PRIDRUŽITE SE NAŠI
   FACEBOOK SKUPINI

        

   OBIŠČITE NAŠ YT-KANAL

        

 

prijava na e-novice

 

Naši zbori

 

Naši zbori

 

Naši zbori

OSREDNJA SLOVENSKA ZBOROVSKA REVIJA NAŠI ZBORI NA SPLETU

 

   SPLETNA STRAN FESTIVALA
   EUROPA CANTAT 2021
   LJUBLJANA

 

 

   KATALOGI

 

GLASBA / REGIJSKA TEKMOVANJA / SOZVOČENJA 2022


SOZVOČENJA 2022
10. REGIJSKI TEMATSKI KONCERTI ODRASLIH PEVSKIH ZASEDB
S SKLEPNIM KONCERTOM V SLOVENSKI FILHARMONIJI

PRIMORSKA      
Deskle, Kulturni dom Deskle
25. novembra 2022, ob 20. uri

                                            
Komorni zbor Musica Viva Tolmin,
Zborovodkinja: Erika Bizjak
Harmonika: Aleksander Ipavec

Letni časi
Avtorica sestave sporeda: Erika Bizjak
Avtorica obrazložitve sporeda: Špela Mrak

 

Andrej Makor (1987): LETNI ČASI (Ljubka Šorli)

Škržat

V jeseni

Zima ob Soči

Pomladna

Astrum

 

Obrazložitev teme in izbora skladb

Kratka večnost. Letni časi. Prepoznavna pripovedna cikličnost v zvočnem pejsažu, večplastnost intervalnih glasovnih nanosov in predvidljiva enostavnost vsebinskega drsenja v orbiti kot nedokončana stalnica človeškega veka. Cikel, spleten iz drobnih spomenikov besed nepozabljene, ikonično lirične, a hribovsko neupogljive tolminske poetke Ljubke Šorli, se skozi štiri obdobja naravnega obrata okoli Sonca razcveta iz energično žvrgolečega do monotono milozvočnega, skozi kronološko usrediščeno podstat snovno osredotočenega, navdihujoče pronicljivega mladega primorskega skladatelja Andreja Makorja. Preplet dvojine primorskih umetniških duš, razpetih med besedo in zvok, skozi istrsko zvočnost uvaja atributivno poletje z vsem cvrkutanjem in žužnjanjem, ki ga premore škržatova pesem. Ta pojenja v blagem olajšanju poletnega večera, ki nezavedno korači v jesen, v katero se zaje vlažna otožnost in z vsakim padlim listom pojenjujoča živost. Praznina zimskega brezčasja je popolno nasprotje melodičnega obilja preteklih dob, a v zastrti nežnosti podaja praznično impresijo osame. Zvončkljanje ledenih kristalov se pretopi v snežno belino krhke cvetlice, ki naznani novo veselje in nas navda z upanjem. Zven pomladi je napoved novega trajanja, zvočno slavljenje pa je lahko vstajenje in premoč slehernega umetniškega dejanja nad neresnico, nečimrnostjo in zlorabo kulturnega žitja.


Vokalna skupina Drežnica
Zborovodkinja: Urška Kranjc
Cajon: Jakob Kurinčič, violina: Eva Širca Likar, flavta: Špela Menič

ME – DREŽNIŠKE ZOFKE
Avtorica sestave sporeda: Urška Kranjc
Avtorica obrazložitve sporeda: Monika Kurinčič

 

Samo Vovk (1989): CIN, CIN, CIN DREŽNICA (slovenska ljudska)
neizdano, noviteta

Uršula Jašovec (1986): NEKAJ JE V ZRAKU (Tone Pavček)
neizdano

Uršula Jašovec (1986): COPRNICA ZOFKA (Svetlana Makarovič)
neizdano

Rok Golob (1975): DOBER DAN, ŽIVLJENJE (Tone Pavček)
neizdano

 

