SOZVOČENJA 2026
12. REGIJSKI TEMATSKI KONCERTI
SREDNJEŠOLSKIH IN ODRASLIH PEVSKIH ZASEDB
S SKLEPNIM KONCERTOM V SLOVENSKI FILHARMONIJI

Od Celja do Koroške

Sobota, 21. novembra 2026 ob 17.00
Muta, dvorana v Graščini Kienhofen

Strokovna spremljevalka: Helena Buhvald

Vokalna skupina Remšnik
Zborovodkinja: Martina Mrakič

Mihael Hrustelj, kitara
Tinka Brezovnik, tolkala

ZVENI ZNANO?
Slovenske popularne pesmi v zborovski preobleki
Avtorica sporeda: Martina Mrakič
Avtorja obrazložitve sporeda: Martina Mrakič in Nika Altbauer

Marino Legovič/Samo Vovk (1989): LAHKO NOČ, PIRAN (Drago Mislej – Mef)
© Samo Vovk
Rok Golob (1975)/Samo Vovk (1989): DOBER DAN, ŽIVLJENJE (Tone Pavček)
© Samo Vovk
Jože Privšek (1937–1998)/Samo Ivačič (1974): KAKO SVA SI RAZLIČNA (Frane Milčinski - Ježek)
@ Samo Ivačič

Izhodišče sporeda je srečanje slovenske popularne pesmi in zborovskega petja. Vokalna skupina Remšnik predstavlja skladbe Dober dan, življenje, Kako sva si različna in Lahko noč, Piran v zborovskih priredbah, ki sta jih pripravila dva sodobna skladatelja, Samota – Samo Vovk in Samo Ivačič. Povezujejo jih slovenska avtorska besedila, prepoznavne melodije in možnost, da v drugačni izvajalski zasedbi zaživijo z novim izrazom.
Prav priredba je osrednja tema programa. Osebni izraz solista ali dueta postane skupni izraz zasedbe. Preplet pevskih glasov obogati melodijo, besedilu pa lahko doda nove poudarke. Skladbe tako ohranjajo svojo prepoznavnost, obenem pa odpirajo prostor drugačnemu doživljanju in interpretaciji.
Naslov Zveni znano! ima dvojni pomen. Nanaša se na širšemu občinstvu znane melodije, ki v zborovskih priredbah dobijo nov izraz, pa tudi na občutja in izkušnje, ki so nam znani iz vsakdanjega življenja: veselje do življenja, razlike med ljudmi in toplina večera, ko se naglica dneva umiri.
S programom želimo pokazati, kako zbor ohranja slovenske popularne pesmi žive. Skladatelja s priredbami dajeta skladbam nove priložnosti, pevci pa jih s svojim zvokom in interpretacijo približajo poslušalcem – kot nekaj znanega, kar lahko znova odkrijemo.

Moška komorna skupina KUD Lojze Avžner Zgornja Ložnica
Zborovodja: Mitja Krajnc

TA DRUŽBA NAJ ŽIVI
Ob 5. obletnici smrti Nika Zlobka in 20. obletnici izida njegove zbirke Drevi pa grem na vas
Avtor sporeda in njegove obrazložitve: Mitja Krajnc

Niko Zlobko (1940–2021):
ENA KUPICA (venček ljudskih)
TA DRUŽBA NAJ ŽIVI (po ljudskih motivih)
VINČEK NAS RAZVESELI (po ljudskih motivih)
KO PRIŠLA BO POMLAD (ljudska)
JSKD

Pet let po smrti Nika Zlobka (1940–2021) in 20 let po izidu njegove notne zbirke Drevi pa grem na vas se z izborom štirih priredb slovenskih ljudskih pesmi poklanjamo glasbeniku, ki je pomemben del svojega ustvarjanja posvetil moškemu petju. Njegove priredbe so del železnega repertoarja številnih moških zasedb in tudi mi radi posegamo po njih. Iz Zlobkove zbirke smo izbrali štiri »pivske« pesmi in jih povezali v zgodbo druženja – od prve do zadnje kupice. Začne se z Eno kupico zrelega vinčeca, ki gre »gor in dol po mizi«. In ker ena težko ostane sama, jo izpijemo in »druzega nalijemo«. Ko so grla ogreta in družba zbrana, kozarce dvignemo in prijateljem zapojemo: »Ta družba naj živi!« vsaj, »dokler ga je še kaj«. Vinčka, kakopak. Vinček nas razveseli, nato ponudi dovolj razlogov za nadaljevanje: jeseni, pozimi in spomladi »mor’mo piti«. K sreči nas pesem vendarle opomni: »Le pametno ga pijmo!« Zadnjo kupico prihranimo za Ko prišla bo pomlad, ki nas opomni, da nekoč »pride grenka smrt« in hramček ostane zaprt. Če smo prej pili na zdravje, ob zadnji pesmi nazdravljamo življenju samemu. Prepričani smo, da bo naš hramček še dolgo sprejemal veselo družbo in da bomo imeli še veliko razlogov, da skupaj spijemo eno kupico. Ali več. Ta družba naj živi!

