PLAKETE JAVNEGA SKLADA REPUBLIKE SLOVENIJE ZA KULTURNE DEJAVNOSTI ZA LETO 2010

Podelitev odličij  Javnega sklada RS za kulturne dejavnosti  za leto 2010

Ljubljana, 26. januar 2011

Javni sklad za kulturne dejavnosti  je v sredo, 26. januarja 2011 podelil zlate in srebrne plakete sklada -  priznanja za življenjsko delo in izjemne dosežke na področju kulturnih dejavnost za preteklo leto. 

Zlato plaketo JSKD za življenjsko delo sta prejela:

Breda in Tine Varl

Breda in Tine Varl sta na svoji dolgi in plodni ustvarjalni poti velik del življenja posvetila ljubiteljski dejavnosti in spodbujanju mladih. Kot režiser in avtorica lutk ter scenografije sta se podpisala pod več kot 200 lutkovnih predstav doma in v tujini. Med  njimi so mnoge nagrajene in nepozabne, kot denimo Zverinice iz Rezije. Vodila sta številne izobraževalne seminarje, šole in delavnice. Skozi desetletja predanega mentorstva sta pomagala mnogim pri pridobivanju gledaliških in lutkarskih znanj ter jim odstrinjala tančice pri odkrivanju lastnega umetniškega izraza. Z njuno spodbudo in pomočjo je pri nas in med zamejskimi Slovenci na Avstrijskem Koroškem nastalo več novih lutkovnih skupin. 

Srebrne plakete sklada so prejeli:

Majda Fister za razvijanje kulturnega sodelovanja s Slovenci v zamejstvu
Janez Močnik za skladateljsko in raziskovalno delo
Anton Vengušt za organizacijsko in društveno delo
Ana Vovk Pezdir za ustvarjalno in pedagoško delo na plesnem področju

Breda in Tine Varl sta na svoji dolgi in plodni ustvarjalni poti velik del življenja posvetila ljubiteljski dejavnosti in spodbujanju mladih. Kot režiser in avtorica lutk ter scenografije sta se podpisala pod več kot 200 lutkovnih predstav doma in v tujini. Med  njimi so mnoge nagrajene in nepozabne, kot denimo Zverinice iz Rezije. Vodila sta številne izobraževalne seminarje, šole in delavnice. Skozi desetletja predanega mentorstva sta pomagala mnogim pri pridobivanju gledaliških in lutkarskih znanj ter jim odstrinjala tančice pri odkrivanju lastnega umetniškega izraza. Z njuno spodbudo in pomočjo je pri nas in med zamejskimi Slovenci na Avstrijskem Koroškem nastalo več novih lutkovnih skupin. 
Eno ključnih prelomnih obdobij se je za zakonca Varl zgodilo sredi sedemdesetih let prejšnjega stoletja, ko je novoustanovljeno Lutkovno gledališče Maribor prvič gostovalo na Avstrijskem Koroškem. Gostovanje je sprožilo rojstvo lutkovne skupine Koroške dijaške zveze in njeno prvo premiero, predstavo Koza Liza. V naslednjih desetletjih sta na Avstrijskem Koroškem skupaj z različnimi lutkovnimi skupinami ustvarila več kot 70 predstav. Med drugim sta sodelovala s skupino dunajskih študentov, Odrom Mladje, Lutkami Mladje, SKD Celovec, Sceno 11 in tako dalje.
Breda in Tine Varl sta med drugim zaslužna tudi za to, da danes po skoraj dvajsetih letih pogajanj, kupovanj zemljišč, sprememb lokacij in različnih županov v Mariboru stoji novo lutkovno gledališče.

