PLAKETE JAVNEGA SKLADA REPUBLIKE SLOVENIJE ZA KULTURNE DEJAVNOSTI ZA LETO 2011

Zlata plaketa JSKD za življenjsko delo na področju zborovske glasbe v Sloveniji

Glede poznavanja zborovske literature in siceršnjega glasbenega znanja sodi dr. Mirko Cuderman v vrh evropskih zborovodij. Njegovo delo se razteza na tri področja: poustvarjalno, organizacijsko in muzikološko.  V stotinah koncertov, ki jih je zasnoval tako programsko kot umetniško, je na slovenske koncertne odre postavil največja dela domače in svetovne vokalne ter vokalno-instrumentalne glasbene zakladnice. Poleg lastnih koncertov  je številna dela izvedel tudi posredno.  Zbora,  ki ju  je vodil - ljubiteljski zbor Consortium musicum in poklicni  Slovenski komorni zbor - je odlično pripravil tudi za številne ugledne domače in tuje dirigente, ki so gostovali pri nas. Z zborom Consortium musicum so namreč sodelovali številni ugledni solisti iz Slovenije in tujine.

V programih, ki jih je pripravljal dr. Mirko Cuderman, srečamo vrsto prvih izvedb v Ljubljani in prvih izvedb nasploh. S tem je vnesel v glasbeno življenje prestolnice novo razsežnost. Njegova brezkompromisna zavezanost najvišjim umetniškim standardom je pripeljala do izjemnih poustvaritev, ki so navdihovale mnoge druge poustvarjalce.
Na organizacijski ravni se je izkazal predvsem z dvema izjemno uspešnima projektoma: ustanovitvijo in dolgoletnim vodenjem zbora Consortium musicum ter ustanovitvijo in umetniškim vodenjem našega prvega in edinega profesionalnega pevskega zbora, Slovenskega komornega zbora. Mešani pevski zbor Consortium musicum je bil prvi zbor pri nas, ki se je usmeril zlasti v poustvarjanje vokalno instrumentalne glasbe. Po kakovosti je daleč presegel raven ljubiteljskega zbora,  kar so vsakič znova ugotavljali tudi številni tuji dirigenti, s katerimi je zbor nastopal.  Velika zasluga dr. Mirka Cudermana sta tudi zasnova in izvedba vokalnega abonmaja Slovenskega komornega zbora, ki je danes sestavni del abonmajske ponudbe Slovenske filharmonije in v okviru katerega se izvajata le vokalna in vokalno-instrumentalna glasba. Obiski znamenitih svetovnih zborovodij, ki so prihajali v Ljubljano na osebno povabilo  dr. Cudermana, samo dodatno potrjujejo njegov visok strokovni ugled, ki je, kot je pri nas žal prepogosto, večji v tujini kot doma.
Delovanje dr. Mirka Cudermana pa ni bilo omejeno zgolj na koncertno poustvarjanje. Z vztrajnostjo in izjemnim  muzikološkim znanjem je zasnoval  in izpeljal gigantski projekt snemanja najznačilnejših skladb slovenske zborovske glasbe v izvirni obliki. Že v sedemdesetih letih je oblikoval zbirko Musica sacra slovenica in tako iztrgal  pozabi  pomemben segment slovenskega glasbenega ustvarjanja. Prvi posnetek je  z zborom Consortium musicum posnel še na stare PVC gramofonske plošče,  po ustanovitvi Slovenskega komornega zbora  leta 1991  pa je posnetek ponovil in dopolnil, tako da danes zbirka obsega 30 zgoščenk z več kot 600 skladbami. Posnel je tudi antologijo slovenske zborovske glasbe na 56 zgoščenkah s 1250 skladbami, s čimer je ustvaril   s čimer je ustvaril celovit, muzikološko utemeljen in avtentično izveden pregled slovenske sakralne in posvetne zborovske glasbe.

Dr. Mirko  Cuderman je s svojim delom pomembno zaznamoval slovensko glasbeno življenje. Njegov prispevek na področju zborovske ter vokalno-instrumentalne glasbe je enkraten in neponovljiv. S svojim delom je dvignil raven amaterskega zborovskega glasbenega poustvarjanja na kakovostno raven poklicnih glasbenikov, s svojim poklicnim zborovskim korpusom pa je oblikoval ansambel zgornjega kakovostnega razreda evropske ravni. V zgodovino se je zapisal s svojim izjemnim opusom in bo ostal trajno zapisan kot najpomembnejši poustvarjalec slovenske zborovske glasbe na prehodu iz dvajsetega v enaindvajseto stoletje.

