BESEDE SELEKTORJEV

	BESEDA GLEDALIŠČU Dušan Teropšič, selektor gledališkega dela festivala
	BESEDA LUTKAM Katja Povše, selektorica lutkovnega dela festivala
	BESEDA FILMU   Matjaž Jamnik, selektor Filmfreša
	BESEDA FOTOGRAFIJI Manca Juvan, selektorica Fotovizij

BESEDA GLEDALIŠČU
Dušan Teropšič, selektor gledališkega dela festivala

Letošnja sezona mladinskih gledaliških skupin je bila izjemno plodna, raznolika in navdihujoča. Med številnimi predstavami, ki sem jih imel priložnost videti, je bilo veliko takšnih, ki so navdušile z inovativnostjo, izrazno močjo in visoko stopnjo izvedbene zrelosti. Posebej me je razveselilo izjemno število avtorskih projektov – predstav, ki so nastale iz notranje nuje po izrazu, iz umetniške radovednosti ter iz želje po lastnem pogledu na svet.

Mlade ustvarjalke in ustvarjalci so dokazali, da obvladajo številne veščine sodobnega scenskega izraza: od prefinjene rabe telesa in giba, do veščin živega petja, avdiovizualnih izraznih sredstev ter dramaturško premišljenih pristopov k besedilu – bodisi lastnemu bodisi prirejenemu. Še posebej dragoceno se mi zdi, da je več skupin predstave samostojno režiralo, jih napisalo in v njih tudi nastopilo. Ta ustvarjalna avtonomija priča o pogumu, zavzetosti in zrelosti mladih gledaliških ustvarjalcev.

Posebno priznanje gre mentoricam in mentorjem, ki s svojo strokovno podporo, predanostjo in pedagoško občutljivostjo omogočajo, da se mladi razvijajo v spodbudnem okolju, kjer se lahko svobodno izražajo in rastejo tako umetniško kot osebnostno.
V letošnji sezoni se je na festival prijavilo kar 41 predstav, kar je številka, ki navdihuje. Kakovost predstav je bila zelo dobra, tudi pri tistih skupinah, ki so komaj začele svojo gledališko pot. Ravno pri teh je bila še posebej opazna želja po nadaljnjem raziskovanju scenskih umetnosti in poglobljenem ustvarjanju. V mnogih primerih se je pokazalo jasno zanimanje za profesionalno pot v gledališču, bodisi na področju igre, režije, dramaturgije ali katerega drugega gledališkega poklica oziroma ustvarjalnega področja. Letošnji nabor predstav prepričljivo napoveduje svetlo prihodnost tako ljubiteljskega kot profesionalnega gledališča. V času, ko družba mladim pogosto pripisuje pasivnost ali pomanjkanje zanimanja, se pred nami razkriva generacija, ki razmišlja, ustvarja in si upa. Generacija, ki ima kaj povedati in to izraža na način, ki si zasluži, da jo slišimo in vidimo.

Iskrene čestitke vsem skupinam, ki so se prijavile na letošnje Vizije, in še posebej tistim, ki se nam predstavljajo na zaključnem srečanju. Naj gledališče še naprej ostaja prostor srečevanja, izražanja in rasti – prostor, kjer mladi zorijo kot ustvarjalci, misleci in ljudje.

BESEDA LUTKAM
Katja Povše, selektorica lutkovnega dela festivala

V mesecu aprilu 2025 sem si na 7 regijskih srečanjih lutkovnih skupin skupno ogledala 39 lutkovnih predstav. Med ogledanimi predstavami je bilo 7 predstav mladinskih lutkovnih skupin. Najbolj domiselne, premišljene in izvedbeno najmočnejše sem umestila v program festivala Vizije 2025.

Mladinsko lutkovno produkcijo v večini odlikuje avtorski pristop, ki se prične že izborom teme. Teme, ki vas najbolj vznemirjajo, ki zaposlujejo vaš notranji svet ali vzpostavljajo odnos z zunanjim, so iskrna in močna vzpodbuda za začetek ustvarjalnega lutkovno-gledališkega procesa. Potem sledi raziskovanje lutkovnega jezika, ki je vsakokrat drugačen, inovativen in samosvoj. Toliko kot je  predstav, toliko je različnih izrazov: humornih, poetičnih, eksistencialnih.

Čestitke vsem mladinskim lutkovnim ustvarjalcem in njihovim mentorjem za vse razmišljujoče in odgovorne predstave, ki v lutko (v najširšem pomenu: kot predmet, material, ideja,.. ) verjamejo in zaupajo njeni moči.

