PLAKETE JAVNEGA SKLADA REPUBLIKE SLOVENIJE ZA KULTURNE DEJAVNOSTI ZA LETO 2008

Povzetek utemeljitev

JAKOB JEŽ
(zlata plaketa)

Jakob Jež (Boštanj, 23. 11. 1928). Študij na glasbeno zgodovinskem oddelku Akademije za glasbo je končal leta 1954. Kompozicijo je študiral pri Marijanu Lipovšku in Karlu Pahorju.

Poklicno je ves čas deloval v kot glasbeni pedagog, do leta 1970 na Srednji glasbeni in baletni šoli v Ljubljani, potem pa na Oddelku za glasbeno vzgojo in zborovodstvo Pedagoške akademije v Ljubljani. Bil je tajnik Društva slovenskih skladateljev (1967-1970) in urednik biltena Skladatelj, glavni in odgovorni urednik revije za glasbeno vzgojo in zborovodstvo Grlica (1968-1988) in glavni urednik revije Naši zbori (1991-1998).

Prejel je več nagrad in priznanj, med drugim nagrado Prešernovega sklada (1970) za kantato Do fraig amors, Prešernovo nagrado (1991) za življenjsko delo in Kozinovo nagrado Društva slovenskih skladateljev (2004) za zaokrožen zborovski opus.

Jakob Jež je izredno plodovit ustvarjalec za najrazličnejše glasbene zasedbe, zavezan predvsem novi glasbi. Bil je član skupine Pro musica viva, ki se je zavzemala za uveljavljanje sodobnega glasbenega izraza in novih kompozicijskih tehnik. Njegov opus izkazuje samoniklo osebnost, ki se sicer naslanja na sodobne kompizicijske vzore, vendar jih podreja svojim lastnim vsebinsko-izraznim vzgibom. Izredne zvočne učinke dosega z včasih nenavadnimi, a originalnimi kombinacijami vokala in instrumentala. Zelo skrben je pri izbiri besedil; za svoje vokalno-instrumentalne kompozicije rad poseže tudi v slovensko kulturno zgodovino.

V njegovo prvo ustvarjalno obdobje spada predvsem obsežen opus samospevov oz. komornih del za glas z instrumentalno spremljavo, kot so: Zadnja ptica za glas in klavir (1956), Trije samospevi za glas in klavir (1957), Uspavanke za hčerko za glas in klavir (1958), Drobne pesmi za glas in klavir (1958-60), Tri baladne pesmi za glas in klavir (1960), Pastirski spevi za dva glasova, flavto, klarinet, violino in klavir (1960), Noč utripa za glas, rog in harfo (1964), Deset samospevov za glas in klavir, Tri Murnove pesmi za glas, flavto in violo (1965), Odsevi Hajamovih stihov za sopran in komorni ansambel (1967).

Že zgodaj nastalo več solističnih del za klavir kot so: Romantična študija za klavir (1950), Elegija za klavir (1952), Prva sonatina za klavir (1954), Dve otroški suiti za klavir (1955), Druga sonatina za klavir (1956), Mali popotnik za klavir (1964). Z nekaterimi od njih je pomembneje segel tudi na področje didaktične literature za mlade.

V tem času je že nastala vrsta zborov za zbirko Pojem igram - zbirka za ženski zbor, klavir in ansambel (1964-92), ki jo je brusil in dopolnjeval skoraj trideset let.

Še izraziteje se je Ježev samosvoj glasbeni jezik pokazal v komornih delih kot so: Zimska pravljica - zbirka skladb za različne zasedbe (1960), Pastoralne invencije za violino in klavir (1961), Elegije za flavto in klarinet (1962), Sonatina za flavto in klavir (1962), Stihi za oboo in violo (1965), Asonance za oboo, harfo in klavir (1966), Tri študije za klavir (1967), Vzgibi za violino (1968), Variacije za flavto, klarinet in fagot (1968), Toccare toccata za violino in violončelo (1979), Bucolic for Gallus za dve trobenti, rog in trombon (1991), Tabulatura za kitaro (1982).

