VOKALNA SKUPINA CANTILENA, Podlehnik

Vodja skupine in avtor sporeda: Jakob Feguš

Jakob Jež in ženska sozvočja

Jakob Jež (1928): CVETO NARCISE (POMLAD) (Rudolf Maister)
Zveza društev general Maister, noviteta

Jakob Jež (1928): PRISJALO JE (tolminska ljudska)
Astrum

Fran Saleški Treiber (1809–1878)/Jakob Jež (1928): N'MAU ČEZ IZARO (Primož Košat, Fran Saleški Treiber)
ZKOS/JSKD

Jakob Jež (1928): TRGATEV (Tone Pavček)
JSKD

Obrazložitev teme (avtor: Jakob Feguš)
Jakob Jež se je rodil 23. novembra 1928 v Boštanju in bo 23. novembra 2018 praznoval 90. Rojstni dan. Prav na ta dan bo VS Cantilena na prireditvi ob dnevu Rudolfa Maistra zapela njegovo noviteto za ženski pevski zbor na besedilo Rudolfa Maistra – Cveto narcise (Pomlad).
Ob tem se nam je porodila ideja in smo se odločili posvetiti svoj tematski program za Sozvočenja prav temu velikemu skladatelju slovenske zborovske glasbe. Skladbe za koncert smo izbrali iz različnih obdobij njegovega skladanja za ženske zbore, izbrane pa so v ravnotežju med njegovo umetno in ljudsko navdahnjeno zborovsko glasbo. Jakoba Ježa označuje sodobna glasbena usmerjenost, ki je prepletena z ljudskim izročilom in slovensko glasbeno zgodovinsko preteklostjo. In to nas je pritegnilo, da smo se v množici skladb, ki se zadovoljijo samo s sodobnim glasbenim jezikom in izgubljajo stik s slovensko dušo, odločili za skladatelja, ki je s svojimi deli v slovensko pesem pripeljal sodobnost. Njegova glasba je blizu poslušalcem in izvajalcem, je dojemljiva, prepričljiva, hkrati pa zveni sodobno in sveže. Njegova dela so zato našla pot do slehernega slovenskega pevskega zbora in pustila močan pečat. Ustvaril je svojstveno glasbeno govorico, izpolnjeno z intimno ekspresivnostjo, z razvitim smislom za barvo, liriko in ohlapne strukture – moderno in sodobno govorico.

DEKLIŠKI ZBOR DOLCEZZA, Ptuj      

Zborovodja in avtor sporeda: Peter Gojkošek

Ko roke in noge pojejo

Tadeja Vulc (1978): DEŽNIKI (Niko Grafenauer)
Astrum

Tine Bec (1993): NAJ ŽIVI HRUP! (Vinko Möderndorfer)
Astrum

Samo Vovk (1989): TA NA SOLBICI (rezijanski ljudski motivi, Samo Vovk, Barbara Grahor)
Kulturno društvo Carmen Manet

Obrazložitev teme (avtor: Peter Gojkošek)
Dekliški zbor Dolcezza sestavljajo mlade pevke, ki z veseljem poustvarjajo tudi sodobno glasbo z gibanjem, govorom, ploski, udarci, klastri in drugim. Za takšen naslov teme sem se odločil, ker se zbor želi predstaviti na svojevrsten, edinstven način. Mladostna zagnanost in energija poslušalcev ne bosta pustili ravnodušnih, ampak jih bosta napolnili z energijo in optimizmom.

