VIZIONARJI

vizionar za najboljšo predstavo v celoti
Teater Negativ, KUD Pozitiv, DIC
Tin Pavlič in Nina Marta Komel: Tristo dni poezije

Tristo dni poezije je predstava, ki uspe iz poezije ustvariti gledališče v najžlahtnejšem pomenu besede – ne kot ilustracijo ali deklamacijo, temveč kot utelešeno misel, občutek in odnos. Predstava gradi svoj izraz na lucidni, ironični, a nikoli cinični uprizoritveni predlogi, ki z lahkotno distanco do sveta in performerjev ostaja angažirana, iskrena in inteligentna.
Besedilo, polno bogatih besednih podob in izčiščenih idej, je jasno, artikulirano in neposredno, a brez prevzetnosti. Ponuja razmislek, obenem pa odpira prostor za občutje – med grenkobo in humorjem, med ironijo in nežnostjo.
Predstava deluje kot zaokrožena gledališka celota, kjer so vsi odrski znaki na pravem mestu: minimalna scenografija omogoča hitre, a učinkovite spremembe dogajalnega prostora, igralca pa z izjemno igro gradita prepričljive odnose, ki nosijo in poglabljajo pomen besedila. S svojo igro obvladujeta dogajalni in odrski prostor ter vešče izrabljata prvine telesnega in verbalnega humorja.

vizionar za uprizoritveno predlogo
Tin Pavlič
Tristo dni poezije (Teater Negativ, KUD Pozitiv, DIC)

Tristo dni poezije je intimna uprizoritev, ki uspe gledališki oder napolniti s poezijo – ne le kot obliko, temveč kot način gledanja na svet. Uprizoritvena predloga se odlikuje po besedni jasnosti, bogatem jeziku in izčiščenih idejah, ki delujejo premišljeno, a nikoli napihnjeno.
Besedilo je lucidno in pronicljivo – s subtilno ironijo in lahkotno distanco gradi odnos do sveta in do performerjev samih. Med grenkobo in humorjem se vešče premika brez napora, z izrazitim občutkom za ritem, ton in mero.
Kar besedilo dela izjemno, je njegova sposobnost biti hkrati angažirano in igrivo, globoko in dostopno. Ne moralizira, a zavzame jasen odnos; ne izziva z avtorjevo samovšečnostjo, temveč z občutljivostjo in inteligenco.

vizionar za ansambelsko igro
stARTboks 2.0, SLG Celje
po motivih Pomladnega prebujenja F. Wedekinda K. Gorečan, E. Stražar, L. Zafred in skupina: NAJBOLJ PA MI JE ČUDNO TO, DA BI SE HOTEL PRAV S TABO POGOVARJAT O TEM, KAKO JE, KO TE NI VEČ

Vsak igralec je svojo vlogo izoblikoval celovito in z jasno notranjo logiko, pri čemer so nastale kompleksne avtorske kreacije z razvidnimi motivacijami in cilji. Emocionalna ponotranjenost se zrcali v izjemno usklajeni povezavi med telesno govorico in podajanjem vsebine, kar na odru ustvarja izrazito prisotnost in prepričljivost. Zahtevna psihološka stanja igralci preigravajo z neverjetno spontanostjo in igralsko gibkostjo. S svojo prisotnostjo in posluhom za soigralca ustvarjajo uglašen in močan kolektiv z jasnim odnosom do obravnavane vsebine.

S pogumno razgaljenostjo in brez zadržkov razkrivajo svojo ranljivost ter nas tako vpeljejo v večplasten, intenziven in ganljiv svet odraščanja.

vizionar za avtorsko refleksijo mladinske tematike
stARTboks 2.0, SLG Celje
po motivih Pomladnega prebujenja F. Wedekinda K. Gorečan, E. Stražar, L. Zafred in skupina: NAJBOLJ PA MI JE ČUDNO TO, DA BI SE HOTEL PRAV S TABO POGOVARJAT O TEM, KAKO JE, KO TE NI VEČ

Ustvarjalci so uspeli vzpostaviti varen prostor, kjer lahko mladi razmišljajo in govorijo o svojih stiskah, dvomih in radostih. Skozi različne poglede in izkušnje odsevajo svoje svetove – brez olepševanja, brez želje po ugajanju. Kompleksnost obravnave tematik – od identitete, spolnosti, družinskih razmerij, do medvrstniškega nasilja, izgube in strahu pred prihodnostjo – izhaja iz večplastnega avtorstva, v katerem vsak glas najde svoj prostor.
Predstava temelji na skupnosti in odpira prostor za pogovor ter s tem opominja na moč in čar gledališča.

vizionar za najboljšo lutkovno predstavo v celoti
Lutkovna skupina Zrna/Krožnik, Društvo Koruzno zrno in Srednja šola Slovenska Bistrica
avtorski projekt: EJAJ

Predstava izstopa s sodobno in relevantno tematiko – umetno inteligenco – ki jo gledalcem približa na izviren, humoren in dostopen način. Z uporabo lutkovnega jezika odpira kompleksna vprašanja tehnologije, nadzora in človeškosti, ne da bi pri tem izgubila stik z občinstvom. Zaznamuje jo odlično poznavanje lutkovnosti, saj vsi gledališki znaki delujejo enotno, od scenografije, ki ni zgolj ozadje, temveč postane samostojen igralski element in ustvarja živo, vizualno privlačno in tehnološko dovršeno gledališko izkušnjo do dobre animacije lutk in igranih vložkov, ki so smiselno umeščeni in dramaturško učinkoviti. Predstava uspešno združuje tehnično inovativnost, umetniško domišljijo in aktualno vsebino, zato zasluženo prejme Grand Prix za najboljšo mladinsko lutkovno predstavo.

