MOŠKI PEVSKI ZBOR GORŠEK ŠTEFAN ČAKI ŠENTJANŽ
Zborovodja in avtor sporeda: Marjan Berložnik
Bojana Lužnič, povezovalka sporeda
Ljubezen, smrt, spomin
Josip Ipavec (1873–1921): IMEL SEM LJUBI DVE (Josip Ipavec)
Glasbena matica
Zorko Prelovec (1887–1939): SEDEM SI ROŽ (Ivo Peruzzi)
Glasbena matica
Luka Kramolc (1892–1974): N'MAU ČEZ IZARO (koroška ljudska)
Mohorjeva založba
Fran Gerbič (1840–1917): ROŽMARIN (Rudolf Maister)
ZKOS/JSKD
Ciril Vremšak (1900–1968): KAJ TI JE DEKLICA (slovenska ljudska)
ZKOS/JSKD
Obrazložitev teme (avtor obrazložitve: Marjan Berložnik)
Sobivanje in hkrati odtujevanje TREH brezčasnih, nedoločljivih razsežnosti na krožnici življenja. Motiv eros-thanatos (ljubezen-smrt) najdemo v mnogih književnih delih številnih piscev različnih časovnih obdobij:
(Propercij,IV,7,1−15)2
Nisi prišel, ko sem spanec zadnji sredi sveč zaspala;
tvoje rože le – o hvala! –
v roke dal mi je neznanec…
(Alojz Gradnik, De profundis VII)3
Gledala sem samo v vrata:
ni bilo te k moji krsti,
ne v pogrebcev kratki vrsti,
ne ko hladna je lopata
grob zasula /.../
Ob prebiranju zgoraj navedenih odlomkov bralca prevzame občutek, da zaradi tematske sorodnosti med nastankom ene in druge pesmi ni minilo mnogo časa. A v resnici ju na časovni premici ločuje več kot devetnajst stoletij. Je podobnost le slučajna in navidezna? Skorajda nemogoče ... (diplomsko delo Marije Helene Logar)
Ljubezen, smrt in spomin se večno prepletajo na časovni premici na različne načine – po eni strani je ljubezen prikazana kot razsežnost nesmrtnosti med moškim in žensko, po drugi prepletenost z ljubeznijo do domovine, ki se največkrat zaključi s smrtjo, pa ljubezen do rodnega kraja, staršev, ko z njihovo smrtjo tudi doma (zatočišča) več ni. In ostane spomin. In takšnih je veliko slovenskih narodnih pesmi.
Ampak, iz ljubezni se življenje začne in se nekje na časovni premici konča.
Pesmi, ki smo jih izbrali, so takšne. Pa vendar nismo žalostni, ko jih prepevamo, ker so čudovite.
Hvala tistim, ki so jih zbirali, zapisali, uglasbili, priredili…
DRUŠTVO MEŠANI PEVSKI ZBOR SPEV ZIDANI MOST
Zborovodkinja in avtorica sporeda: Jasna Ferme
Ivan Kapun, harmonika
Pod nosom se obriši
Radovan Gobec (1909–1995): DEKLETOM (France Prešeren)
ZKOS/JSKD
Emil Adamič (1877–1936): FANTU (Ivan Resman)
Novi akordi
Stane Peček (1938): JAZ SEM SI PA NEKAJ ZMISLIL/POD NOSOM SE OBRIŠI (slovenska ljudska)
Tabor slovenskih pevskih zborov Šentvid pri Stični
Uroš Krek (1922–2008): DEČVA MOJA JE FOUŠARCA (rožanska ljudska)
KKZ Celovec
Pavle Kernjak (1899–1979): O, TI PREBURNA ŽENSKA STVAR (rožanske ljudske)
KKZ Celovec
Obrazložitev teme (avtorica: Anita Jazbec)
V današnjem času, ko se ob hitrem napredovanju tehnike in tudi civilizacije spreminjajo in izginjajo življenjske okoliščine, se je naš zbor Spev odločil pripraviti in predstaviti ljudski običaj vasovalskega začetnika. To so bile navade, ki so nastajale in živele včasih, predvsem na vaseh, in jih še zdaj radi obujamo. Petje na vasi je nekaj idiličnega, nekaj tako krasnega, da to zmore umeti le tisti, ki je imel priložnost poslušati petje fantov, zbranih ponoči na vasi. Res je, da kmečki fantje navadno nimajo možnosti, da bi se pevsko izobrazili, toda kljub temu so mnogi zelo nadarjeni in imajo čist posluh in lep, blagozvočen glas. Seveda to petje glasbeno gotovo ni brez napake, a vendar je toliko ubrano, da boš, ko boš slišal te glasove, prav rad vstal iz postelje, odprl okno in tam slonel celo uro. Glasovi lepe narodne pesmi valove v nočni tišini, te mehko božajo in ti segajo v dušo in srce ter ti vzbujajo tako nedopovedljiva mehka čustva, da bi se najraje razjokal. Vendar pa so bila dekleta tudi izbirčna, prevzetna, nepopustljiva, sebična … Že v Prešernovi pesmi Dekletom, ki jo je uglasbil Radovan Gobec, opazimo njihovo prevzetnost, medtem ko jih nagovarja, naj ne bodo izbirčne pri izbiranju moža, da ne bodo prepozne in bodo ostale same. Dekleta so bila vihrava, fantje pa so jim znali govoriti sladke besede. Ponavadi sta se oba pokesala in srce je naredilo svoje. Navadno je takim dejanjem sledila »ohcet«.
