PLAKETE JAVNEGA SKLADA REPUBLIKE SLOVENIJE ZA KULTURNE DEJAVNOSTI ZA LETO 2009

Slavnostna izročitev priznanj JSKD za leto 2009 je bila v sredo, 27. januarja 2010, ob 18. uri v veliki dvorani Doma Španski borci, Zaloška 61, Ljubljana. Zlato plaketo sklada je prejela Neja Kos, srebrne plakete pa Davide Clodig, dr. Engelbert Logar, Alojz Stražar, Milica Šadl in Vokalni kvintet Završki fantje.

NEJA KOS
zlata plaketa

Neja Kos (24. 12. 1943, Ljubljana), psihologinja, plesna kritičarka in publicistka. Diplomirala iz psihologije na Filozofski fakulteti (1977) Univerze v Ljubljani; nekaj časa se je šolala tudi na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani. Leta 1967 je na Srednji vzgojiteljski šoli v Ljubljani začela poučevati psihologijo in plesno vzgojo; vodila je tudi psihološke svetovalne ure. Leta 1977 se je zaposlila kot samostojna strokovna svetovalka za ples pri Zvezi kulturnih organizacij Slovenije, kasneje Javnem skladu RS za kulturne dejavnosti, in opravljala to delo do upokojitve (2006).

Plesno se je - vzporedno z bežigrajsko gimnazijo - šolala na Oddelku za izrazni ples v okviru Srednje glasbene in baletne šole v Ljubljani pod vodstvom Žive Kraigher (smer izrazni ples iz tradicije Mary Wigman in Mete Vidmar). V dodatnem plesnem izobraževanju (od 1970 do 2001) pa je doma in v tujini spoznala še mnoge druge pomembne plesne tehnike - od smeri Mary Wigman, jazza, graham, cunningham, kontaktne tehnike, in fizičnega teatra do etničnih plesov - afriškega, španskega, indijskega. Njeni pedagogi so bili poleg "domačih" Lojzke Žerdin in Ksenije Hribar mnogi tuji plesalci in koreografi: Maurice Bejart, Rajko Pakaški, Karin Waehner, Imme Dahlberg, Jean Cebron, Trudy Kressel, Matt Mattox, Bruce Taylor, Talley Beatty, Josef Nadj, Sandra Mladenovič, Leah Bartal, Genadij Bogdanov, Ujwal Bhole, če naštejemo le nekatere.

V 60. in 70. letih je plesala v koreografijah Žive Kraigher in skupinskih kreacijah. Omeniti velja projekte, kot so Vodič po orkestru (na glasbo Benjamina Brittna), Concertino za harfo in orkester (Zvonimir Ciglič), Atom Heart Mother (Pink Floyd), Fontessa (Modern Jazz Quarrtet), Bourée (Vanilla Fudge).

Leta 1973 je skupaj z Daliborko Podboj, Jasno Knez in drugimi ustanovila Studio za svobodni ples. To je bila prva slovenska samostojna plesna skupina sodobnega plesa. V Studiu je plesala, soustvarjala in koreografirala. Med pomembnejšimi predstavami so: Plesni happening na temo razstavljenih grafik danskega likovnika Mortensena v Mestni galeriji v Ljubljani (koncept in vodenje projekta), Megle-duše v duetu z Jasno Knez (ples in koreografija), Krogla (avtorski solo ples), Musique de la Porte (koreografija), Jankobi mila ( ples v koreografiji Damirja Zlatarja Freya), Basni po Slavku Preglju (ideja in koncept, skupinsko ustvarjanje in ples), Tam spodaj teče reka (koreografija).

Od oktobra 1997 je članica ustanovne konference Svetovne plesne zveze (World Dance Alliance - WDA). Hkrati je tudi članica delovne skupine za plesno zgodovino, teorijo, kritiko in dokumentacijo ter korespondentka za Slovenijo.

Tudi po upokojitvi ostaja dejavna na področju sodobnega plesa. Kot plesalka je nastopila (s sinom) v projektu Drevo ob 80-letnici prvega nastopa Mete Vidmar v Ljubljani (Studio za svobodni ples Ljubljana, 2008) in v plesni predstavi Iztoka Kovača Kraljestvo za konja (En-Knap, Ljubljana, 2009).

Neja Kos poklicno in ljubiteljsko deluje na področju plesa že štiri desetletja. Njeno delo je znatno preseglo okvir službenih dolžnosti in delovnega časa, s čimer je izkazala popolno predanost sodobnemu plesu, njegovemu razvoju in uveljavljanju kot samostojna umetniška disciplina in praksa.