Srebrna plaketa JSKD za uspešno kulturno udejstvovanje v Sloveniji  in razvijanje kulturnega sodelovanja s Slovenci v zamejstvu

Kulturni ustvarjalec in poustvarjalec Marjan Bevk  že več kot trideset let uspešno kreira kulturne stvaritve doma in v zamejstvu, predvsem Benečiji.

Diplomiral je na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo v Ljubljani. Kot režiser je delal v različnih krajih Slovenije in Vojvodine. Od leta 1982 deluje kot svobodni umetnik v različnih centrih Slovenije, od Nove Gorice do Ljubljane in Bovca. Za seboj ima več uspešnih odrskih postavitev, eden njegovih zadnjih večjih uspehov je mednarodna gledališka predstava Pisma s fronte, s katero se je predstavil na čedajskem Mittelfestu, v prestolnicah srednje Evrope in pod katero se podpisuje kot režiser in avtor.  Zelo dragoceno je njegovo strokovno delo z beneškimi Slovenci, vse pomembnejša je tudi njegova vloga spodbujevalca sodelovanja in povezovanja med Benečijo in Posočjem.

Bil je pobudnik in ustanovitelj kulturnega društva Čedermac, ki skrbi za kulturno sodelovanje med Slovenci iz Posočja, Benečije in Koroške.

Marjan Bevk je doma iz Čezsoče in dobro pozna stiske beneških Slovencev. Dobro ve, koliko truda, požrtvovalnosti in vztrajnosti je v tako težkih pogojih potrebnih za ohranitev slovenskega jezika in kulture. Zato si še posebej močno prizadeva ohraniti in spodbujati ustvarjalni potencial beneških kulturnih delavcev in mladine, ki se šola v dvojezičnem šolskem središču. Od jeseni leta 1992, ko je začel sodelovati z Beneškim gledališčem, je zrežiral skoraj vsa dela, ki jih je to gledališče od takrat uprizorilo.   

V teh letih je Beneška ljubiteljska dramska skupina pod njegovim vodstvom kakovostno rasla, izostrila je svoj gledališki izraz in je danes ena najbolj vitalnih in ustvarjalnih skupin Benečije, ki redno gostuje tudi v krajih Posočja.

Še posebej velja izpostaviti Bevkovo mentorsko delo na poletnih gledaliških delavnicah za bivše učence dvojezične šole in vrstnike iz Posočja, ki jih prireja Beneško gledališče v sodelovanju z Zavodom za slovensko izobraževanje iz Špetra, KD Čedermac in posoškimi občinami ter s podporo Urada za Slovence v zamejstvu. Prav te izkušnje so bile spodbuda za nastanek mladinske gledališke skupine pri Beneškem gledališču, ki nastopa samostojno ali se vključuje v delo Beneškega gledališča in skupne gledališke skupine mladih Benečije in Posočja, ki je lani doživela uspešen krst s predstavo Piknik na fronti v Posočju in Benečiji.

Za Marjana Bevka sta Benečija in Posočje skupni kulturni prostor, na katerem deluje kot neustavljivi pobudnik novih kulturnih projektov in prireditev, pri čemer si ves čas prizadeva za povezovanje in skupne projekte ustvarjalcev z obeh območij. Prav tako so zelo pomembna njegova skrb za promocijo beneške kulturne ustvarjalnosti in prizadevanja za gradnjo večnamenskega kulturnega središča v Benečiji ter razširitev gledališke dejavnosti v Rezijo in Tersko dolino.

Srebrna plaketa JSKD za razvijanje kulturnega sodelovanja s Slovenci v zamejstvu

Hanzi Weiss, rojen leta 1936 v Šentjanžu v Rožu na Avstrijskem Koroškem, se je že zelo zgodaj vključil v skorajda vse plasti družbenega življenja koroških Slovencev. Kot rdeča nit se skozi vso njegovo dejavnost vleče temeljna poteza narodnostnih prizadevanj koroških Slovencev: ohranjati in razvijati kulturo,v kateri je včasih videl edino možnost za izražanje teženj po uveljavljanju enakovrednosti in enakopravnosti slovenskega jezika in kulture na Avstrijskem Koroškem.

