“Z velikim zanimanjem sem se letos prvič podala na pot strokovne spremljevalke Srečanj otroških gledaliških skupin Slovenije 2026. Po ogledu vseh predstav svoje letošnje delo
zaključujem bogatejša. Bogatejša za nova poznanstva, za pregled dela najmlajših gledališčnic in gledališčnikov ter predvsem za spoznanje, da se nam ni treba bati za prihodnost gledališke dejavnosti.

Na petnajstih odrih po Sloveniji in v Celovcu sem si ogledala 66 predstav ter – zaradi nepredvidenih okoliščin – pet preko videoposnetkov. Od februarja sem torej videla 71 predstav, ki so jih odigrali predšolski otroci ter osnovnošolke in osnovnošolci.

Približno 43 % predstav je nastalo po avtorskih besedilih mentoric in mentorjev, ki so pri pisanju izhajale_i tudi iz otrok. Nekaj besedil je nastalo z aktivno participacijo nastopajočih; redko, a vendarle pa so besedila v celoti napisale prav osnovnošolke same. Iskanje materiala za predstavo skozi ustvarjalni proces in ne v že obstoječih literarnih delih je še posebej dragoceno, saj tak način dela sodelujočim prinese novo ustvarjalno izkušnjo ter vaje dodatno obogati. Pri starejših osnovnošolkah_cih je tak pristop pričakovano pogostejši, ni pa to nujno pravilo.

Teme, ki jih obravnavajo predstave, so velikokrat aktualne (npr. vprašanja glede uporabe telefonov, poplava negativnih novic, (ne)varnost na spletu), hkrati pa se predstave ukvarjajo z »večnimi težavami« mladostnic_kov (samopodoba, sprejetost v družbi, iskanje smisla bivanja, neuslišane ljubezni, družinske problematike ipd.). Pri mlajših skupinah prevladujejo priredbe znanih zgodb, ki ponujajo možnost aktualizacije in zanimive odrske rešitve.

Z zavedanjem, da imajo skupine različne pogoje dela (prostor, tehnična oprema, število sodelujočih itn.) delim splošna opažanja po ogledu predstav.

Pozitivno se mi zdi, da večina skupin ni posegala po izdelavi scenskih elementov, ki delujejo zgolj dekorativno, ampak je bila scenografska zasnova dobra, ponekod tudi zelo domiselna. Nekaj predstav je bilo igranih v skoraj praznem prostoru, kar je lahko zanimivo, a to prinaša dodatne izzive. V obeh primerih je treba jasno določiti prostore, razdalje med njimi, plane dogajanja ipd. Poseben premislek pa velja nameniti tudi temu, kako v oblikovan prostor postaviti nastopajoče, kaj jim omogoča, kje jih omejuje ter kako služi predstavi.

Med izstopajočimi opažanji je tudi uporaba glasbe in zvočnih efektov. Prevladovali so izbori skladb oz. pesmi, ki vsebinsko, atmosfersko in estetsko niso najbolj podpirali dogajanja, četudi je morda na prvi pogled izbor dajal tak vtis. Predvsem opozarjam na uporabo (znanih) pesmi z besedilom – temu naj vedno sledi vprašanje: ali s tem res podpremo dogajanje na odru? Vedno je dobrodošla glasba, izvajana v živo; če je napisana posebej za predstavo, je pa to samo še dodatna vrednost.

Zelo me je presenetila glasnost govora in dobra artikulacija nastopajočih; malokdaj se je zgodilo, da povedanega ne bi razumela ali slišala. Kljub temu bi posebej poudarila, da je vredno delati na odrskem, a čim bolj naravnem govoru, saj literarne povedi velikokrat privedejo do nenaravnega govora in posledično nenaravne igre. Prav tako je smiselno več časa nameniti tudi oblikovanju likov, iskanju (glavnih) lastnosti vsakega ter vajam za prenos značilnosti likov v držo telesa in gib.

O tem, ali bodo nastopajoče_i vstopale_i tudi v profesionalni svet gledališča, je na tem mestu še prezgodaj govoriti. Nedvomno pa jih gledališka dejavnost v šolah in kulturnih društvih lahko oblikuje na načine, da bodo v svoja življenja ter življenja drugih vnašale_i več igrivosti, odprtih pogledov, strpnosti, premisleka, miru (še bi lahko naštevala) in da bodo tudi same_i po svetu stopale_i suvereno in pogumno.

Ključno vlogo pri tem, kako otroci doživljajo gledališče, imate mentorice in mentorji otroških gledaliških skupin, ki svojo ljubezen do gledališča – velikokrat tudi izven delovnega časa – prenašate na mlajše generacije. Zato najprej čestitke vsem, ki v tem hitrem (»tik tok«) času ustvarjate prostore, v katerih se krepijo otroška domišljija, ustvarjalnost, samozavest in radovednost ter jim tako posredujete kvalitetne umetniške vsebine in izkušnje. Prav tako čestitke vsem nastopajočim, ki ste s svojim ustvarjalnim pristopom odigrale_i vloge od žabic do babic in nezemeljskih bitij.

Želim vam še veliko potovanj v svet gledališča, domišljije in odrske magije.”

Helena Šukljan, strokovna spremljevalka za Državno srečanje otroških gledaliških skupin Slovenije
(foto: Nada Žgank)