Več od njih, čeravno so nastala v različnih obdobjih, tvori zaokrožene cikle, kot so: Nomos za komorni ansambel (1969), Nomos II za klarinet, trombon in violončelo (1970), Nomos III za dve violini (1970), Nomos IV za violončelo (1972, rev. 1975), Nomos V za rog, trobento, trombon in klavir (1972), Nomos VI za violončelo in klavir (1974), Nomos VII za trombon in tolkala (1976, rev. 1981), Nomos VIII (1989). in Ekstremi I za fagot in klavir (1984), Ekstremi II za klarinet in dvoje tolkal (1986), Ekstremi III za oboo in dvoje tolkal (1997), Ekstremi IV za flavto in dvoje tolkal (1998).

Na področje orkestralne glasbe sodijo: Concertino semplice za violino in godala (1962), Strofe za oboo, klarinet in godala (1965), Narodna in capriccio za rog in orkester (1973), Narodna in intermezzo za violino in orkester (1976), Strune, milo se glasite za mandolino in godala (1977). Ukvarjal pa se je tudi z elektroakustično glasbo: Pogled zvezd II (1976).

Opus Jakoba Ježa se posebej odlikuje po velikih kantatah. Za prvo od njih, Do fraig amors - kantata za dvojni zbor, mandolino, kitaro, lutnjo in tolkala (1968), je skladatelj prejel nagrado Prešernovega sklada. Sledili sta še: Brižinski spomeniki - kantata za tenor, bas, dvojni mešani zbor, otroški zbor, trobila in tolkala (1970) in Pogled zvezd - kantata za sopran, dva mezzosoprana, moški oktet, mešani zbor in orkester (1974). Izredno odmevna je tudi njegova (komorna) kantata Caccia barbara (1979) za pet vokalnih solistov.

Med pomembnejša vokalno instrumentalna dela sodijo še Iacobi Galli disticha za glas, lutnjo in tolkala (1970), Spomin za glas, zvončke in klavir (1970), Pogled narave za sopran, mezzosopran, klarinet, rog in tolkala (1973), Caccia giocosa za šest vokalnih solistov in rog (1983), Gozdni odmevi za glas in flavto (1983), Pogled lune za glas, trobento, violončelo in tolkala (1990), Sodobna uspavanka za mešani zbor, flavto in klarinet (1990-96), Morski odmevi za glas in violo (1998), Pet ljudskih pesmi za 1-2 glasova in klavir (1998-99).

Znaten del svojega ustvarjanja je posvetil zborovski glasbi za otroške, mladinske in odrasle zbore. V njegovem ustvarjanju je čutiti tesno navezanost na Kogoja, katerega dela je tudi urejal in v sodelovanju z Borutom Loparnikom pripravljal za objave, med drugim Pesmi za mladino (1974, ponatis 1989) in Zbori (IDSS 28, 1988).

Stalnica njegove ustvarjalne dejavnosti so zborovske skladbe. Nastajale so na lastno pobudo ter na mnoge želje številnih zborovodij in zborov; z njimi pa se je samosvoje odzival tudi na aktualne dogodke. Med njimi so: Igraj kolce za ženski zbor (1966), Idile Jurija Vodovnika za moški zbor (1971), Nmau čez izaro za ženski zbor (1975), Umetnost in regrat (1976), Potres v Reziji (1980), Periatev za moški zbor (1981), Komar z muho (1982), Soudaška za ženski zbor (1983), Magnet (1984), Musica noster amor (1984), Razglednica (1984), Njiva za ženski zbor (1985), Ternek za moški zbor (1987), Ad astra za ženski zbor (1989), Farinelli (1989), Prava pesem za moški zbor (1992), Rima (1993-96), Druga suita narodnih (1994), Je še pesem za ženski zbor (1995), Tretja suita narodnih (1995), Veliki krog za ženski zbor (1995), Mati zemlja (2000), O, ti mogočni (2000), Matura (2000) in druge.