VOKALNA SKUPINA CANTABILE, Rogaška Slatina
Vodja skupine in avtorica sporeda: Andreja Došler
Maruša Zalezina, violina, Tara Škrablin, violina
Mateja Voh, povezovalka
Ptica v slovenski duši
Ambrož Čopi (1973): ŠĆE WTIĆACE SO SNUWALE
Šće wtićace so snuwale (ljudska iz Rezije)
Astrum
Marij Kogoj (1895–1956): JAZ PA POJDEM V TIHE GAJE (Bogumil Gorenjko)
ZKOS/JSKD
Ambrož Čopi (1973): ŠĆE WTIĆACE SO SNUWALE
Se tičice lepo pojo (ljudska iz Adlešičev v Beli Krajini)
Astrum
Ambrož Čopi (1973): ZREILO JE ŽITO
Zreilo je žito (ljudska iz Gornjih Petrovcev v Prekmurju)
Astrum
Obrazložitev teme (avtorica: Mateja Voh)
S prepletom pesmi programa želimo zaobjeti občutenja v slovenski glasbi, pesmi, duši in naravi. Naslov Ptica v slovenski duši zato, ker nam ptice delajo družbo v vsaki od teh – ali wtičӓca, ptičke, škrjančki ali lasvice. Ptica po teh pesmih potuje, v njih živi. Je naša duša, ki smo ji dali glas in moč.
Zgodba se začne s prebujenjem slovenskega človeka – dekleta v ranem, deviškem jutru, v trenutku, ko ptice še spijo. Ves svet, ki leži pred njo, se odpre. Skupaj z njo začutimo mir, spokojnost, ko smo sami v danem trenutku, ki je nedotaknjen, neoskrunjen. Staro, večno, ki odhaja, potuje skozi tvoje življenje in te uči. In preprosto veš, da bo vedno tako. Z zaupanjem poletiš v svet in najdeš drevo za svoje petje.
Pot teče naprej skozi gaje in polja. Iščeš svoj mir in ob petju škrjančka obujaš spomin na svojo mladost, dom, srečo in veselje ob pesmi, ki te ponese naprej. Človek je srečen le, ko kaj ustvarja iz svojega upanja.
Poroka – pomemben korak v življenju. V velikem pričakovanju je dekle krhko v vsej svoji ljubkosti, hkrati pa razmišlja o poti v zrelo in odgovorno prihodnost.
Tako dozorita narava in naše življenje – postajamo modrejši, zrelejši v svojih odločitvah. Na potovanju od jutra do večera, od pomladi do jeseni, se zlagoma približamo času, ko pobiramo svoje sadove. Tako v naših pesmih potuje ptica in spremlja slovenskega človeka, njegovo čutenje, hrepenenje, razmišljanje, občudovanje narave, vsega enkratnega, neprecenljivo lepega, kar najdemo doma, v domovini – od Prekmurja do Rezije. In da ne pozabimo neba nad seboj.