MEPZ ŠTEFANA KOVAČA MURSKA SOBOTA

Zborovodja in avtor sporeda: Tomi Bušinoski

Izrazna križanja

Emil Adamič (1877–1936): DEKLETCE, PODAJ MI ROKO (Ivan Resman)
Novi akordi

Karlo Adamič (1887–1945): DEKLETCE, PODAJ MI ROKO (Ivan Resman)
Novi akordi

Anton Schwab (1868–1938): DEKLETCE, PODAJ MI ROKO (Ivan Resman)
Novi akordi

Anton Schwab (1868–1938): ZDAJ SAM LE SEM ZAHAJAM (Ivan Resman)
Novi akordi

Anton Schwab (1868–1938): ŠE ENA. KONCERTNO KOLO (Oton Župančič)
Glasbena matica

Obrazložitev teme (avtor: Tomi Bušinoski)
Delo umetnika je proces, ki ga včasih niti ne razumemo, zato je najpogosteje vpet v širši ustvarjalni kontekst posameznikovega umetniškega stvarjenja. A včasih se skladatelj odloči za uglasbitev besedil istega pesnika in en skladatelj na podlagi različnih pesniških izrazov avtorjev ustvarja svoj stil glasbenega zapisa. Pri oblikovanju sporeda smo se oprli na dve obletnici.
Letos praznujemo 170 let od rojstva literata, prevajalca in pesnika Ivana Resmana, ki je objavljal članke z domoljubno vsebino in pesmi z rodoljubno in ljubezensko. Njegov izraz je preprost, domač in topel. Pa tudi 150 let od rojstva in 80 let od smrti skladatelja in zdravnika Antona Schwaba. Naučil se je igrati klavir, citre in tamburico, vodil je tudi pevske zbore. Schwab je pisal izvirne in prirejene ljudske skladbe, ki so ustrezale tudi strokovni javnosti, saj je, čeprav samouk, postal verziran skladatelj.
Na eni strani skladatelj, na drugi pesnik. Razkriva se nam raznovrste pogled skladateljev na Resmanovo besedilo Dekletce, podaj mi roko, saj se tehtno vprašanje mladega fanta izraža v razponu od dramatičnosti tenorskega sola do »lahkotnosti« osminskega taktovskega načina. Schwab se loteva tudi drugih Resmanovih ljubezenskih (žalostnih) besedil, a hkrati dokazuje, da zna iskanje mlade ljubezni zapeti tudi v plesnem značaju. Takšna izrazna križanja besedil in glasbe predstavljajo osebna umetniška in družbena odstiranja kulturne tradicije.

VOKALNA SKUPINA VIVERE, Slovenska Bistrica

Vodja skupine in avtorica sporeda: Nadja Stegne

B-harmonije

Marko Tajčević (1900–1984): PJESME DODOLSKE (srbske ljudske)
neznano

Dalibor Đukić (1983): POD KOZAROM (krajiška ljudska)
neizdano

Dragana Veličković (1963): LASTAVICA (Dragana Veličković)
neizdano

Stevan St. Mokranjac (1856–1914): TEBE POJEM (liturgija sv. Jovana Zlatoustega)
Astrum

Obrazložitev teme (avtorica: Natalija Šarman Ferlež)

Preko ramen tete Borisave sem strmela v težke note in predznake pravoslavne liturgije v cerkvi sv. Marka v Beogradu. S prstom sem pokazala na neki znak, rekla je: »B.« Nisem razumela, zvenel je tako žalostno in hkrati tako veličastno, bogat zvok se je razlegal med zidovi neskončne cerkve. Teta je rekla: »Razumela boš, ko odrasteš.«
Zvečer so prišli sosedi in prijatelji. Mize so se šibile zaradi dobrot tete Borisave, zapeli so in zaplesali kolo, baba iz Šumadije mi je za zimo pletla nogavice iz ovčje volne. Pesmi so govorile o širokih poljih in visokih planinah, o ponosu vojske in skrivnosti ljubezni, ki ti jo ciganka prebere z dlani. Nisem razumela, a slišala sem B, spremljal je vse harmonije. In čakala sem, da odrastem.
Najlepša pisma mi je pisal Nikola, zabavna in bogata. Dolgo mi je mahal, ko sem izginjala s perona, in bil je prvi, ki sem ga videla jokati. Brezmejna je bila najina ljubezen, kot ptica je letela preko Ohridskega jezera, zaplavala v Jadranskem morju in se preko stoletnih bosanskih smrek ugnezdila v mojem srcu. Odraščala sem. Prišlo je dolgo obdobje, ki ga nikoli ne bom razumela. B je potihnil.

In je minilo. Odrasla sem. Spet slišim B, ki odzvanja v zvoncih ovac, v statvah, ujetih v barvite čilime, v orožju stoletnih bojev, v neskončnih poljih žita, v norem ritmu opank, plešočih v verigi mladosti, v jutranji molitvi z minareta, v tekočem sladkorju baklave, v mozaikih cerkvenih zidov, v črnih očeh ljubimca, v sivem kamnu Dinarskih vrhov, v Njegoševi rimi, v ciganski violini ob Donavi, v kapljici najmočnejšega žganja, v zvonkem smehu najboljšega prijatelja. In vsaj zdi se, da razumem. Harmonije Balkana.