Zborovske skladbe so bile objavljene predvsem v reviji Naši zbori in Grlica, pa tudi v več zaokroženih zbirkah kot so: Pojem plešem - zbirka za otroški zbor (1973), Pojem igram - zbirka za ženski zbor, klavir in ansambel (1964-92), Klas pri klasu - za mešani zbor (1978), Pesem besede - za mešani zbor (2006.)

Pomembno je vplival na razvoj slovenskega ljubiteljskega ustvarjanja. Kot dolgoletni predavatelj je cele generacije mladih zborovodij navdušil za ustvarjalno delo z mladimi. Izpostavljal je tradicijo Kogojeve zapuščine, s katero se je intenzivno ukvarjal tudi kot raziskovalec in urednik. Kot dolgoletni urednik Grlice je skrbel za nastajanje in objavo novih zborovskih del in strokovnih razprav, ki so obravnavale področja glasbene vzgoje in zborovodstva. S tem se je pomembno vplival na prenovo repertoarja slovenskega mladinskega zborovstva, ki se je širše odprl novim modernejšim tendencam. Sporedi odtedaj vsebujejo vse več novih skladb. Med njiji je seveda mnogo Ježevih, e - ki so v obravnavanju melodičnega in harmonskega gradiva novost, hkrati pa se odlikujejo tudi po skrbni izbiri mladim ustreznih besedil. Tudi kot spremljevalec Revije mladinskih pevskih zborov v Zagorju ob Savi, tekmovanja slovenskih pevskih zborov Naša pesem v Mariboru in drugih zborovskih dogodkov ter kot predavatelj na številnih zborovodskih seminarjih je prispeval k uveljavljanju slovenskega zborovstva kot pomembnega dejavnika slovenske nacionalne kulture.

S svojim skladateljskim, pedagoškim in uredniškim delom je značilno sooblikoval svoj čas. Zlato plaketo sklada prejema za svoje življenjsko delo, s katerim je pomembno razvijal in spodbujal ljubiteljske kulturne dejavnosti.

IVO JELERČIČ
(srebrna plaketa)

Ivo Jelerčič (Podbreg/Podnanos, 12. 10. 1937) je po končani osnovni šoli v Podnanosu kot najstarejši sin ostal doma v nujno pomoč na kmetiji; v večernih urah se je učil klavirja in orgel in se kmalu poskusil tudi v zborovodstvu. S štipendijo občine Vipava se je vpisal na triletno Zborovodsko šolo v Ljubljan (1955-1958). Po dveletni vojaški obveznosti je končal še Višjo pedagoško šolo v Ljubljani; Štipendijsko obveznost je odslužil na Osnovni šoli Vipava (1964-1966), potem pa odšel poučevat glasbo na Osnovno šolo Postojna. Od 1972 do upokojitve 1997 je bil ravnatelj Glasbene šole Postojna; v tem času (1973-1975) je tudi diplomiral na pedagoškem oddelku ljubljanske Akademije za glasbo.

Izven poklicnih obveznosti se je zavezal predvsem zborovstvu. Vsega je vodil 16 otroških in odraslih zborov, med njimi moški in mešani zbor Podnanos, dekliški zbor Gimnazije Postojna, Postojnski oktet in Oktet Bori, Moški mešani in komorni zbor Postojna. Z zbori iz Postojne je tudi tekmoval (prejel dvakrat srebrno in enkrat bronasto plaketo). Z njimi je posnel tudi več zgoščenk.

Pomembno je sodeloval v številnih komisijah in odborih Zveze kulturnih organizacije Slovenije, Slovenske pevske zveze, ZKO Postojna in drugih. Je eden od soustanoviteljev Zveze pevskih zborov Primorske in njen prvi predsednik; ves čas je član upravnega odbora ZPZP in predsednik komisije za odrasle zbore; tudi neposredno kot mentor, strokovni spremljevalec in urednik sodeluje pri vsakoletni izvedbi Primorske poje, ki je postala ena največjih zborovskih manifestacij dejavnega utrjevanja in razvijanja skupnega slovenskega kulturnega prostora.

Vrsto let je bil član upravnega odbora Društva glasbenih pedagogov Slovenije; podobno dejaven je bil tudi pri Društvu glasbenih pedagogov Primorske.