Breda Varl (rojena 16. 1. 1949 v Mariboru) je diplomirala na oddelku za notranjo opremo in industrijsko oblikovanje na Fakulteti za arhitekturo, gradbeništvo in geodezijo v Ljubljani ter magistrirala na katedri za alternativno in lutkovno gledališče praške Akademije lepih umetnosti.
Po končanem študiju se je sprva zaposlila pri založbi Obzorja kot likovna in tehnična urednica, nato pa leta 1983 odšla v Lutkovno gledališče Maribor in mu ostala zvesta vse do upokojitve. Dolgo je bila vodja delavnic in oblikovalka lutk, med letoma 2004 in 2009 pa tudi njegova direktorica. Del svojega profesionalnega življenja je posvetila tudi študentom, saj je na Pedagoški fakulteti Univerze v Mariboru med drugim predavala vizualne komunikacije, scenografijo in lutkarstvo. Svoj čas je bila radijska napovedovalka in voditeljica številnih Naših pesmi v organizaciji ZKO Maribor.
Lutke in sceno za različne lutkovne skupine je začela oblikovati že med študijem, zlasti za skupino KUD Kobanci Kamnica ter Lutkovno gledališče Maribor; pozneje je oblikovala tudi scenografije in kostumografije za poklicna gledališča, skupaj s Tinetom pa soustvarila kar preko 70 predstav na Avstrijskem Koroškem. Je avtorica nepozabnih lutk in scene za serijo predstav Zverinice iz Rezije, ki jo je v režiji Tineta Varla pred leti posnela Televizija Slovenija. Z ilustracijami je opremila številne knjige in pesmarice ter napisala zbirko strokovnih knjig o lutkovni tehnologiji Moje Lutke. Med drugim je tudi avtorica knjige Srečna hiša, dober dan (2009).
Svoja likovna dela, lutke, osnutke, scenografijo in kostumografijo je razstavljala v Evropi in Argentini, doma in v tujini pa je vodila tudi več kot 200 seminarjev. Pripravila je likovne zasnove za večino predstav Lutkovne skupine KUD Kobanci Kamnica, več kot 50 celovitih lutkovnih zasnov za Lutkovno gledališče Maribor, sodelovala pa je tudi z Lutkovnim gledališčem Ljubljana, s SNG Maribor, PGD Nova Gorica, SLG Celje, Prešernovim gledališčem Kranj in drugimi. Tesno je sodelovala s številnimi lutkovnimi skupinami na Avstrijskem Koroškem, zlasti v Pliberku, na Selah, v Železni Kapli, Škocjanu in Globasnici ter na Radišah.
Sama ali skupaj s Tinetom Varlom je prejela številne nagrade in priznanja, med drugim Janežičevo nagrado KKZ (1985), Linhartovo plaketo (1987), Glazerjevo listino (1994), 24. Tišlerjevo nagrado (2003), Pengovovo nagrado (2010) in Zlati častni znak za zasluge Republike Avstrije (2010).

Tine Varl (rojen 3. 5. 1940 v Mariboru) je končal Srednjo kemijsko šolo v Rušah in študiral na Fakulteti za organizacijske vede v Kranju. Sprva je bil zaposlen v MTT, dolga leta na Zvezi kulturnih organizacij Maribor, pred upokojitvijo pa je bil direktor Lutkovnega gledališča Maribor (1991-1999).
Z lutkarstvom se je začel ukvarjati v zgodnjih otroških letih in se mu zavezal za celo življenje. Sprva je deloval v Marionetnem lutkovnem gledališču Angela Besednjaka Maribor, pozneje pa s skupino KUD Kobanci Kamnica. Bil je med ustanovitelji Lutkovnega gledališča Maribor. Režiral je doma, v zamejstvu in tujini ter vodil številne lutkovne seminarje in delavnice. Največ je režiral za Lutkovno gledališče Maribor, Lutkovno gledališče Ljubljana in za Lutkovno skupino KUD Kobanci Kamnica; s slednjo se je redno uvrščal na državne festivale lutkarjev Jugoslavije v Bugojnu in gostoval po festivalih v tujini, kjer so bile njegove predstave večkrat tudi nagrajene.
V času službovanja pri ZKO Maribor je bil organizator mnogih velikih in odmevnih prireditev, kot so Naša pesem, Ciciban poje, Srečanje lutkarjev Slovenije in Festival Kurirček. Bil je dolgoletni predsednik UNIMA Slovenija in Jugoslavija, član sveta Bienala jugoslovanskega lutkarstva in član skupščine Borštnikovega srečanja.
Po zaslugi Tineta Varla je nastalo na Avstrijskem Koroškem več lutkovnih skupin, med drugim Mi smo mi in Navihanci (leta 1990) in Pika (2000). Tam je režiral tudi tri izjemno priljubljene predstave: Juri Muri v Afriki (1991), Sonček kje si (1994) in Zaklad čarovnice Jezibabe (1999). Za slovenski program ORF je režiral TV nanizanko o Mihcu Mahcu.
Sam ali skupaj z Bredo Varl je prejel številne nagrade in priznanja, med drugim Orden zaslug za narod s srebrno zvezdo, odličje Svobode s srebrnim listom (1975), Janežičevo nagrado KKZ (1985), Linhartovo plaketo (1987), Bronasti grb mesta Maribor (1990), veliko nagrado festivala Otrok in umetnost (1991), Glazerjevo listino (1994), Srebrno plaketo JSKD (2000), 24. Tišlerjevo nagrado (2003), Pengovovo nagrado (2010) in Zlati častni znak za zasluge Republike Avstrije (2010).
Breda in Tine Varl prejemata zlato plaketo sklada za življenjsko delo na področju ljubiteljskih kulturnih dejavnosti.