Danes se zavedamo, da je marsikatera njena ideja ostala nerealizirana zato, ker je bila pred časom. Slovenska plesna scena se tedaj ni uspela organizirati tako, da bi sodobni ples institucionalizirali. Prav njena zasluga pa je, da se je sodobni ples na Slovenskem iz skromnih začetkov lahko razširil do ravni nepogrešljivega področja kulturnega udejstvovanja in uveljavil kot polnokrvna umetniška praksa.

Razvila je sistem neformalnega sodobnega plesnega izobraževanja v obliki seminarjev in delavnic ter spodbujala razvoj mladega sodobnega plesa in profesionalizacije najsposobnejših. Na noge je postavila vse tisto, kar se danes zdi na področju ljubiteljskega sodobnega plesa samo po sebi umevno.

Na prvem mestu so sezonske plesne šole. Na njih se lahko plesalci in njihovi mentorji izobražujejo v temeljnih veščinah in dodatnih znanjih ter širijo svoja obzorja z gostujočimi plesnimi pedagogi in ustvarjalci iz tujine. Danes so te oblike šolanja še posebej uspešne v Mariboru, Izoli, Šempetru pri Novi Gorici in Ljubljani.

Zasnovala, utemeljila in dogradila je državno revijo plesnih skupin, kjer se vsako leto kjer se vsako leto predstavijo, primerjajo in vrednotijo najboljši domači dosežki. Revija se je naprej imenovala Dnevi plesa, nato Sredi prostora in Živini plesni dnevi, zdaj pa nosi ime Živa, festival plesne ustvarjalnosti mladih. V sedanji obliki festivala si je poleg izbora koreografij mladih plesalcev iz vse Slovenije mogoče ogledati tudi profesionalno plesno produkcijo.

Prvi pogoj za tako razvejanost je celovito in strokovno selektorsko delo. V začetni fazi ga je opravljala sama. Ob vsestranski razširitvi dejavnosti zdaj zahteva že strukturo strokovnih spremljevalcev, ki omogočijo državnemu selektorju, da na regijskih revijah izbere program za državne prireditve. Poleg Žive je namreč leta 2001 nastala še Piga miga, revija otroških plesnih skupin, ki v zadnjih letih deluje v okviru Pikinega festivala v Velenju. Predvsem spodbujanju plesne ustvarjalnosti pa je posvečen Opus 1 - plesna miniatura. To tekmovanje mladih plesnih ustvarjalcev v Celju je bilo ustanovljen leta 1992, zadnja leta pa se je tako razmahnilo, da potrebuje že predizbor, od leta 2009 pa se širi tudi v mednarodni prostor.

Poskrbela je tudi za ustanovitev osrednjih priznanj sklada za področje plesne umetnosti. Najpomembnejši plesni ustvarjalci in pedagogi so postali nosilci plaket in listin Mete Vidmar.
Na področju sodobnega plesa je Neja Kos opravila pionirsko delo. Vseskozi je pomagala vsem, ki so se nanjo obrnili, potrebovali nasvet, pomoč ali strokovno mnenje, ne glede na to, iz katere plesne smeri so izhajali. Vse je spodbujala h kvalitetnejšemu delovanju, napredku in sodelovanju. Na samostojno pot je s širino in zavzetostjo pri svojem delu pomagala mnogim današnjim znanim ustvarjalcem na ljubiteljskega in profesionalnega plesa.

Od leta 1972 se kontinuirano ukvarja tudi s plesno kritiko, piše eseje, strokovne članke in plesne študije. Sodelovala je z večino pomembnejšega dnevnega in revijalnega tiska ter z ostalimi mediji. V nepogrešljivo pomoč mentorjem plesnih skupin je bila in ostaja njena knjižica Ples od kod in kam (Ljubljana, 1982). Pripravila je tudi metodični priročnik za učitelje Osnove plesne umetnosti (Ljubljana 1982). Za Enciklopedijo Slovenije je prispevala gesli Ples in Sodobni ples (Ljubljana, 1997). Napisala je več študij, kot sta Dramaturgija v plesu (Beograd, 2002) in Slovenski sodobni ples (zbornik ob 50-letnici Slovenskega gledališkega muzeja). Odmevna je bila serija člankov Slovenska plesna umetnost XX. stoletja, ki so izhajali v Delu, skupaj pa so bili objavljeni v knjigi Slovenska umetnost XX. stoletja (Ljubljana, 2002). Napisala je tudi esej Humor v plesu (Celje 1995).