Dejaven tudi kot raziskovalec, publicist in urednik. Leta 1980 je izšla njegova obsežna monografija Pevsko izročilo Primorske. Pripravil in uredil je več zborovskih zbirk pri ZPZP (1953-56) ter izbrana zborovska dela skladateljev Vilka Ukmarja (1979), Alojza Srebotnjaka (1998), Stanka Premrla (1995), Silva Miheliča ter Pavleta in Mira Kernjaka (2009).

Srebrno plaketo plaketo sklada prejema za svoje dolgoletno uspešno delo na področju glasbenih dejavnosti.

PETER MILITAREV
(srebrna plaketa)

Peter Militarev (6. 1. 1939, Pirniče). Svojo gledališko pot je začel že v domači osnovni šoli pod režijskim vodstvom svoje mame Verene. Kot dijak šentviške gimnazije je igral v DPD Svoboda Medvode, potem pa se je za desetletje zaprisegel Šentjakobskemu gledališču, kjer je ustvaril lepo število vlog, med njimi: Friderika v Župančičevi Veroniki Deseniški, Pastorja v Deževju, Njega v Vožnji v Osoje, Kaplana v Dobrem vojaku Švejku in Princa Aragonskega v Beneškem trgovcu. Pozneje se je povsem posvetil režiji in kot igralec ustvaril le še nekaj filmskih in TV vlog: Idealist, Brezjansko polje, VOS in druge.

Po nekaj letih se je začel udejstvovati kot režiser, najprej ob redni zaposlitvi, potem pa kot samostojni kulturni delavec. Prvič se je preizkusil v Šentjakobskem gledališču s postavitvijo Torkarjeve Pisane žoge. Med najbolj odmevnimi predstavami Amaterskega gledališča DPD Svoboda Medvode so: Kosmačeva Balada o trobenti in oblaku, Borove Zvezde so večne, Zindelov Vpliv gama žarkov na rast rumenih marjetic in (nepozabna) dramska uprizoritev Cankarjeve novele Milan in Milena.

Po desetletju v Medvodah svojo ustvarjalno energijo preusmeri v Oder treh herojev KUD Pirniče, kjer je ostal do danes in pripravil tudi največ režij. Med najznačilnejšimi predstavami so: Evgen Tankreda Dorsta, Marquesova Pokvečena sonca, Fugardova drama Pozdravljeni in zbogom, Aristofanove Parlamentarke in druge. S temi predstavami so nastopili na festivalih po Sloveniji, Jugoslaviji in tujini.

Leta 1987 je odpovedal zaposlitev v Agrostroju postal samostojni kulturni delavec. Ustvarjanju v Pirničah je dodal še brezštevilne režije po vsej Sloveniji in v zamejstvu. Režiral je med drugim na Jesenicah (Podeželanke, Impresarij iz Mirne in 8 žensk), v Šentjakobskem gledališču Ljubljana (Vombergarjeva Voda, Nušičevi Žalujoči ostali), v Slovenj Gradcu (Molnarjev Liliom, Fojeva Vse zastonj! Vse zastonj), v Žireh (Arhangeli niso avtomati, Goldonijev Sluga dveh gospodov, Golieva Kulturna prireditev v Črni mlaki), v Sori (Finžgarjeva Lucija, Plestenjak - Novakov Lovrač), v Krašnji (Frana Podlimbarskega Potres, ambientalna uprizoritev dramatizacije Jerneja Novaka Ubežnik), v Velikih Laščah (Niti tat ne more pošteno krasti in Pleskarji nimajo spomina Daria Foja), v Notranjih Goricah (Feydeaujeva Bolha v ušesu).

Velik del svojega življenja je posvetil gledališkemu ustvarjanju otrok. Otroško gledališko skupino je ustanovil že v Medvodah. Režiral je tudi več spektakularnih množičnih uprizoritev na prostem, pri čemer ni le prenašal odrskih uprizoritev, temveč raziskoval dani prostor v naravi in možnost umestitve zgodbe vanj (npr. Šmarna gora, uprizoritev Finžgarjevega Divjega lovca).