Govor zlatih nagrajencev na podelitvi odličij sklada

MAJDA FISTER

(srebrna plaketa)

Majda Fister (rojena 14. 3. 1939 v Dravogradu) je etnologinja, ki je s svojim raziskovalnim delom in kulturnim sodelovanjem s Slovenci v zamejstvu pomembno pripomogla k povezovanju prostorov na obeh straneh naše meje ter s tem k ohranjanju in razvijanju nacionalne kulturne dediščine.
Diplomirala je na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani iz etnologije. Med letoma 1964 in 1978 je bila kustosinja v Muzeju Kamnik, od leta 1978 do upokojitve pa je na SAZU službovala kot bibliotekarka. Raziskovala je stavbno in drugo kulturno dediščino Slovencev na Avstrijskem Koroškem in sodelovala pri projektu Rajonizacija slovenskega etničnega prostora, v okviru katerega je pripravila monografsko študijo »Rož«. Za svoje raziskovalno in publicistično delo je prejela Janežičevo priznanje pri KKZ Celovec in Murkovo priznanje Slovenskega etnološkega društva v Ljubljani.

Majda Fister je ves čas bogatila, razvijala in popularizirala svoje etnološko znanje tako, da je vseskozi intenzivno sodelovala s Slovenci na Avstrijskem Koroškem in Štajerskem ter s  Slovenci v Porabju in na obmejnih področjih Italije. S tem je bistveno prispevala k prepoznavanju in ohranjanju slovenske identitete med zamejci, hkrati pa je poskrbela za ustrezno predstavitev njihove specifične kulturne dediščine v matični Sloveniji. Več let je bila dejavna pri pripravah in izvedbah programov Društva slovensko – avstrijskega prijateljstva v Ljubljani, v okviru katerega je med drugim pripravila vrsto razstav poklicnih in ljubiteljskih umetnikov (Wiegeleja, Nežike Novak, bratov Čertov, Jozeja Hrovatha, Kristine Zeichen…), pri čemer je bila še posebej odmevna likovna razstava del žena s cele Koroške. Dvajset let je bila podpredsednica omenjenega društva.
Bila je pobudnica oživitve Koroških kulturnih dnevov v Ljubljani. Tako ustvarjeni medkulturni dialog je izhajal iz simbolov človeka in njegove kulture bivanja v določenem prostoru. Po večletnih prizadevanjih je dosegla, da so slovensko in nemško govoreči Korošci skupaj oblikovali program in tako presegli enostranske vrednostne ocene. Različni odmevi kulturne dediščine in sestavine načina današnjega življenja v obmejnih območjih so bili predstavljeni bodisi kot neposredna odslikava posebnosti tega okolja bodisi in kot prenos v programe poklicnih izvajalskih skupin, ki izvajajo prirejena in avtorska dela. Pred nekaj leti je skupaj z možem dr. Petrom Fistrom pripravila razstavo z naslovom Etnološka dediščina zamejskih Slovencev, ki je zajela vso znanstveno etnološko bibliografijo Slovencev s Tržaškega, Porabja, Avstrijske Koroške in Beneške. Majda Fister je uredila tudi odmeven zbornik Kulturna dediščina kot priložnost za slovensko-avstrijsko čezmejno sodelovanje.
Majda Fister prejema srebrno plaketo sklada za razvijanje kulturnega sodelovanja s Slovenci v zamejstvu.

JANEZ MOČNIK

(srebrna plaketa, priznanje za dolgoletno uspešno delo)

Janez Močnik (rojen 7. 10. 1936 v Cerkljah na Gorenjskem) je profesor likovne pedagogike, skladatelj, zborovodja, zgodovinar, publicist in urednik. Odlikujejo ga izjemna natančnost, kritičnost pri odkrivanju neznanega in sposobnost povezovanja.
Po gimnaziji v Kranju je diplomiral na Pedagoški akademiji v Ljubljani iz glasbenega in likovnega pouka. Poučeval na osnovni in srednji šoli v Kranju. Vrsto let je bil član Komornega zbora RTV Ljubljana. Poleg šolskih zborov je uspešno vodil vrsto pevskih društev, med drugim Moški pevski zbor Davorin Jenko Cerklje na Gorenjskem, Komorni moški zbor Lek Ljubljana, Mešani komorni zbor Loka ter (tudi kot organist) več cerkvenih zborov, med drugim v župniji Stranje, Ljubljana Bežigrad in Škofja Loka.