MEŠANI PEVSKI ZBOR BISTRICA OB SOTLI
Zborovodkinja in avtorica sporeda: Špela Drašler
Vonj po Istri
Andrej Makor (1987): NA GORICI NA PLACI (istrska ljudska)
Astrum
ONI TRI SĆAPONI (Istrska ljudska)
Lipa, Koper
Ambrož Čopi (1973): ONE TRI NARANĆE (istrska ljudska iz Brkinov – Gojaki)
Astrum
DOVE TI VADI BELA BRUNETA (istrska ljudska)
Lipa, Koper
Walter Lo Nigro (1957): DEKLE JE PRALO SRAJČKI DVEJ (istrska ljudska)
Astrum
KI BO MOJO TRAVU KOSIV (istrska ljudska)
Lipa, Koper
Aldo Kumar (1954): ISTRSKA SUITA
(istrske ljudske)
ZKOS/JSKD
Obrazložitev teme (avtorica: Špela Drašler)
»Ob omembi Istre nam spomin blagohotno prikliče slike ozkih tlakovanih uličic, v katerih sredi pripekajočega opoldanskega sonca najdemo hladno zavetje, v nosnice se navidezno prikrade vonj po morju in soli, ki ga prinaša lahen popoldanski vetrc, v ustih pa zaščemi okus medenih fig in oljk. Prikrade se občutek brezskrbnosti in sanje, ki se kar na lepem zazdijo na dosegu roke, ko od nekod daleč, iz neke sobane v kamniti hiši z odprtim oknom prihajajo nežni zvoki istrske glasbe, za katero se zdi, da je zunaj svojega prostora, v katerem ta nastaja, še vedno nekoliko zapostavljena.«
Istrska glasba je v sožitju treh jezikov in kultur ter posebnosti njihove melodike postala pojem multikulturnosti in raznovrstnosti.
Poznamo različne istrske pesmi: ljubezenske, delovne, svatbene, šaljive, uspavanke, žalostinke in plese. V izbranih pesmih, ki so jih priredili slovenski sodobni skladatelji, so melodije barvite in melodične, značilna je dinamična gradacija, v nekaterih pesmih gre za nenehno prehajanje med različnimi taktovskimi načini, besedila so preprosta, a hkrati ganljiva.
KULTURNO DRUŠTVO VRES PREVALJE
Zborovodkinja in avtorica sporeda: Helena Buhvald Gorenšek
Ženska
Franz Biebl (1906–2001): AVE MARIA (molitev)
Fred Bock Music Company
Andrej Makor (1987): BOGORODITSE DJEVO (molitev)
Astrum
Pavel Šivic (1908–1995): ČIST NORA PESEM (Mirko Mahnič)
Naši zbori, ZKOS/JSKD
Rado Simoniti (1914–1981): LJUBAVNE PESMI IZ REZIJE (rezijanske ljudske, prepesnil Matija Šaraban)
Naši zbori, ZKOS/JSKD
Obrazložitev teme (avtorica: Helena Buhvald Gorenšek)
Ženska. Žena. Marija. Bogorodica. Mati. Dekle. Ljubica. Ljubezen. Zavetje. Bolečina …
Vse to in še veliko več. Ob dolgoletnem srečevanju z zborovsko literaturo za moške zbore je »portret ženske« v taki ali drugačni obliki zelo pogost v besedilih izvajanih skladb.
Na eni strani lik Marije, božje matere, v krščanstvu med največkrat, če ne celo kar največkrat opevan lik. In Marijina molitev, ki jo je uglasbil skoraj vsak svetovno znani skladatelj. V našem programu bomo predstavili dve med seboj zelo različni skladbi, ki opevata Marijo. Skladatelja dveh generacij sta besedilo začutila popolnoma različno. Na eni strani Bieblovo skoraj romantično dvozborje, na drugi strani pa Makorjev svež in razgiban pristop, precej drugačen, kot smo ga vajeni pri uglasbitvah tega besedila.
V drugem delu programa smo se posvetili liku ženske v vsakdanjem življenju. Čisto navadne in preproste. Nič svetniškega ni na njej, pa vendar je za nekoga sveta, ljubljena in oboževana. Nič usodnega ni na njej, pa vendar je za nekoga prav ona usodna bolečina. Ali pač ne?
Med tem, ko je Šivičeva uglasbitev Mahničevega besedila Čist nora pesem ritmično in harmonsko precej razgibana in zahtevna, je vsebinsko tragična in hudomušna obenem in brez olepševanja predstavi vso »srčno bolečino«, ki jo lahko povzroči ženska, Simonitijeve Ljubavne pesmi pa so dober primer vsega lepega, kar lahko prebudi. Sestavljene iz treh drobnih delov, od umirjenega in zasanjanega solističnega prek srednjega rubato dela, ki napoveduje eksplozijo energije na koncu pesmi. Zakaj? Zaradi ženske.