vizionar za celostno obdelavo vsebine
Lutke Mladje Koroške dijaške zveze, Celovec
Ana Grilc: Mrličožerec/Der Leichenfresser

Najbolj revolucionarno je, da glasno povemo, kaj se dogaja – in Mrličožerec to počne brez ovinkarjenja. Predstava z izvirno uporabo lutk odpira težke teme, a jih ne olepšuje, temveč razgalja s precizno umetniško vizijo.
Lutkovni medij ni zaslomba pred resničnostjo, temveč močno izrazno sredstvo, ki omogoča distanco in hkrati bolečo bližino. Ustvarjalci celostno obvladujejo formo in vsebino: dramaturško premišljeno, vizualno močno in ritmično dosledno gradijo predstavo, ki deluje kot politični in umetniški statement.
Posebno težo daje predstavi politična angažiranost mladih ustvarjalcev – njihov nastop je pogumen, neposreden in iskren. Mrličožerec je dokaz, da je lutkovno gledališče lahko prostor upora in umetnost dejanje resnice.

filmfrešvizionar za najboljši film
PO DEŽJU
režija: Maj Hren

Po dežju je film, ki z umirjenim opazovanjem odpira intimen prostor lika – ne s spektaklom, temveč s tišino, potrpežljivostjo in natančno izbranimi sredstvi filmskega izraza.
Z uporabo statičnih kadrov, subtilno zvočno atmosfero in minimalistično zasnovanim monologom, sestavljenim iz ganljivih osebnih izpovedi, film ustvari meditativno vzdušje, v katerem ima gledalec prostor, da vstopi – ne le v zgodbo, temveč v notranji svet lika.
V tej zadržani, a izrazito čutni filmski govorici se razkrijejo temeljne izkušnje človeškega bivanja: samota, spomin, nežnost, tok vsakdanjega življenja. Film ne vsiljuje pomenov, temveč jih ponudi kot možnost – in prav v tem je njegova moč.

filmfrešvizionar za najboljši animirani film
ŠE EN DAN
režija: Andrija Vučković

Še en dan je kratek, dinamičen in šokantno učinkovit animirani film, ki s precizno oblikovanim ritmom in konsistentno čustveno nasičenostjo ustvari intenzivno gledalsko izkušnjo.
Evokativna estetika, ki se naslanja na vizualni jezik video iger skupaj z nostalgičnim zvočnim oblikovanjem, ni zgolj stilistična izbira, temveč funkcionalno orodje pripovedi – primerno absurdu in mehaniki sodobnega vsakdana, ki ga film tematizira.

filmfrešvizionar za najboljši eksperimentalni film
POBEG
režija: Ana Marija Hauko

Jean-Luc Godard je zapisal: »Zame ni razlike med razmišljam o filmu in ustvarjanjem filma. V svojih filmih nočem povedati ničesar – poskušam posredovati občutke ali omogočiti, da se nekaj pove šele naknadno.«
Film Pobeg to misel uresniči v vsakem svojem kadru. Ne razlaga, ne vodi gledalca z roko, temveč ustvarja prostor doživljanja – občutljiv, odprt in večpomenski. S prefinjeno montažo ter z eksperimentiranjem z vizualnimi teksturami nadaljuje tradicijo filmskega raziskovanja, ki je ambiciozno, a nikoli hermetično.
Zajame na videz prazen prostor – tih, odmaknjen – a v njem subtilno odzvanjajo neizrečeni odnosi in emocije. Dogajanje ni v ospredju, temveč v tem, kar ostane – v podtonu, v tišini, v občutku.

filmfrešvizionar za čustveno izraznost
SLIKARSKI PODVIG 
režija: Mali Vidmar Vrabec
Akademija umetnosti, Univerza v Novi Gorici

Slikarski podvig je nežna, a doživeta miniatura, ki s čustveno občutljivostjo ujame trenutek ustvarjalnega zanosa. S  kadriranjem postavi gledalca v nenavaden položaj – postanemo portretiranec, ujet v pogled nekoga, ki s popolno predanostjo in zanosom ustvarja. Končni zasuk doda plast topline in igrivega humorja, ki razširi začetno perspektivo in nas preseneti s svojo preprostostjo. Animirani film pri tem ne potrebuje besed – z likovno izraznostjo, ritmom in občutkom za detajl vzbudi pristna čustva otroške sreče, nežnosti in nostalgije.

fotovizionar 2025
AJDA ZUPAN
Od Sonca svetla in od sočnosti srebrna

Fotografska serija Od Sonca svetla in od sočnosti srebrna vsestranske vizualne ustvarjalke Ajde Zupan nam skozi mešani medij, ki vključuje fotografije, risbe in zapise, z metaforično prepletenostjo le-tega razkriva čarobnost zaljubljenosti. Ta nas skozi razgrinjanje svojih plasti in skrivnostnost odnosov vodi v nekaj globljega in večjega od nas samih – v naše (so)bivanje s telesi, dušo in naravo. Avtorica prepriča s pogumom, ki ga je čutiti tako v intimni vsebinski izpovednosti dela kot tudi v doslednosti izraza sebi lastne forme.