Njegova skladateljska bibliografija je izjemno obsežna in vsebuje zborovske skladbe za vse zasedbe s spremljavo ali brez nje, priredbe ljudske glasbe za zbore, nadvse uspele prestavitve skladb za druge zasedbe, vokalno instrumentalno in instrumentalno glasbo. V svojih skladbah zna in se zmore občutljivo približati umetniškim zmogljivostim izvajalcev in naročnikov, v čemer je posebna kakovost njegovega ustvarjanja. Njegov glasbeni stavek je tehnično izbrušen, slogovno jasen, dobro zveneč in logično učljiv, kar je pomembno predvsem za izvajalca, ki je glasbenik ljubitelj. Njegov opus je trajno prisoten na sporedih naših najbolj raznovrstnih zborov vseh zasedb in kakovosti, v velikem obsegu pa je dostopen tudi v tiskani obliki in na številnih nosilcih zvoka.
Posebna glasbena in raziskovalna ljubezen Janeza Močnika je naše srednjeveško in kasnejše protestantsko in raznovrstno drugo pesemsko izročilo, ki ga je temeljito študiral in spoznal. Mnoge napeve je uspešno prirejal za različne zborovske in inštrumentalne zasedbe ter o vsebinskih izsledkih pogosto predaval in objavljal. Nič manj intenzivno ustvarjalen ni Močnik pri oživljanju ljudskega glasbenega izročila. S posebnim občutkom za izvirno se zna vživeti v ljudski glasbeni citat in mu brez škode za izvirno in folklorno zmore dati polnokrvno in učinkovito koncertno preobleko. V tem smislu je tesno sodeloval in sodeluje s številnimi tudi najboljšimi slovenskimi in zamejskimi zbori ter pevskimi društvi Slovencev v Evropi.
Je tudi pobudnik, utemeljitelj in dolgoletni programski vodja tradicionalnega Festivala slovenske cerkvene glasbe v Cerkljah, ki je na svojem začetku pomembno sooblikoval takratni razvoj slovenskih cerkvenih zborov in spodbudil podobne regionalne koncerte in revije zborovske cerkvene glasbe. Sodeloval je in še sodeluje pri mnogih izdajah naše zborovske glasbe, priložnostnih, stanovskih in antologijskih.
Kot prekaljen pedagog in izkušen zborovodja je pogost in iskan svetovalec in mentor zborovodij, strokovni spremljevalec pevskih revij in član žirij, pa tudi predavatelj na raznovrstnih tečajih in seminarjih za zborovodje. Njegovo redko bogato enciklopedično znanje je plod izjemnega daru za povezovanje videnega, slišanega in prebranega. Tej izostrenosti Močnikove misli je potrebno dodati še njegov izbrušen občutek za lepo in pravo mero, pa naj gre pri tem za ustvarjeno ali preobraženo glasbo, za kaligrafsko pero ali pa za govorjeno besedo.
Janez Močnik prejema srebrno plaketo sklada za skladateljsko in raziskovalno delo na področju zborovstva.

dr. ANTON VENGUŠT

(srebrna plaketa)

Anton Vengušt (rojen 18. 7. 1948 v Šentjurju) je doktor veterinarske medicine, znanstveni svetnik, izredni profesor ter predstojnik Inštituta za higieno in patologijo prehrane živali na Veterinarski fakulteti Univerze v Ljubljani. Hkrati je pevec ter dolgoletni predsednik zbora in društva Glasbena matica. Leta 2006 je bil na občnem zboru društva izvoljen za njenega častnega predsednika.

Ljubiteljsko se je zavezal petju že v domačem kraju. Kot študent veterine se je v Ljubljani vključil v tedaj nastajajoči študentski zbor Sv. Cecilije, potem pa ga je kmalu pritegnil mešani zbor ljubljanske Glasbene Matice. Kot pevec in predsednik (od 1984 do 2006) mu je tako zvest celo življenje. Leta 2004 je prejel častno priznanje Zveze kulturnih društev Ljubljana za zavzeto in preudarno oranje ledine pri njenem ustanavljanju in vodenju.  
Kot predsednik zbora in društva Glasbena Matica je pomembno prispeval k ohranjanju zgodovinskega spomina na eno najpomembnejših predvojnih kulturnih društev, ki je vzpostavljalo ali/in utemeljilo celo vrsto danes samoumevnih ustanov, od konservatorija in glasbene akademije do filharmonije in njenega oratorijskega zbora.
V dolgih in zapletenih postopkih denacionalizacije in pravdanja za uresničevanje pravic je izkazal upravičenost društvenih prizadevanj in pričakovanj in s tem omogočil temelj za prenovo in razširitev društvenih aktivnosti. Ljubljanska Glasbena Matica je tudi zaradi njegovega predanega dela  postala veliko in ugledno društvo z izjemno širokim in raznovrstnim programom, ki ga poleg zborov sooblikuje vrsta uglednih kulturnih delavcev in osebnosti. Na mnogih področjih kulturnega življenja in dela dejavnost društva znatno presega krajevne okvire in pomembno prispeva k podobi slovenske nacionalne kulture.
Anton Vengušt prejema srebrno plaketo sklada za organizacijsko in društveno delo.