Posebej zavzeto je deloval na avstrijskem Koroškem, kjer je z mentorskim delom spodbujal negovanje slovenske besede in hkrati uveljavljal nove poglede na gledališko ustvarjanje. Svoj pečat je pustil prav po vsej Koroški od Šentprimoža (Prizori s Prežihom, Prežihova Požganica, Cankarjevi Hlapci in Novačanova Veleja) do Šentjanža (Puntarjevo Drezanje v kamen, Lipuševo Mrtvo oznanilo), pa tudi v Svatnah (Messner/Hartmanova priredba Miklove Zale), Borovljah (Messnerjev Buge vas primi - gralva venus), Brnci (Allenov Bog, Nicht war, Johann? ter Bevkova Dva brata) in Škocjanu (Porter - Militarev: Kušn me Katka). Tudi te predstave so se uvrščale na festivale in srečanja v Sloveniji ter zastopale naše manjšine na Svetovnem festivalu gledališč manjšin.

V petdesetih letih svojega udejstvovanja je ustvaril več kot 300 režij, od spektakularnih množičnih uprizoritev na prostem do intimnih lukovnih predstav. Njegove režije so izrazito individualne in stilno prepoznavne. Gledališča, v katerih je režiral, so v njem prepoznala predvsem mentorja, ki jim je odločilno pomagal na njihovi gledališki poti, saj je znal svoje znanje in izkušnje učinkovito prenašati na ostale gledališke ustvarjalce.

Bil je član številnih odborov in delovnih teles pri Festivalu dramskih amaterjev Jugoslavije, Zvezi gledaliških skupin Slovenije, SNG Drama Ljubljana, UNIMA, Lutkovni pristan. Tudi kot selektor in strokovni spremljevalec je pomagal graditi amatersko gledališče na Gorenjskem (Kekčevo srečanje, Festival gorenjskih komedijantov). Je tudi predaval gledališko režijo na seminarjih in delavnicah za ljubiteljske ustvarjalce.

Za svoje delo je prejel številne nagrade in odlikovanja, med drugim Priznanje zveze Svobod z zlatim listom, Občinsko nagrado Občine Šiška za kulturo, Linhartovo plaketo, Ostrovrharjev kipec in Župančičevo nagrado mesta Ljubljana.

Srebrno plaketo sklada prejema za svoje izjemno obsežno in dolgoletno delo na področju gledališča, ki predstavlja nepogrešljiv prispevek k slovenski ljubiteljski gledališki ustvarjalnosti.

STANKO WAKOUNIG
(srebrna plaketa)

Stanko Wakounig (Železna Kapla, 14. 11. 1946), učitelj, publicist in kulturni delavec. Po ljudski šoli v Šentprimožu v Podjuni je maturiral na Slovenski gimnaziji v Celovcu, začel s študijem teologije, potem pa se na Pedagoški akademiji v Celovcu izšolal za učitelja. Od 1972 do upokojitve je na glavni šoli v Železni Kapli poučeval slovenščino.

Ves čas je najožje povezan z delovanjem SPD Danica Šentprimož. Od 1963 poje v mešanem zboru (vmes tudi v triu Korotan), skoraj četrt stoletja (1973-1997) je bil predsednik društva. V tem času se je dejavnost društva še posebej razmahnila: s pevskimi in drugimi seminarji, poletnimi koncerti, gostovanji po Avstriji, Sloveniji, Italiji, Nemčiji, mladinsko in otroško gledališče. Zgrajen je bil novi društveni dom; ob njegovem odprtju leta 1980 je pripravil in uredil zbornik SPD Danica.

Ves čas se Stanko Wakounig udejstvuje tudi kot pesnik. Največ piše v domačem, podjunskem narečju. Piše v preprostem, razumljivem slogu, brez pretiranega umetničenja, izražajo globoko življenjsko izpoved ter pogosto zrcalijo vso tragiko in absurdnost jezikovne situacije na Koroškem. Posamezne pesmi je objavljal v raznih revijah (Družina, Dom, Mladje, Nedelja); leta 2008 pa je pri Mohorjevi izšla njegova prva pesniška zbirka Kotiček tople domačije, ki je naletela na zelo topel sprejem.