Neja Kos je izjemna osebnost. Izkazala se je pri organizacijskem delu, pri razvijanju novih oblik in vsebin delovanja, pri delu na področju kulturne vzgoje in izobraževanja, pri organiziranju svetovalnega in mentorskega dela, pri razvijanju mednarodnega sodelovanja, pri publicističnem delu in pri skrbi za ohranjanje nacionalne kulturne dediščine.

S svojim strokovnim, animacijskim in organizacijskim delovanjem je značilno sooblikovala svoj čas. Zlato plaketo sklada prejema za svoje življenjsko delo, s katerim je pomembno prispevala k razvoju plesne dejavnosti na Slovenskem.

DAVIDE CLODIG
srebrna plaketa

Davide Clodig - David Klodič (9. 4. 1974, Čedad), pianist in skladatelj. Iz klavirja je diplomiral leta 1999 na konservatoriju Tomadini v Vidmu. Deluje kot vodja in učitelj klavirja na šoli Glasbene matice v Špetru, kjer se je v začetku tudi glasbeno šolal.

Kot zborovodja se udejstvuje od 1995. Več let uspešno umetniško vodi in dirigira zbore Naše vasi iz Tipane, Moški pevski zbor Matajur iz Klenja, vokalno skupino Beneške korenine iz Srednjega in Otroški zbor Glasbene matice Mali lujerji iz Špetra. Vodi tudi moški oktet v Bardu (Terska dolina), ki ga je ustanovil leta 2009.

Oddelek glasbene šole Glasbene matice Špeter v Bardu je nastal prav na njegovo pobudo. V njem se (v domačem jeziku) šolajo mladi iz kraja in okolice in predstavlja novo žarišče kulturnega življenja.

Ves čas tudi komponira in prireja skladbe za svoje in druge zbore. Na prvem natečaju za zborovske skladbe za nagrado Ignacija Ota v letu 2003, ki ga bienalno prireja Zveza slovenskih kulturnih društev, je prejel nagrado za najboljšo skladbo za odrasle zbore. Kot nagrajenec natečaja je dobil naročilo za uglasbitev poezije beneške pesnice Marine Cernetig za prvi skupni projekt vseh zamejcev "Preko mej", ki vsako drugo leto gostuje v Furlaniji-Julijski krajini, avstrijski Koroški, Porabju in v Ljubljani. Več otroških skladb je objavil v zbirki Pesmi iz vrtca (Čedad, 2005). Večkrat je sodeloval tudi z godalnim kvartetom Glasbene matice.

Piše tudi izvirno glasbo za gledališče, med drugim za delo Raymonda Quenauja: Cica v metroju - SNG (Nova Gorica, 2008), stalno sodeluje z Beneškim gledališčem.

Je vsestranski kulturni in družbeni delavec; njegova vloga je v Benečiji nepogrešljiva. Spodbuja mladinske glasbene skupine in aktivno sodeluje kot mentor pri različnih delavnicah za mlade v Benečiji in Posočju, kot dirigent pevskih zborov, profesor na Glasbeni matici v Špetru, skladatelj pesmi in priredb; kot soavtor pri publikacijah in zgoščenkah; kot spodbujevalec in ustanovitelj mladinskih ansamblov ter mentor pri glasbenih delavnicah za mlade v Benečiji in Posočju; kot vodja vokalne skupine Beneške korenine, ki je med drugim izdala zgoščenko Substrati, ki predstavlja posrečeno obliko kontaminacije med bogatim pevskim izročilom Beneške Slovenije in novimi glasbenimi prijemi; kot vodja skupine BK-evolution, ki je nastala iz vokalne skupine Beneške korenine in deluje na področju avtorske glasbe mladih; v tem sklopu se je zavzel za izdajo zgoščenke Unplugged, kjer je zbranih deset pesmi pokojnega beneškega kantavtorja Kekka Bergnacha; s tem delom je skupina obogatila beneško kulturno življenje in postavila Benečijo v širši slovenski kulturni prostor.

Srebrno plaketo sklada prejema za dolgoletno uspešno delo na področju glasbenih dejavnosti.

DR. ENGELBERT LOGAR
srebrna plaketa

Dr. Engelbert Logar (10. 8. 1959, Gradiče), glasbeni pedagog, zgodovinar, etnomuzikolog. Po maturi na realni gimnaziji v Celovcu diplomiral na Univerzi v Gradcu iz glasbene pedagogike (1983) in zgodovine (1987), kjer je tudi doktoriral (2005) z disertacijo o slovenski ljudski pesmi v Podjuni. Od 1986 je zaposlen na Inštitutu za glasbeno etnologijo Visoke šole za glasbo in upodabljajočo umetnost v Gradcu. Sodeluje na številnih znanstvenih kongresih in simpozijih. Za prizadevanja in uspehe pri raziskovanju ljudske pesmi in prizadevanja za njeno ohranitev je bil odlikovan z državnim odlikovanjem Republike Avstrije "Walter Deutsch Staatspreis".