Hanzi Weiss se je po drugi svetovni vojni aktivno vključil v organizirano delo slovenske mladine ter lep del svojega časa vložil v razvoj športne dejavnosti v Šentjanžu in v obnovo tamkajšnjega kulturnega življenja. Šestdeseta in sedemdeseta leta prejšnjega stoletja zaradi zaostrenih narodno-političnih razmer na Avstrijskem Koroškem slovenski kulturi niso bila naklonjena. Resignacija, pomanjkanje motivacije in kulturni molk so bili plodna tla za razraščanje jezikovne in narodnostne asimilacije. V teh težkih razmerah je Hanzi Weiss leta 1969 z vso odgovornostjo prevzel vodenje Slovenske prosvetne zveze v Celovcu in ostal njen predsednik sedem let.

V tem času se je posvetil oživljanju kontaktov Slovenske prosvetne zveze s prosvetnimi in kulturnimi društvi na celotnem dvojezičnem ozemlju, predvsem s tistimi, ki niso več delovala. Pri tem je še posebej spodbujal delovanje lokalnih kulturnih društev, prisluhnil je ljudem na podeželju, iskal rešitve za njihove skrbi in jih podpiral pri vsaki kulturni akciji. To je bil čas počasnega, a vztrajnega obnavljanja kulturnega življenja na celotnem dvojezičnem ozemlju.

Po nacionalnih izpadih v zvezi z dvojezičnimi krajevnimi napisi se je politizacija koroških Slovencev povečala. Politični angažma se je preselil tudi v kulturo, povečala se je občutljivost za vsebinske in estetske novosti v kulturi. Hanzi Weiss se je v tem času pri organizaciji številnih izobraževalnih seminarjev za kulturne delavce v lokalnih društvih posebej opiral na strokovno pomoč iz Slovenije, kar je prispevalo k izboljšanju in širjenju kulturne ponudbe med koroškimi Slovenci. V tem času je prišlo tudi do intenzivnejšega sodelovanja kulturnih društev na Avstrijskem Koroškem s slovenskimi obmejnimi kulturnimi ustanovami.

Srebrna plaketa JSKD za ustvarjalno in uspešno razvijanje vokalne glasbe zunaj matične domovine

Marija Ahačič Pollak, rojena leta 1937 v glasbeni družini v Tržiču pri Kranju, je svoje glasbeno znanje, veselje do slovenske pesmi in kulture prenesla preko meja slovenske domovine v Kanado. Še danes je nepozabna njena izvedba pesmi »Tam, kjer murke cveto«. Z diapozitivi in slovensko pesmijo je bila dolga leta izjemna promotorka slovenske kulturne in glasbene tradicije.

Leta 1980 je izdala v celoti avtorsko ploščo glasbe in besedil s tematiko izseljenstva, na svoji drugi plošči 'Pojte z menoj' pa se je leta 1986 predstavila s slovenskimi ljudskimi pesmimi. Zelo odmevni sta bili njeno podajanje slovenske glasbe na televiziji CKCO v Kitchenerju in vodenje radijske oddaje Slovenski večer v Torontu. Morda najodmevnejši pa so bili koncerti pred več kot 12.000 obiskovalci v amfiteatru Iron Range Interpretive Centre v Chisholmu v Minnesoti, ZDA.

Marija Ahačič Pollak se je uveljavila kot ustanoviteljica in odgovorna urednica radijske oddaje Glas kanadskih Slovencev pod okriljem Vseslovenskega kulturnega odbora v Torontu. Vodila ga je sedem let. V tem času je za vodenje oddaje usposobila več mladih, danes pa pri oddaji občasno še vedno sodeluje kot urednica.

Pri Tržiškem muzeju je leta 2005 izšel knjižni prvenec Marije Ahačič Pollak Nitke življenja. Gre za njeno družinsko kroniko, kroniko Martinčkovih iz Tržiča. Leta 2010 pa je pri Družini izšlo njeno drugo literarno delo »Jože Kastelic«, dokumentarec o življenju mecena in podpornika Slovencev v Torontu.

