PRIZNANJA SKLADA
PLAKETE JAVNEGA SKLADA REPUBLIKE SLOVENIJE ZA KULTURNE DEJAVNOSTI ZA LETO 2007
MIRKO RAMOVŠ
NAGOVOR OB PODELITVI ODLIČIJ JSKD ZA LETO 2007
Svoje delo sem vedno opravljal v smislu verzov našega zlatega pesnika Simona Gregorčiča: Ne samo, kar veleva mu stan, kar more, to mož je storiti dolžan! Glede na to, da mi je bila zlata plaketa podeljena tudi in domnevam, da predvsem za prispevek k razvijanju ljubiteljskih kulturnih dejavnosti, jo dojemam tudi kot priznanje številnim foklornim skupinam po Sloveniji, ki vsaka na svoj način poustvarjajo plesno izročilo. Brez njih priznanja ne bi mogel prejeti. Njim je bilo in je še namenjeno moje delo, bodisi neposredno ali v različnih oblikah izobraževanja. One izsledke znanstvenega raziskovanja plesnega izročila oživljajo in prikazujejo ter jih pogosto posredujejo nazaj v okolja, kjer so se posamezni plesi rojevali, bodisi kot samonikli izraz gibnega čutenja človeka na slovenskih tleh ali kot posledica prenosa od drugod, in se potem v nenehnem prilagajanju razvijali naprej do podobe, ki se nam je ohranila do današnjih dni.
Seveda je bilo in je še zdaj moje delo posebej tesno povezano z Akademsko folklorno skupino France Marolt, ki je bila že ob samem začetku kot strokovna skupina Glasbenonarodopisnega inštituta, danes delujočega v okviru Znanstveno raziskovalnega centra SAZU, ustanovljena z namenom, da znano ali na novo odkrito plesno gradivo predstavlja slovenski javnosti. Kot raziskovalec sem mogel pozneje predvsem z njo nazorno predstaviti dognanja, ki so nastala na podlagi raziskav na terenu in v različnih pisnih virih ter njihovih znanstvenih interpretacij.
Ko v okviru seminarjev številne slušatelje seznanjam z zgodovino plesnega izročila, njegovim oblikovanjem in kontekstom, v katerem je živelo, in seveda v praktičnem delu predvsem s plesom samim, vedno poudarjam tudi estetske prvine plesa in moč nebesednega sporazumevanja, ki ga ples omogoča. Oboje mi je vedno pomembnejše od zabavnosti, ki jo ljudski ples sicer ima, a njeno pretirano poudarjanje lahko odrske plesne postavitve spreminja v cenene burke.
Poustvarjalna folklorna dejavnost je izključno ljubiteljska. Sam se poklicno z ljudskim plesom ukvarjam le kot raziskovalec, kot poustvarjalec pa sem ljubitelj, tako kot vsi v njej, od vodij do plesalcev in godbenikov. Po svoji naravi je to zahtevna dejavnost, ker združuje ples, petje, inštrumentalno glasbo, kostumografijo in ne nazadnje tudi znanje o odrskih zakonitostih. Čeprav izobraževanje kadrov za vodenje folklornih skupin že ves čas zajema vse našteto, pa skupine le redko zmorejo doseči v odrskih postavitvah umetniško zlitost omenjenih prvin. Če sta plesna in kostumska podoba ustrezni, šepata pevska in instrumentalna ali narobe. Zato tudi ocenjevanje skupin ob srečanjih na vseh treh ravneh povzroča precejšnje preglavice, saj je kljub ustrezno izdelanim merilom težko popolnoma objektivno ovrednotiti posamezne dosežke, kar pa bi bilo pomembno v primeru tekmovanj, o katerih se razmišlja. Vrhunsko raven, ki bi bila na primer enakovredna nekaterim zborovskim dosežkom, bi mogle skupine dosegati le v primeru, če bi se ji lahko posvečali visoko usposobljeni strokovnjaki, a žal zanje kljub mnogim željam po specializiranem šolanju kadrov še vedno nimamo ustrezne visokošolske študijske smeri.
Slovenija v nekdanji skupni državi ni imela poklicne folklorne skupine, ko so jo imele nekatere druge republike, čeprav bi jo ob potrebni volji lahko dobila. France Marolt se je takrat modro odločil, da profesionalizem ni v prid izročilu, saj bi ga zaradi odrskih potreb nujno potvarjal in maličil. Prepričan je bil, da folklorno dediščino lahko najbolje predstavljajo ljubiteljske skupine, seveda pod dobro izšolanim strokovnim vodstvom, ker more ljudski ples v prvinski obliki doživljati le nekdo, ki ga goji iz ljubezni, veselja in zadovoljstva ob druženju. To pa je odlika ljubiteljstva nasploh. Slovenske folklorne skupine s svojim delovanjem dokazujejo, da je bila Maroltova odločitev pravilna.
|
|