BESEDA FILMU
Matjaž Jamnik, selektor Filmfreša

V sklopu letošnjega festivala Vizije se Filmfreš znova predstavlja kot platforma, ki odslikava razgiban in ambiciozen utrip mladinske filmske ustvarjalnosti. Med 37 prijavljenimi deli je bilo v tekmovalni program uvrščenih 17 filmov, ki razkrivajo presenetljivo produkcijsko in izrazno zrelost, zlasti na področju igranega filma.
V preteklih letih smo pri selekciji stremeli k žanrski uravnoteženosti med igranimi, animiranimi, dokumentarnimi in eksperimentalnimi prispevki, saj smo verjeli, da takšen raznolik izbor najceloviteje odraža stanje mladinske in ljubiteljske filmske ustvarjalnosti. Letos pa je prišlo do premika: prejeli smo nenavadno veliko igranih filmov, ki so nas navdušili z natančnostjo, ambicioznostjo in inovativnostjo.
Ravno znotraj te domnevne neuravnovešenosti se je razprla izjemna pripovedna in formalna raznolikost. Od doku-fikcije in eksperimenta, do žanrskih prebliskov, animiranih elementov in poetičnih zasnov – letošnji izbor odpira temeljna vprašanja: kaj sploh je fikcija in kako jo danes doživljamo?
V času, ko nas pretočne platforme vsak dan soočajo z navidez neskončno izbiro filmskih naslovov, filmi letošnjega programa izstopajo kot opomnik, da je raznolikost filmskih izrazov prednost, ne ovira. Povabijo nas, da razmislimo o lastnih merilih: kaj je dober film? Kaj pomeni »dobra« narativna struktura? Kje poteka meja med kičem in poglobljenostjo? Kje začutimo nelagodje, kdaj rečemo – tega pa res ni bilo treba?
Letošnji izbor razpira pogled na živo in bogato podrast slovenskega filma, ki jo soustvarja generacija mladih avtorjev, suverenih v uporabi raznolikih izraznih sredstev. Predvsem pa nas vabi k razmisleku: kakšnih zgodb smo vajeni, kako jih beremo, kaj nam pomenijo – in kaj nam (še) lahko pustijo.
Filmi letošnjega Filmfreša ne ponujajo enega odgovora, temveč množico drznih, svežih in nepričakovanih filmskih glasov. Vabijo nas, da opustimo pričakovanja in se odpremo vsemu, kar igrani film danes lahko je.

BESEDA FOTOGRAFIJI
Manca Juvan, selektorica Fotovizij

Letos se je na fotografski natečaj Festivala mladinske kulture Vizije, ki je tematiziral različne pomene besede REZ, odzvalo 29 mladih fotografov med 15. in 30. letom iz celotne Slovenije. Na razstavo se je s svojimi deli uvrstilo 17 avtorjev. 

Medtem ko izraz rez najbolje poznamo iz kinematografije – režiser s tem vzklikom zaustavi tek kamere – ga lahko v proces fotografiranja prenesemo v smislu odločitev, ki jih fotograf sprejme v procesu fotografiranja ali sestavljanja fotografske serije. Fotografirati torej pomeni ves čas izbirati, zavedno ali nezavedno, predmet fotografiranja, trenutek upodobitve, kompozicijo in ne nazadnje tudi vsebino. Prav glede zadnjega so me prispevki letošnjega natečaja tudi malce presenetili – ne pomnim, da bi kdaj prej v tolikšni meri zaznala prisotnost tem in motivov, ki so odrinjene, nevidne ali/in tudi neprijetne za oko. Drznem si reči, da je letošnja tema mlade ustvarjalce, ki so se odzvali našemu povabilu, očitno opogumila, da so nas mestoma izrazito tenkočutno, mestoma brezkompromisno in neposredno popeljali v svoj (intimni) svet. S tem pa, verjamem, nam pričujoče fotografije, ki v sebi nosijo tudi angažirane in kritične poglede na življenje, ki si ga delimo, lahko marsikaj povedo – ne le o mladih in njihovem svetu, temveč o nas vseh. 

Poetična ostrina ene najvplivnejših teoretičark fotografije, Susan Sontag, nas opominja, da fotografija ni zgolj sled realnosti. Poudarja paradoks, ki izhaja iz selektivnosti pogleda – z vsakim rezom, z vsakim uokvirjanjem in osvetljevanjem se namreč odločamo tako kaj vključiti kot kaj izpustiti. Ta misel me je vodila tudi pri sestavljanju izbora del za razstavo. V pestrosti pristopov in motivov razstava kot celota morda briše ostrino reza med posameznimi avtorskimi deli. A namen je, da s konsistenco posameznih fotografskih serij in tudi skozi pripovednost znotraj posamične fotografije osvetlimo ne le njihovo vodilno sporočilo, temveč v želji po refleksiji tudi vzpostavimo vmesne prostore. Za razmislek o tem, kar vidimo, pa tudi o tem, česar ne. 

Naj nas pri ogledu teh iskrenih, pogumnih, igrivih in navdihujočih fotografskih pripovedi torej vodi želja, da se odpremo njihovim svetovom – in se pustimo obogatiti.