Za širšo promocijo slovenskega glasbenega izročila je najpomembnejši nastanek dekliške vokalne skupine Plamen, ki jo je Marija Ahačič Pollak ustanovila leta 1991. Pod njenim vodstvom je Plamen združil srca mladih potomk slovenskega rodu in prvič zablestel z nepozabnim nastopom v Torontu na vseslovenski kulturni prireditvi ob priznanju samostojnosti Republike Slovenije. Plamen, ki se je iz štirih razširil v sestav dvanajstih deklet, je res nekaj izjemnega. Članice z zanosom in ob neprecenljivi pomoči Marije Ahačič Pollak ohranjajo slovensko pesem in širijo slovensko kulturo. Pod njenim vodstvom se je repertoar vokalne skupine razširil od slovenskih in kanadskih ljudskih pesmi do duhovne glasbe in sodobnih popularnih pesmi, ki jih pojejo v slovenskem, angleškem, francoskem  in latinskem jeziku. Marija Ahačič Pollak je tudi odlična prevajalka, ki je kar nekaj angleških besedil prevedla v slovenščino in obratno – mnoge slovenske pesmi je prevedla v angleščino in jih tako približala tamkajšnjemu prebivalstvu.

Vokalna skupina Plamen se lahko pohvali z ugledno koncertno kariero, ki sta jo v  letu 1997 kronala odmevni nastop na kanadski nacionalni televiziji in stoječe ovacije tisočglavega poslušalstva na konvenciji Torontske ženske lige v Hotelu Plaza international v Torontu. Na prelomu tisočletja je bila s svojo skupino izbrana med 126 skupinami, ki so nastopile  v kanadskem parlamentu za tamkajšnje poslance in diplomate. Poleg tega ima skupna za seboj že štiri uspešna gostovanja po Sloveniji.

Srebrna plaketa JSKD za ustvarjalno in pedagoško delo na področju sodobnega plesa

Daliborka Podboj je s plesom povezana od zgodnje mladosti. Že kot otrok je pridobivala baletno znanje in scenske izkušnje v Tuzli, kjer je odraščala, nastopala v baletnih in gledaliških predstavah  Pionirskega gledališča Tuzla, ki je bil sestavni del Gledališča Tuzla in kjer je kasneje ustvarila svoje prve plesne koreografije.

Po selitvi v Ljubljano je leta 1964  postala članica Akademskega plesnega kluba, kjer je pridobivala nova plesna  znanja in  je nekaj časa trenirala športni ples in jazz balet, svoj pravi plesni izraz pa je našla, ko je spoznala pedagoginjo Živo Kraigher, ki jo je navdušila za sodobni plesni izraz. Ves čas se je dodatno plesno izobraževala tudi na različnih tečajih in seminarjih plesnih tehnik doma in tujini. Leta 1973 je  bila soustanoviteljica Studia za svobodni ples, ki ga je postavila koreografinja in pedagoginja Živa Kraigher, prvega plesnega društva  in  prve samostojne sodobne plesne skupine v Sloveniji ter predhodnice plesnega postmodernizma.

Daliborka Podboj je v Studiu za svobodni ples delovala kot plesalka, pedagoginja in koreografinja, v letu 1975 pa je prevzela še vodstvo Studia za svobodni ples od svoje učiteljice Žive Kraigher in je tako kot predsednica društva in umetniški vodja postala  gonilna  sila  te edinstvene plesne skupine, saj ni skrbela samo za njene programsko umetniške  usmeritve, temveč je nase prevzela tudi breme financ, organizacije in tako dalje. Pravzaprav je orala ledino na področju, ki mu danes pravimo kulturni menedžment. Predstave Studia je popeljala na uveljavljene odre Cankarjevega doma, Mestnega gledališča ljubljanskega, Slovenskega Mladinskega gledališča, Male Drame, Viteške dvorane, Šentjakobskega gledališča, tudi na odre izven Ljubljane, v Zamejstvu in na področju nekdanje naše skupne domovine Jugoslavije,  pa tudi na TV ekrane. S sodelavci se je zavedala, da je treba plesno sceno v Sloveniji graditi piramidalno, od razvejane in kakovostno strokovno vodene ljubiteljske baze do ustvarjanja pogojev za preskok v profesionalizem.