Dlje časa je redni dopisnik Nedelje. Dejavno spremlja kulturno in politično dogajanje v deželi in po svetu. V svojih komentarjih je prepoznaven kot razgledan kulturnik, ki pa s strahom opaža, kako slovenski jezik na Koroškem nazaduje, kako je vse bolj potisnjen ob rob in kako se mu rojaki - bodisi iz gospodarskih razlogov bodisi iz preproste lagodnosti - odpovejo. Z jasnimi besedami bodri pripadnike manjšine, da se zavedajo svojih pravic, da se ne odpovejo svojemu jeziku in da neoporečno postavijo svoj korak in svojo besedo v svet. Za ta prizadevanja je leta 1998 prejel Janežičevo priznanje Krščanske kulturne zveze.

Srebrno plaketo sklada prejema za svoje dolgoletno uspešno delo pri spodbujanju in razvijanju kulturnih dejavnosti.

ZVONKA ZUPANIČ SLAVEC
(srebrna plaketa)

Zvonka Zupanič Slavec (Maribor, 1. 11. 1958). Študij medicine na Medicinski fakulteti v Ljubljani je končala leta 1984; tam je tudi magistrirala in doktorirala, oboje iz interdisciplinarnih področij socialne medicine in zgodovine medicine. Izpopolnjevala se je na Dunaju, v Londonu, Pragi, v Padovi, na Univerzi Washington v Seattlu in drugod. Od leta 1987 dela na Inštitutu za zgodovino medicine MF Univerze v Ljubljani; od leta 1992 predava predmeta zgodovino medicine in dentalne medicine.

Njeno strokovno, znanstveno in publicistično dela sega na različna področja. Največ se ukvajara s slovensko zgodovino medicine 19. in 20. stoletja. Izdala je vrsto samostojnih znanstvenih razprav ter objavila več kot TOLIKO člankov v domačih in tujih znanstvenih revijah; pripravlja tudi poljudne članke s svojega strokovnega področja.

Ljubiteljsko se je udejstovala že v osnovni in srednji šoli kot članica Mladinskega zbora Maribor pod vodstvom Branka Rajštra; študirala je tudi solopetje. Leta 1993 je postala predsednica Kulturno umetniškega društva Kliničnega centra n Medicinske fakultete Dr. Lojz Kraigher. Društvo šteje okoli 500 dejavnih članov v številnih sekcijah kot so: Mešani pevski zbor dr. Bogdan Derč, Komorni zbor Vox medicorum, Mešani zbor COR, Pevska skupina Cintare, Orkester Camerata medica, Folklorna skupina COF, likovna skupina, fotografska skupina, gledališka skupina, šahovska sekcija. Izjemno zapleteno usklajevanje življenja in dela teh skupin - v heterogenih skupinah zdravstvenih delavcev, študentov medicine in dentalne medicine ter drugih poklicev iz velikih kolektivov Kliničnega centra, Medicinske fakultete, Onkološkega inštituta, Zavoda za transfuzijsko medicino in drugih ustanov na teritoriju ljubljanske bolnišnice - opravlja več kot imenitno. V razstavišču KC je vpeljala redne mesečne nastope za bolnike. Ob Veliki galeriji je ustanovila še Malo galerijo. Letno se zvrsti okoli 20 razstav, vsaka otvoritev s posebnim dodatnim (glasbenim, plesnim, filmskim, literarnim...) programom pa predstavlja zaokrožen kulturnih dogodek. Spodbudila je tudi nastanek galerij na oddelku za torakalno kirurgijo, Onkološkem inštitutu in Zavodu za transfuzijsko medicino ter povezovanje njihovih programov; nov polet je prinesla tudi razstavišču MF. V bolnišnico je vpeljala sproščanje bolnikov in zaposlenih ob vizualizirani glasbi.