Obrazložitev teme in izbora skladb
Prihajamo iz prečudovitih vasic pod mogočno goro Krn, kjer poskušamo ohranjati vse tiste dobre strani vaškega življenja. Imamo svojo himno – vsem znano Cin cin, cin Drežnica, drežniško kozo, drežniško katedralo, gore in slapove, imamo sonce in dež in kar je najpomembnejše, imamo drug drugega.
Radi imamo to našo sveto deželico – kot se v dolini radi norčujejo iz nas. Tu se vedno kaj dogaja. Vedno je nekaj v zraku. Včasih tiho in skrivnostno, včasih pa glasno in bobneče. Nove ljubezni, poroka, rojstvo, smrt – vedno se nas vseh dotakne. Prihaja vsakoletna prireditev Poletje v naročju Krna, za njim otroci že pogledujejo proti Miklavžu, po božiču stečejo priprave na en in edini drežniški pust, ki je domena le neporočenih fantov.
Me pa smo dekleta, žene, mame. Včasih Ta lepe, včasih Ta grde – če vprašate fante, može in sinove – največkrat Coprnice. A vedno vse iz ljubezni in zaradi nje.
Zofke smo, ki že dobrih 25 let potujemo skupaj skozi grmenje, cvetenje, zorenje. O, kako ljubimo to življenje.


Mešani pevski zbor Obala Koper
Zborovodja: Andrej Makor
Klavir: Nena Rion, klarinet: Andreja Miknič

Moja duša je oropana miru – Makor, Klagelieder
Avtor sestave sporeda: Andrej Makor
Avtorji obrazložitve sporeda: Denis Rondič, Tamara Mikolič Južnič, Andrej Makor

 

Andrej Makor (1987): KLAGELIEDER/Žalostinke za klarinet, klavir in mešani zbor (Biblija, Stara zaveza, Žalostinke 3)
Astrum

 

Obrazložitev teme in izbora skladb
Moja duša je oropana miru
Makor, Klagelieder
“Moja duša je oropana miru,
pozabil sem, kaj je sreča.” (Žal 3, 17)
Leta 2020 se je po svetu razbesnela pandemija, kakršne v sodobnih časih še nismo doživeli. Posegla je v vse oblike našega delovanja, spremenila naše vedenje, naše življenje. Izrazito je zaznamovala ravno zborovsko delovanje, ki je po definiciji družabno delovanje. Naenkrat smo bili pevci, glasbeniki in drugi ustvarjalci prisilno osamljeni, odtujeni, utišani. Skladba Klagelieder/Žalostinke za klarinet, klavir in mešani zbor Andreja Makorja je odsev tistih težkih časov. Skrben izbor verzov iz tretjega speva Žalostink ponazarja pot skozi pandemijo. V Preludiju začutimo zaskrbljenost in zlo slutnjo, ki se izraža skozi napetost klavirske melodije in zborovski šepet. Prvi del pripoveduje o strahu, tesnobi in bolečini, ki nas kot ponavljajoča se melodija ob koncu stavka znova in znova preveva ob izgubi svojcev, ter odkrivanju nove, žalostne resničnosti. V drugem delu preplet klavirja in klarineta ter solistični vložki basovske in tenorske linije poudarjajo občutek odrezanosti od drugih, globoko osamljenost in obup ob navidezno neskončnem ciklu, v katerem se je znašel svet, ki jih zbor in klavir s šepetajočim zaključkom še poudarita v svoji preprostosti. Tretji del prinaša obrat navzven, preporod in zmago nad strahom: iz vsakega temnega grenkega trenutka se namreč rodi tudi kaj novega, svetlega in upanje vzbujajočega.
“Približal si se na dan, ko sem te
klical, rekel si: 'Nikar se ne boj!'” (Žal 3, 57)

 

Vokalna skupina Elum, Postojna
Vodja skupine: Karolina Repar

Bilo je nekoč na vasi
Avtorica sestave sporeda: Eva Šabec
Avtorica obrazložitve sporeda: Tjaša Blaško

 

Rado Simoniti (1914): KURJE GOSPE (Črtomir Šinkovec)
JSKD

Breda Šček (1893): LE PRIDI, LE PRIDI, SEM SAMA DOMA (primorska ljudska)
rokopis

Ambrož Čopi (1973): JES TI BON KIPILA (ljudska iz Koštabone v Istri)
Astrum

Samo Vovk (1989): EN ŠUŠTAR ME JE VPRAŠAL (slovenska ljudska)
samozaložba, @samovovk

 