VOKALNA SKUPINA VIRTUS, Fram

Vodja skupine in avtorica sporeda: Dora Ožvald

Hrepenenje

Andrej Makor (1987): SKRIVNOST (Feri Lainšček)
Astrum

Nana Forte (1981): JADRO (M. J. Lermontov – Mile Klopčič)
ZKOS

Tine Bec (1993): PA KAKO BOM LJUBILA (slovenska ljudska)
neizdano

Tadeja Vulc (1978): JAZ BI RAD CIGAJNAR BIL (slovenska ljudska)
Astrum

Obrazložitev teme (avtorica: Dora Ožvald)
Hrepenenje (ned. hrepeneti) – po Slovarju slovenskega knjižnega jezika: čutiti, imeti močno željo po čem: ljudje hrepenijo po miru, svobodi, otrok hrepeni po materi, hrepeneti po slavi, sreči, goreče, močno, zelo hrepeneti ... Hrepeneti kot ženska, kot moški ...
Glas hrepenenja nam daje občutek, da nam nekaj manjka, nam vzbuja nemir in poudarja svobodo. Nismo se še sprijaznili s tem, kar imamo oz. nimamo. Kdo smo? Kaj bi radi bili? Po čem pa hrepeniš ti?
Tudi ko imamo vse, kar hočemo, tega glasu ne moremo utišati, manjkajočega pa ne znamo imenovati. Hrepenenje je stalnica v zgodovinskih, ljubezenskih, izmišljenih, filmskih zgodbah, v pesmih ... Kako hrepeni ženska, kako moški? »Kdo diši po skrivnosti, nastavlja lovske pasti, si želi viharja ... On, ki pozabljen ne bo, ki bi rad rdečo kapo in pušeljc?«
VS Virtus bomo predstavile pogled na hrepenenje z deli slovenskih skladateljev mlajše generacije, v ženski in moški skladateljski tehniki.

KOMORNI ZBOR KUD ŠMARTNO NA POHORJU

Zborovodkinja in avtorica sporeda: Nastja Pančič Čurin

Jesen z Jakobom Ježem

Jakob Jež (1928):PRISJALO JE (tolminski ljudski napev)
ZKOS/JSKD

Jakob Jež (1928): SNOČKAJ SO ME ZGRABILI (ljudska iz Prekmurja)
JSKD

Jakob Jež (1928): RASTI MI, RASTI (slovenska ljudska)
JSKD

Jakob Jež (1928): DRUGA SUITA NARODNIH (ljudske iz Bele krajine)
4. Jabolko rudeče
APZ Tone Tomšič

Obrazložitev teme (avtor: Aleš Maver)
Jakoba Ježa pozna vsak ljubitelj zborovskega petja v Sloveniji. Z njim smo se kot otroci srečali skoraj že v prvih urah pouka glasbe. Pozneje smo presenečeni odkrili, da ta gospod ni skladal le simpatičnih priredb za otroške zborčke, marveč je tudi eden najdrznejših iskalcev novih glasbenih izraznih možnosti pri nas. Ob njegovih domislicah še tako znani verzi priljubljenega pesnika povzročajo polzenje mravljincev po hrbtu, česar preprosto ni mogoče ustaviti. Ker bo Jakob Jež konec novembra letos dopolnil 90 let življenja, odločitev za rdečo nit letošnjega programa Komornega zbora KUD Šmartno na Pohorju sploh ni bila težka.
Razen tega, da bi radi s tako izbiro počastili zaslužnega moža, se zajemanje iz njegove zakladnice prilega siceršnjim poudarkom našega petja. Na eni strani je tu bogata sporočilnost slovenske ljudske pesmi, ki v Ježevih uglasbitvah nagovori tudi današnjega poslušalca in poslušalko, ki imata sicer morda raje Beyonce kot stvaritve anonimnih ljudskih genijev. Rasti mi, rasti in Jabolko rudeče dobro povzemata tiho humornost in sočasno resnobnost lepega dela ljudskih pesmi. S Pričakovanjem pa želimo poustvariti dvogovor med literarnim in glasbenim velikanom, med Tonetom Pavčkom, po katerega pesmih je Jež večkrat posegal kot po navdihu, in letošnjim slavljencem. Prepričani smo, da bo nastalo pristno sozvočje.