ANA VOVK PEZDIR

(srebrna plaketa)

Ana Vovk Pezdir (rojena 2. 10. 1949 v Celju) je koreografinja in plesna pedagoginja. S plesno umetnostjo se je seznanila že v zgodnji mladosti. Kot osnovnošolka v Šoštanju je imela to srečo, da je njena učiteljica baleta Ana Dominik iz Velenja prepoznala njen ustvarjalni potencial in ji dovolila plesno ustvarjati tudi po svoje.
Njena plesna pot se je začela oblikovati v Celju, kjer je imela nekaj plesnih stataž v Slovenskem ljudskem gledališču Celje, v Ljubljani, kjer je obiskovala plesne ure pri Živi Kraigher, in na mednarodnih plesnih šolah v Rovinju, kjer je prišla v stik z odličnimi učitelji plesa iz tujine. Na najbolj zavestni ravni pa jo je udejanjila v letih 1973 in 1974 med bivanjem v Londonu.
Po vrnitvi iz Londona je poučevala plesno vzgojo v Pedagoškem šolskem centru Celje, hkrati pa je vodila plesne krožke za malčke. Nato se je odločila za status samostojne umetnice, koreografinje. Obenem je vodila Pionirsko plesno gledališče, ki je združevalo za ples zainteresirane učence vseh celjskih osnovnih šol. Leta 1991 je iz potrebe po lastni viziji o pedagoškem in koreografskem delu ustanovila podjetje Harlekin, ki ga je po petnajstih letih delovanja leta 2006 opustila in še istega leta s plesalkami ustanovila Harlekin - društvo za umetnost plesa Celje.

V več kot tridesetih letih plesnega ustvarjanja je ustvarila celo vrsto avtorskih koreografij, od predstave Pisker (1975), ki napoveduje ustanovitev in uspešno delovanje srednješolske plesne skupine AKT, do Živalskega karnevala (2002) in Glasbenega kraljestva živali (2009), ki je po štirikrat napolnila Gallusovo dvorano Cankarjevega doma. Leta 1994 je zasnovala plesno pustno prireditev Brezova metla, ki poteka vsako pustno soboto in otrokom ponuja obliko plesnega pustnega praznovanja. 
Ustvarila je način plesnega izobraževanja, imenovan »plesna piramida«, in ga umestila v slovenski plesni prostor, vseskozi pa je izven okvirov sodobnega plesa in uveljavljene plesne vzgoje iskala spodbude za umetniško ustvarjanje in plesno pedagoško delo na področju klasičnega baleta in ljudskega izročila. Kot strokovna sodelavka je sooblikovala področje umetnosti v kurikulumu za vrtce in bila med snovalci izobraževalnega programa za sodobni ples.
Zavezana je dvema smerema umetniškega plesa hkrati: sodobnemu plesu in klasičnemu baletu. Svojo pot je začela v klasičnem baletu, razvila svoj koreografski izraz v plesni moderni in sodobnem plesu. V devetdesetih letih prejšnjega stoletja je pri nas veljalo, da sta balet in sodobni ples nezdružljivi smeri umetniškega plesa, toda Ana Vovk Pezdir je vztrajala, da lahko bivata pod eno streho. V okviru plesne šole Harlekin je številnim generacijam mladih plesalcev omogočila, da najdejo svoj umetniški izraz bodisi v klasičnem baletu bodisi v sodobnem plesu.
Ana Vovk Pezdir prejema srebrno plaketo sklada za ustvarjalno in pedagoško delo na plesnem področju.

Odzivi medijev:

- http://www.delo.si/clanek/138079
-  http://www.rtvslo.si/kultura/drugo/jskd-nagradil-izjemne-dosezke-ljubiteljske-kulturne-dejavnosti/249525
- http://www.siol.net/kultura/novice/2011/01/zlata_plaketa_jskd_v_roke_bredi_in_tinetu_varlu.aspx
- http://www.vecer.com/clanekkul2011012205613601
- http://www.veza.sigledal.org/prispevki/zlata-plaketa-jskd-v-roke-bredi-in-tinetu-varlu
- http://www.sta.si/vest.php?s=s&id=1599649