KULTURNO DRUŠTVO MEŠANI PEVSKI ZBOR GORENJE VELENJE
Zborovodkinja in avtorica sporeda: Katja Gruber
Nekoč sem si zaželel črne kave (I. Cankar)
Aldo Kumar (1954): ISTRSKE
Moja mati čuha kafe (ljudska iz Istre)
APZ Tone Tomšič
Gašper Jereb (1985): V ZOCU JE LJUBEZEN (Drejc Pogačnik)
Astrum
Gašper Jereb (1985): SKLEDCA KAVE (Drejc Pogačnik)
Astrum
Katja Gruber (1966): KAVA BLUES (Katja Gruber)
neizdano, noviteta
Obrazložitev teme (avtorica: Katja Gruber)
Vemo, kako se je končalo s tisto vrhniško kavo. Še sto let po Cankarjevi smrti slišimo žvenketanje skodelice v materini tresoči roki. Priznajte pa, da nam ob tej črtici malce zadiši tudi po kavi. Že ko pomislimo na ta opojni napitek, se sprostijo hormoni sreče. In če pojemo o kavi, se ta učinek še podvoji. Če pa mi pojemo in vi poslušate o kavi, je to že sreča na kubik. V izbranih pesmih se mamljivi vonj po kavi skriva pod preobleko treh skladateljev. Aldo Kumar se bo poigraval z ljudsko pesmijo o kavi in kavnih nadomestkih v starih časih. Gašper Jereb nas bo z besedilom Drejca Pogačnika najprej popeljal v Cankarjev kavni greh, nato pa bo v kavnih usedlinah iskal odgovore o večni ljubezni. Zadnji požirek pa bodo pevci Mešanega pevskega zbora Gorenje srknili po zamisli zborovodkinje Katje Gruber.
Naj pogreb bo al' zabava,
naj bo z vrečke al' pa prava,
vedno prija: KAVA.
DEKLIŠKI PEVSKI ZBOR AGLAJA, RADLJE OB DRAVI
Zborovodji: Kerstin Pori/Uroš Jurgec
Živa Horvat, klavir, Tilen Štraser, tolkala
Matjaž Jeznik, povezovalec
Avtorica sporeda: Kerstin Pori
Afroameriški ritmi
Michael Barrett (1983/1989)/Kerstin Pori (1989): SPLET LJUDSKIH IZ JUŽNE AFRIKE:
San'bonani,
Nda wana,
Umahlalela,
Namhla Kudibene,
Shosoloza
Neizdano
Moses Hogan (1957–2003)/Rollo Dilworth (1970): MY SOUL'S BEEN ANCHORED IN THE LORD (črnska duhovna)
J. W. Pepper
Keith Hampton (1957): PRAISE HIS HOLLY NAME (Keith Hampton)
Earthsongs
Obrazložitev teme (avtorica: Kerstin Pori)
Afriška glasba je najpomembnejši del kulturne dediščine Afrike. Večina glasbe je sakralne in služi odganjanju zlih duhov ali privabljanju dobrih. Izvajajo jo ob vseh življenjskih prelomnicah, lahko pa tudi ob vsakodnevnih aktivnostih za sprostitev. Afriška glasba velikokrat vključuje žvižge, glissande in jodlanje. Večinoma gre za »call and response«, torej solista, ki nagovori, in zbor, ki mu odgovarja. Veliko afriških jezikov ne pozna dveh besed za petje in ples. Značilen je ples v skupini, in ne v paru, kot ga poznamo drugje po svetu. Afriške melodije so imele velik vpliv na razvoj glasbe v Ameriki, saj so zasužnjenim Afričanom dovolili prepevati, da so ti bolje delali. To se je pozneje spremenilo v gospelske pevske zbore, ki jih poznamo še zdaj. Gospel pomeni dobro novico in obljublja boljšo prihodnost za pravične in zatirane. Je čustvena verska glasba, ki sporoča čisto veselje. V svoji sodobni obliki gospel črpa svoj navdih iz spiritualov, bluesa, jubileeja in afriških ritmov. Mnoge pevce bluesa, jazza in rocka je najprej navdihovala prav ta glasba. Tematika gospela je torej zelo aktualna, saj se tudi zdaj ljudje srečujemo s krivico, težavami, bedo in revščino, kot so se v Ameriki sužnji borili za svobodo in pravico.