Mešani pevski zbor Vokalija, Dobje
Zborovodkinja: Mateja Rajh Jager

MA, NE!
Tržaško-istrske viže, sodobni ugovori
Avtorica sporeda in njegove obrazložitve: Mateja Rajh Jager

 Walter Lo Nigro (1957): DEKLE JE PRALO SRAJČKE DVEJ (slovenska ljudska iz Ricmanj pri Trstu)
Astrum
Andrej Makor (1987): MOJA MATI PRAVI (slovenska ljudska iz Škednja pri Trstu)
Astrum
Mateja Petelin (1987): MAMCA, POŠLJITE ME PO VODO (istrska ljudska, po zapisu iz Sv. Petra)
Astrum
Andrej Makor (1987): JE LEPA GORICA (slovenska ljudska iz Škednja pri Trstu)
Astrum

»Ne« je kratka beseda, vendar z njo ni vedno lahko opraviti. Med družinskimi nasveti in lastnimi željami vsakdo išče prostor za svojo voljo.
Štiri pesmi povezuje ljudsko izročilo Ricmanj in Škednja pri Trstu ter Sv. Petra v Istri. Narečne oblike in preplet slovenščine z italijanščino ohranjajo jezikovne posebnosti tega prostora, sodobne priredbe Walterja Lo Nigra, Mateje Petelin in Andreja Makorja pa jih razvijajo v različne zborovske prizore.
Nasveti se prenašajo iz roda v rod. Ugovori pa očitno tudi.

KD Vitis Rogaška Slatina
Vodja okteta: Tina Novak Černogoj

ČUSTVA PO MOŠKO
Avtorica sporeda in njegove obrazložitve: Tina Novak Černogoj

 Tadeja Vulc (1978): REPNA ŽUPA ZA 4 OSEBE (Irma Knez)
Astrum
Aldo Kumar (1954): ISTRSKE TRI (ljudske iz Istre)
JSKD
Andrej Makor (1987): POZIMI PA ROŽICE NE CVETO (slovenska ljudska pesem)
Astrum
Rudi Bučar (1978): ROŽENKRAVT (Rudolf Maister)
neizdano

 Pravijo, da gre ljubezen skozi želodec. In kdo bi to vedel bolje kot moški? Zato bomo začeli čisto po domače – z dobro repno župo. Ker lačen moški menda težko lepo poje … še težje pa razmišlja o ljubezni. Ko je želodec poln, pa se svet hitro zdi lepši. In tudi dekleta postanejo še lepša. Še posebej tista istrska – vsaka malo drugačna, vsaka po svoje zanimiva in očitno dovolj posebna, da so o njih nastale kar Istrske tri. Toda ljubezen ni vedno samo smeh in nagajivost. Pride tudi zima, ko rožice ne cvetijo, poti se ločijo, ostanejo pa obljube, čakanje in upanje, da srce ne bo pozabilo. In potem pride trenutek, ko tudi najbolj klen moški odloži šalo. Ostane samo še roženkravt, spomin in tisto tiho hrepenenje po nekom, ki ga ni ob njem. Saj veste, moški o čustvih menda ne govorijo prav radi. Jih pa zato toliko raje zapojejo. In to je naša zgodba. Malo o hrani, malo o dekletih, malo o življenju in precej o ljubezni. Preprosto – po moško.

