetka do konca so predstavo dopolnjevali. Gradili smo na istem nivoju; jaz sem bila z njimi,« je poudarila.
Pri delu z otroki kot največji izziv prepoznava vračanje k spontanosti, osnovnim čustvom in iskrenemu izrazu. Za boljše pogoje dela pa bi si želela predvsem več časa. »Mogoče bi si želela malo več časa za tovrstne dejavnosti. To je zdaj dodatno delo, dodaten čas. Morda bi lahko bilo bolj vključeno v sam sistem. Vse ostalo pa mislim, da je posluh, če potrkaš na prava vrata.«
Nastop na državnem srečanju zanjo ni predvsem vprašanje tekmovanja, temveč dragocena odrska izkušnja. »Nisem privrženka tekmovanj in titul. Pomembno mi je, da otrok doživi oder kot tak, da z njim diha in je v tistem trenutku popolnoma prisoten od začetka do konca. To je zmaga,« je še povedala mentorica.
01110011 01110010 01100001 01101101, TEATERboš, OŠ Boštanj
Foto: Rok Majhenič
Mlade ustvarjalke predstave 01110011 01110010 01100001 01101101 skupine TEATERboš z OŠ Boštanj so poudarile pomen sodelovanja, skupnega ustvarjanja in medsebojne podpore. Pri predstavi jim je bilo najbolj všeč, da so dobro sodelovale, se nanjo veliko pripravljale in jo uspešno izvedle. Gledališče jih veseli predvsem zato, ker so lahko skupaj in ustvarjajo tisto, kar jih zanima, med pripravami pa so se naučile, da je pri skupinskem delu pomembna vsaka posameznica. Z igranjem želijo nadaljevati tudi v prihodnje.
ŽIVEL SEM DVAKRAT SILNEJE, Teater (nade)budnih, OŠ Franja Malgaja Šentjur
Foto: Rok Majhenič
Mentorica Bojana Potočnik je povedala, da je predstava Živel sem dvakrat silneje nastala ob Kosovelovem letu in iz njene osebne navezanosti na Srečka Kosovela, ki ga opisuje kot svojega najljubšega pesnika. Čeprav je besedilo napisala sama, so učenci pomembno sodelovali pri dramaturgiji, odrski postavitvi in razvoju posameznih idej.
Ustvarjalni proces je bil za skupino velik izziv, saj gledališki izbirni predmet traja le eno leto, kar otežuje dolgoročno delo z mladimi igralci. Kljub temu je pri učencih opazila velik osebnostni napredek. »Jaz vem, kje sem jih dobila septembra in kje so zdaj. Ti otroci so osebnostno zrasli,« je povedala Bojana Potočnik. Po njenih besedah je prav v tem največja moč gledališča – da otrokom omogoči prostor za rast, samozavest in ustvarjalnost. »Mnogi med njimi niso učenci, ki bi imeli vsi petico pri slovenščini; nekateri se s slovenščino borijo. Vem, kaj jim je gledališče dalo, in to je tista neverjetna moč gledališča,« je poudarila.
Ob tem je opozorila tudi na vse težje pogoje za šolsko gledališko ustvarjanje – od enoletnih izbirnih predmetov do najemnin za kulturne dvorane in birokratskih ovir. »Gledališče lahko navdušuje učitelj, ki je tudi sam navdušen,« je dodala. Uvrstitev na državno srečanje razume kot pomembno potrditev skupnega dela, vztrajnosti in zaupanja med mentorico in učenci. »Obljubila sem jim: otroci, če boste z mano delali, bomo daleč prišli. In smo,« je še dodala.
Mladi ustvarjalci iz predstave Kdaj, če ne zdaj skupine Pa-Ra-Ra-Ra z OŠ Rače so povedali, da so se na odru počutili dobro in da jih nastopa ni bilo strah. Pri predstavi jim je bil posebej všeč zadnji del, pri gledališču pa jih najbolj veselita nastopanje in učenje. Z nastopanjem bodo, kot pravijo, nadaljevali tudi v prihodnje.
Mentorica Jasna Banovec je povedala, da je predstava Besede Gledališke skupine Kettejevci z OŠ Dragotina Ketteja Novo mesto nastajala skozi pogovore z učenci. Izhodišče za delo je našla v njihovih osebnih izkušnjah ob prihodu iz rednih osnovnih šol v novo šolsko okolje. »Menim, da je gledališče na neki način tudi terapevtsko. Sprožila sem temo, ki se mi je zdela aktualna – kako so se počutili, ko so iz rednih osnovnih šol prišli v našo šolo. Iz njih se je usul plaz vsega, vmes smo tudi jokali in podoživljali te občutke. Na podlagi tega sem oblikovala predstavo Besede,« je povedala mentorica.
Pri delu z otroki se ji zdi najpomembneje, da mentor prepozna vsakega posameznika, njegovo močno področje in način izražanja. »Meni je najbolj pomembno, da vsakega otroka poskušam začutiti in iz njega dobiti njegov talent. Pri nas so otroci zelo različni, tudi različno verbalno spretni, zato poskušam poiskati njihovo močno področje,« je poudarila Jasna Banovec.
Nastop na državnem srečanju je za učence pomenil izjemno veliko, saj so si napredovanja zelo želeli in so v ustvarjalni proces vložili veliko truda. »Otroci so živeli za to, da bi šli naprej. Resnično so dali vse od sebe,« je še povedala mentorica.
Mladi igralec iz predstave Besede je povedal, da mu je bilo pri predstavi najbolj všeč, da so v njej uživali in se ob ustvarjanju zabavali. Pred nastopom je imel nekaj treme, vendar je bil z odzivom občinstva zadovoljen. Pri gledališču mu je najbolj všeč, da se lahko vživiš v vlogo in jo odigraš po svojih najboljših močeh. Z gledališčem bo, kot pravi, nadaljeval tudi v prihodnje. »Ali bom pravi igralec, pa bo pokazalo življenje,« je še povedal.
Mladi ustvarjalci iz predstave Obtoženi volk Otroške dramske skupine KPD Josip Lavtižar Kranjska Gora so povedali, da jim je bilo pri nastopu najbolj všeč, da se je občinstvo smejalo in predstavo lepo sprejelo. Kot so poudarili, jim je pomembno predvsem to, da je bila predstava gledalcem všeč. Treme niso imeli veliko, pri gledališču pa jih najbolj veselijo improvizacija, nastopanje z drugimi in občutek, da se lahko znajdeš tudi takrat, ko se na odru zmotiš. Med vajami so se naučili gledališke tehnike, sodelovanja, glasnosti in zbranosti med predstavo. »Najbolj pomembno je, da je občinstvu predstava všeč,« so povedali mladi ustvarjalci, ki bodo z nastopanjem, kot pravijo, zagotovo nadaljevali.
MRAVLJE IN DROBTINE MODROSTI, Fiagole, Osnovna šola Ob Rinži in KUD Jazbec in partnerji
Foto: Rok Majhenič
DODATNE INFORMACIJE