Društvo je pod njenim vodstvom še okrepilo mednarodno sodelovanje, kot npr. gostovanje Mešanega zbora dr. Bogdan Derč v ZDA, sodelovanje z zdravniškim zborom Ivan Goran Kovačič Zagreb, madžarskimi zdravniki glasbeniki v Budimpešti, projekt Zdravniki umetniki na Dunaju, razstava ljubljanskih likovnikov na Dunaju.

Pod vodstvom Zvonke Zupanič Slavec je postalo društvo široko prepoznavno, sprejeto in v marsikaterem pogledu vzorčno. Model povezovanja in kulturnega udejstovanja zdravstvenih delavcev je našel posnemovalce tudi v drugih slovenskih bolnišnicah, med drugim slovenjegraški, mariborski, idrijskii in begunjski. Slovensko umetniško poslanstvo v zdravstvu je predstavila tudi v mednarodnem okolju in dejavno sodelovala v UNESCOVEM projektu Umetnost v bolnišnici (Arts in Hospital). Prav KUD KC in MF dr. Lojz Kraigher je bil leta 1997 v Ljubljani gostitelj mednarodne UNESCOVE konference. Njena zasluga je, da je bolnišnica sprejela humanizacijo zdravstva kot dejavnik zdravljenja, brez katerega tudi ustanovitelja društva, KC in MF, ne želita več biti. Gre za dodano vrednost in presežnost, s katero se matični hiši ponašata doma in v tujini.

Zvonka Zupanič Slavec se je uveljavila tudi kot prepričljiva voditeljica koncertov in drugih javnih prireditev, zlasti velikih zdravniških koncertov. Zelo uspešna je tudi pri iskanju donatorjev in sponzorjev, ki podpirajo delo društva in se z njim identificirajo.

Srebrno plaketo sklada prejema za svoje dolgoletno uspešno delo pri spodbujanju in razvijanju kulturnih dejavnosti.

PEVSKA ŠOLA CS
(srebrna plaketa)

Pevska šola CS (ki deluje pod okriljem zbora Carmina Slovenica) je bila ustanovljena pred 15 leti kot oblika sistematične vzgoje mladih glasbenih ustvarjalcev, da bi zagotovila kontinuirano obliko izobraževanja na vokalnem področju. S svojimi številnimi oddelki predstavlja edinstven model glasbenega izobraževanja.

Obiskujejo jo otroci in mladina, ki imajo veselje do glasbene ustvarjalnosti in iz nje izvirajočih oblik udejstvovanja, druženja z vrstniki, kreativnosti ter pridobivanja novih izkušenj in prijateljstev. Nadarjeni otroci imajo priložnost kakovostnega preživljanja prostega časa. Seznanjajo se z biseri svetovne glasbene dediščine, s kulturo svojega in drugih narodov in s sodobno ustvarjalnostjo, od avantgarde do jazza. Pevska šola CS goji in spodbuja odnos do umetnosti.

Program Pevske šole CS se odvija v štirih zborih različnih zasedb in programov (Otroški zbor PU, Otroški zbor Junior, Mladinski zbor Prime, Mladinski zbor Sekunde), oddelkih glasbene teorije (Osminke, Četrtinke, Polovinke, Celinke, Prime, Sekunde), individualnem pouku solopetja in vokalne tehnike - po predmetniku glasbenih šol Slovenije - ter programu Choregie, ki obravnava različne vsebine (drama, tolkala, gibalne tehnike, sprostitvene tehnike, ljudski instrumenti, dikcija); njeni člani pa se lahko učijo tudi klavirja in tolkal.

Sistematično je tudi načrtovanje in izvajanje koncertne dejavnosti šole. Pripravlja koncerte in projekte ter z njimi gostuje doma in v tujini. Udeležuje se državnih in mednarodnih tekmovanj in glasbenih festivalov. Pripravlja glasbene tabore. S svojimi programi se je priključila tudi projektu Zborovsko petje zoper droge.

Srebrno plaketo sklada prejema za svoje dolgoletno uspešno delo na področju glasbenih dejavnosti in otroške glasbene vzgoje.