Obrazložitev teme in izbora skladb
Bilo je nekoč na vasi. Dekleta in žene so že zgodaj dopoldne zakurile "šporget", pristavile lonce in pustile pokrvačo rahlo priprto, da bo naslednjih nekaj ur mineštra počasi drhtela v mešanici okusov zelenjave z majhnega vrta na koncu vasi. Iz hiše, najbliže vodnjaku, se je s krpo čez ramo prva prikazala Maruša. Pogledala je levo in desno, če je že kakšen znak življenja zunaj. Edino Evo in Klaro je videla na drugi strani vodnjaka. Postavila si je pručko, vzela še muholovko in se usedla. "Oj, soseda!" se je takoj zaslišalo z okna na desni. Tri hiše naprej so se prav tako že odpirala vrata in na plan sta hiteli sestri, obe v predpasniku in s pomokanimi prsti. Še mati in hči z barvnima rutama na glavah sta mahali kar z balkona na levi. Tako so se zbrale vsako dopoldne. Ena po ena, vaška dekleta in žene, lačne novega dne, polne zgodb prejšnjih večerov. Njihov zajtrk so bile čenče; ogorčenja in začudenja, izpovedi strtih src in skritih želja, ugibanja o skrivnostnih ljubimcih in bližnjih ženitvah, zmrdovanje nad snubci in pobalini iz sosednjih vasi ... Fantje so jih radi dražili, da so kot »kurje gospe«. Pa jih ni motilo. Kupovale so govorice in prodajale novice. In rade so pele. Joj, kako so pele. Za vsako ljudsko vižo so poprimile in z njo opevale svojo srečo in nesrečo. "Le pridi, le pridi," so zažvižgale najlepšemu na vasi. In "Jes ti bon kipila" so tolažile ubogo Zalo s strtim srcem, z dvignjenimi nosovi pa so poslušale Tjašo, ki da jo je na zadnjem plesu "En šuštar vprašal", če gre plesat z njim. In potem malo pred poldnevom spet stečejo vsaka za svoj šporget.


Goriški komorni zbor, Nova Gorica
Zborovodkinja: Mateja Černic
Klavir: Ingrid Mačus

Neskončnosti iskat
Avtorica sestave sporeda: Mateja Černic
Avtorica obrazložitve sporeda: Mateja Černic

 

Vilko Ukmar (1905–1991): SKICA NA KONCERTU (Srečko Kosovel)
ZKOS/JSKD

Jernej Rustja (1987): CESTA SAMOTNIH (Srečko Kosovel)
neizdano

Rado Simoniti (1914–1981): BALADA (Srečko Kosovel)
ZKOS/JSKD

Vilko Ukmar (1905–1991): IN ČE SEM SAMO VETRU BRAT (Srečko Kosovel)
ZKOS/JSKD

 

Obrazložitev teme in izbora skladb
Poezijo Srečka Kosovela, ki je nastala v vznesenosti petih let ustvarjanja, zaznamuje po eni strani presenetljiva slogovna raznovrstnost, od impresionizma do konstruktivizma, po drugi pa goreča socialna angažiranost ter borba za pravice delavcev. Ta vsebinska izzivalnost je nedvomno postavila Kosovela med najbolj uglasbene slovenske pesnike. Kosovel pa se razkriva tudi kot občutljiv melanholičen in meditativen umetnik ter mislec, ki je v svojem delu povezoval in prepletal različne umetnosti. Za glasbo ga je navdihovalo že domače okolje, v katerem je rastel ob glasbeno nadarjenih in razgledanih starših in sestri Karmeli, priznani pianistki, ki jo je v otroških letih večkrat poslušal. Zelo rad se je prepustil zvokom klasične glasbe, predvsem Beethovnovim, med slovenskimi sodobniki pa se je navduševal nad Kogojem in principom atonalnosti. Zavezanost glasbi je Kosovel v svojem pisanju bolj ali manj zavestno izražal na različnih besedilnih in jezikovnih ravneh. Najbolj značilna glasbena odnosnica, ki se pojavlja na motivni ravni Kosovelove poezije, je nedvomno klavir, ki se je zaradi navezanosti na sestro Karmelo usidral v več kot 30 pesmih.
Klavirske improvizacije pianistke Ingrid Mačus bodo utirale pot izbranim besedilom velikega pesnika skozi uglasbitve primorskih skladateljev.