Že v študijskih letih je v sodelovanju s Krščansko kulturno zvezo v Celovcu začel zbirati, presnemavati in transkribirati ljudske pesmi, ki jih je v 60. letih na južnem Koroškem posnel France Cigan. Obdelano gradivo je izšlo v osmih zvezkih zbirke Vsaka vas ima svoj glas. Skupaj z dr. Ludvikom Karničarjem je pripravil in izdal 34 zvezkov zbirke Pesmi in glasba z južne Koroške, ki vsebujejo tako stare ljudske pesmi kot nove, moderne uglasbitve in priredbe.

Od svojega sedemnajstega leta je organist in zborovodja v domači suški župniji. Je zelo dejaven zborovodja; med drugim je vodil (oz. še vodi) skupine Oktet Suha, Kvintet bratov Smrtnik, Nomos in Energija, Vidrinke, vokalno skupino Lipa in moški sekstet Bene.
Kot vodja različnih pevskih skupin in zborov zlasti skrbi, da stare ljudske pesmi ne pridejo v pozabo, temveč da so - poleg modernejših skladb - stalno na programu na domačih odrih. Zanje je priredil mnogo ljudskih pesmi, uglasbil pa je tudi številna besedila domačih avtorjev, zlasti Milke Hartman in Hermana Germa. Odkril je zbiralca ljudskih pesmi Jurija Luleka ter domačo pesnico in vižarko Ivanko Polanc.

Posebno odmevno področje njegovih prizadevanj predstavlja snemanje in prirejanje ljudskih pesmi in izdaja le-teh na nosilcih zvoka. Snema tudi ljudske pesmi pri štajerskih Slovencih pa tudi nemške ljudske pesmi. Zbrane posnetke oz. priredbe v poljudnoznanstvenih publikacijah vrača možnim uporabnikom, kot pravi sam "iz prakse za prakso". Z različnimi skupinami je sam posnel več kot 25 kaset in zgoščenk, strokovno pa je pri takem delu pomagal tudi mnogim drugim skupinam.

Za svoje delo je prejel med drugim tudi Janežičevo nagrado (1993).

Srebrno plaketo sklada prejema za izjemno obsežno in uspešno delo na področju glasbene dejavnosti in narodopisja.

ALOJZ STRAŽAR
srebrna plaketa

Alojz Stražar (Škocjan, 1. 7. 1944), amaterski režiser, kulturni delavec in organizator.
Ljubiteljsko gledališče ga je pritegnilo že v rani mladosti. Prvič je nastopil leta 1969 v predstavi, ki jo je režiral brat France. Od leta 1965 nastopa tudi v vlogi režiserja. V spominu je ostalo mnogo režij uspešnih predstav, kot so Voda, Charleyeva teta, Čevljar baron, Črna žena, Kekec je pač Kekec, A njega ni, Krog s kredo.

Najbolj znan pa je kot režiser velikih množičnih predstav na letnem odru. V njih sodeluje od 100 do 150 igralcev, pevcev in statistov, predvsem domačih igralcev in igralcev iz sosednjih kulturnih društev, Med najodmevnejšimi so bile: Miklova Zala, Ženitev, Martin Krpan, Cvetje v jeseni, opereti Planinska roža in Ptičar, Klopčič, Ženitna mešetarka, Kekec in V Ljubljano jo dajmo. Te predstave si ogleda od 10.000 do 15.000 gledalcev.

Množično gledališče je tudi njegov organizacijski in tehnični dosežek. Iz gledališča pod kozolcem je - po dolgoletnih organizacijskih in finančnih naporih - nastalo moderno pokrito poletno gledališče z vsemi spremljajočimi objekti. Postalo je tudi prizorišče številnih kulturnih, glasbenih, dramskih in zabavnih prireditev, v zadnjih letih tudi razstav in drugih pregledov domače ustvarjalnosti. Poleg ljubljanskih Križank in portoroškega Avditorija je to edino pokrito letno gledališče v Sloveniji.

Že več kot štiri desetletja (od 1963) je predsednik Kulturnega društva Miran Jarc Škocjan. Društvo se je v tem obdobju uveljavilo ne le v občini Domžale, temveč tudi v drugih krajih in tujini. Bil je organizator in pobudnik mnogih večjih prireditev, ki so popestrile kulturno dejavnost v domžalski občini. Posebej odmeven je festival Glasba treh dežel, ki prispeva k promociji domžalske občine. Podobno vlogo je odigral tudi kot dolgoletni predsednik in podpredsednik Zveze kulturnih organizacij Domžale. S svojimi pobudami pomembno sooblikuje kulturno življenje v svojem okolju.