MePZ Jurij Vodovnik Zreče
Zborovodja: Mitja Krajnc

PESMI IZ KOŠA
Ob 235. obletnici rojstva pesnika Jurija Vodovnika
Avtor sporeda: Mitja Krajnc
Avtorica obrazložitve sporeda: Anja Vuherer

Igor Cvetko (1949): PESMI S KOŠA, kantata (Jurij Vodovnik)
Jaz sem Vodovnik Juri
KUD Vladko Mohorič Zreče
Avgust Skaza (1964): LE NA NUOGE, ZRAJŠKI ŠMIRARJI (Jurij Vodovnik)
neobjavljeno
Ivan Kociper (1942): MEŽNARJEVA KANTATA (Jurij Vodovnik)
Uvodni spev
O tedanjem in sedanjem času
(zborovski del sklepnega dela iz mežnarjeve kantate)
Samozaložba – Anton Gričnik

V letu 2026 obeležujemo 235. obletnico rojstva Jurija Vodovnika – pohorskega ljudskega pesnika iz Skomarja nad Zrečami. Z besedami Jaz sem Vodovnik Juri, u Skomri sem doma, se nam v Cvetkovi priredbi predstavi sam – pevec, ki je po svetu hodil s svojim starim, »znucanim košem«, iz katerega je trosil pesmi med ljudi. Čeprav koš menda ni bil vreden niti groša, je bila njegova vsebina neprecenljiva.
Tudi pevci MePZ Jurij Vodovnik iz Zreč smo segli v ta koš. Pesnik, čigar ime nosimo že več kot 40 let, je pomemben del kulturne dediščine našega kraja. Z vzklikom Le na nuoge, zrajški šmirarji! v priredbi Avgusta Skaze nas Vodovnik povabi med domačine; refren te pesmi je uradna himna občine Zreče. V Mežnarjevi kantati Ivana Kocipra pa nas pelje še globlje pod Pohorje, kjer »vas Skomarje tiho stoji«. A Vodovnik ni opeval le domačih krajev. V pesmi O tedanjem in sedanjem času brez dlake na jeziku opozarja na človeške slabosti, ki se v dveh stoletjih niso prav veliko spremenile.
Na koncu se vrnemo k staremu košu. Vodovnik se poslavlja s prošnjo: Prijatli, ne pozabite na moje pesmice! Za zbor, ki nosi njegovo ime, imajo te besede prav poseben pomen. Koš je morda res že davno odslužil svoje, a pesmi v njem očitno še ni zmanjkalo. In skrbeli bomo, da jih tudi ne bo.

MePZ Bistrica ob Sotli in MePZ Zarja Šentvid pri Planini
Zborovodji: Špela Drašler in Matevž Pušnik

ODMEV S KOZJANSKEGA
Avtorja sporeda: Špela Drašler in Matevž Pušnik
Avtorica obrazložitve sporeda: Špela Drašler

Matic Romih (1996): PTIČJA GOSTIJA (kozjanska ljudska)
Prosvetno društvo Zarja Šentvid pri Planini
Tadeja Vulc (1978): LUKA IN SMRT (ljudska s Kozjanskega)
Prosvetno društvo Zarja Šentvid pri Planini
Matic Romih (1996): KO SVA SAMA (Ciril Zlobec)
Prosvetno društvo Zarja Šentvid pri Planini
Jan Trilar (2003): KAM PA GRESTE LASTOVICE (ljudska s Kozjanskega)
Prosvetno društvo Zarja Šentvid pri Planini

Projekt Odmev s Kozjanskega predstavlja glasbeno potovanje skozi kulturno dediščino Kozjanskega. Rdeča nit programa so ljudske zgodbe, vrednote in ustvarjalnost tega prostora. Začne se s skladbo Ptičja gostija skladatelja Matica Romiha, domačina s Kozjanskega, navdihnjeno z lokalnim izročilom. Sledi ljudska pesem Luka in smrt v zborovski preobleki Tadeje Vulc, ki govori o minljivosti in življenjski modrosti. V skladbi Ko sva sama Romih na besedilo Cirila Zlobca opeva bližino in ljubezen. Zaključna pesem Kam pa greste lastovice izhaja iz kozjanske ljudske zapuščine ter simbolizira odhajanje in vračanje. Program povezuje teme skupnosti, ljubezni, slovesa in pripadnosti. Vse skladbe so tesno povezane s Kozjanskim ali v njem iščejo navdih. Projekt prepleta preteklost in sedanjost ter domačo zgodbo spreminja v univerzalno sporočilo. Odmev Kozjanskega ostaja živ tudi po zadnjih zvenih pesmi.