Srebrno plaketo sklada prejema za svoje dolgoletno uspešno delo na področju gledaliških dejavnosti ter pri spodbujanju in razvijanju kulturnih dejavnosti.

MILICA ŠADL
srebrna plaketa

Milica Šadl (Lipovci, 14. 10. 1927). Osnovno šolo je obiskovala v Lipovci, meščansko pa v Ljutomeru. Po vojni je nadaljevala šolanje na ekonomski šoli v Murski Soboti in diplomirala v Ljubljani.

Kot učiteljica je začela na enorazrednici v Adrijancih; tam je tudi režirala svojo prvo igro in organizirala prvo povorko s slavnostnim nagovorom. Povsod, kjer je službovala, je opravljala tudi zunajšolske dejavnosti, najraje na kulturnem področju in pri Rdečem križu, organizirala pa je tudi proslave in režirala dramska dela.

Leta 1950 se je na Tišini poročila z učiteljem Alojzijem Šadlom iz Ivanjčev. Ustalila sta se v Beltincih. Razvijala je družabno vaško življenje na različnih področjih, še zlasti na kulturnem. Pomagala je pri ustanovitvi KD Dolinec, pri uprizarjanju iger, izgradnji kulturnega in gasilskega doma, kar jim je prineslo tudi odlikovanje in republiško nagrado.
Več kot 20 let je bila predsednica Kulturnega društva Beltinci. Ustanovili so ga leta 1969, kmalu po njenem prihodu v Beltince, na pobudo učiteljskega zbora Osnovne šole Beltinci, da bi v njem združili vsa društva in skupine v takratni krajevni skupnosti. Najbolj je napredovala folklorna skupina, zelo dejavni pa so bili tudi tamburaši, gledališka skupina in pevski zbor. Folklorna skupina je odpirala okno v svet našim rojakom v sosednji Madžarski in z organizacijo folklornega festivala povezovala zamejske rojake v Avstriji, Italiji in na Hrvaškem.

Kmalu so postali Beltinci znani v domovini in tujini, in sicer predvsem po folklorni skupini in mednarodnem folklornem festivalu, hkrati pa tudi po vsakoletnih državnih srečanjih s predstavitvijo ustvarjalnih dosežkov na področju folklorne dejavnosti v Sloveniji.
Zelo pomembno področje njenega delovanja je tudi dokumentacijska dejavnost. Že veliko let piše kroniko Kulturnega društva Beltinci in zanjo zbira slikovno gradivo. S tem ohranja pričevanja o preteklosti folklornega delovanja v Beltincih, še posebej o pomembnem folklornem festivalu.

Bila je pobudnica obsežne raziskave narodne noše, ki so jo opravili ob mentorstvu dr. Marije Makarovič. Sodelovala je tudi pri izdaji več publikacij.

Srebrno plaketo sklada prejema za dolgoletno uspešno delo pri spodbujanju in razvijanju kulturnih dejavnosti.

VOKALNI KVINTET ZAVRŠKI FANTJE
srebrna plaketa

Vokalni kvintet Završki fantje je bil ustanovljen jeseni leta 1984 in deluje v okviru Kulturnega društva Radko Smiljan Lenart. Njegov organizacijski in strokovni vodja je ves čas Darko Škerget.
Njegov program je osredotočen predvsem na slovenske ljudske in narodne pesmi. Na več kot 1.200 nastopih ga je predstavil domačemu in tujemu občinstvu, med drugim v Nemčiji, Avstriji, Švici, Liechtensteinu, pa tudi v Kanadi in Avstraliji. Redno se udeležuje območnih in regijskih revij pevskih zborov in skupin; izbran je bil tudi za sodelovanje na državnih revijah. Redno nastopa tudi na festivalih domače zabavne glasbe na Vurbergu, Ptuju in Kidričevem.
Posnel je več kaset in zgoščenk, med drugim Tam kjer se čuje pesem (1994), Dobro jutro ljubca moja (1999), Veseli božični čas (2002), Pesem objame naj vse ljudi (2004) in Še veliko let (2009).
Srebrno plaketo sklada prejema ob svoji 25-letnici za uspešno delo na področju ljubiteljskih glasbenih dejavnosti.

Skupinska slika nagrajencev z direktorjem sklada, mag. Igorjem Teršarjem

Slavnostni govor Neje Kos

Razpis