Daliborka Podboj se je zavedala ključne vloge Studia kot vzorčne skupine na tem področju, kar jo je dodatno spodbujalo, da je kljub velikim naporom dolgo vztrajala pri njegovem vodenju. Šele konec osemdesetih, ko so se z ustanovitvijo Plesnega teatra Ljubljana in kasneje tudi z ustanavljanjem drugih plesnih skupin začele kazati realnejše možnosti za profesionalizacijo tega področja, je začela razmišljati, da bi vodenje Studia predala mlajšim in je sredi devetdesetih to tudi storila. Kljub temu je ostala še naprej aktivna pri spodbujanju razvoja našega sodobnega plesa. Tesno se je povezala tudi s tedaj že dobro delujočo organizirano ljubiteljsko plesno mrežo v okviru ZKOS, kasneje JSKD. Posvetila se je ustvarjalni pedagogiki, kakor lahko poimenujemo njen specifični pristop k poučevanju plesa, ki ga od leta 2000 razvija na Glasbeni šoli Trbovlje kot pedagoginja oddelka za sodobni ples.
 
Njen holistični pristop povezovanja telesa, duha in čustev ob spodbujanju mladih k lastni ustvarjalnosti in vztrajanju pri umetniški nadgradnji prinaša odlične uspehe na vsakoletnem tekmovanju Opus 1 ter na številnih državnih revijah v organizaciji JSKD, občinskih,  šolskih in drugih nastopih njenih učencev. Med njenimi učenci se jih je doslej kar nekaj odločilo za nadaljnji študij plesa v okviru Plesne gimnazije/ SVŠGL Umetniška gimnazija modul sodobni ples, nekaj jih je odšlo v tujino in pričakovati je, da se bo prenekateri med njimi odločili za profesionalno plesno pot.

Srebrna plaketa JSKD za organizacijsko in pedagoško delo na področju kulturnih dejavnosti v Sloveniji

Josip Zupan je, upokojeni profesor slovenščine, knjižničar in  dve desetletji  ravnatelj, vse življenje zapisan kulturi.  Pri svojem delu se je vseskozi trudil, da bi mladim vzbudil ljubezen do pisane in govorjene slovenske besede. Vse njegovo delo in življenje je bilo in je še danes prežeto s slovenskim jezikom in knjigami, ki jih ima neizmerno rad.

Leta 1994 je raziskal zgodovino šolstva v Šentrupertu in jo popisal v knjigi, ki je izšla ob 375 -letnici šolstva v Šentrupertu. V naslednjih letih so sledile še druge knjige: Srečavanja, Dr. Pavel Lunaček, Ilustracija - bližnjica h knjigi, Preproste besede, Korenine naše preteklosti, V vzponu znanja, V objemu besed … S svojim bogatim znanjem, razgledanostjo in dobrohotnostjo je že od začetka sodeloval pri nastajanju vseslovenske Rastoče knjige in samostojno postavil prvo stalno razstavo Rastoča knjiga v Trebnjem, ki se je razširila v Rastočo knjigo Temeniške in Mirnske doline.

Njegovo delo in izjemni dosežki so očitni na področju kulture, še posebej na področju raziskovanja kulturne dediščine, avtorstva in uredništva številnih publikacij, lokalnega glasila in knjig. Še posebej dragocene so štiri stalne razstave v OŠ dr. Pavla Lunačka Šentrupert, ki so nastale pod njegovim vodstvom: Izvirne ilustracije mladinskih del, Slovenske slikanice za otroke sveta, Rastoča knjiga Občine Šentrupert in Rastoča knjiga svetovne mladinske književnosti. Josip  Zupan je od samega začetka član gibanja Bralna značka; nekaj časa je bil njen predsednik, trenutno pa je predsednik podružnice Bralnega društva za Dolenjsko. Ob 50-letnici Bralne značke je v njenem rojstnem kraju pripravil razstavo in uredil muzej bralne značke ter zbral in uredil zbornik Branje je potovanje, s katerim je osvetlil zgodovino tega plemenitega kulturnega gibanja.

 
Josip Zupan je nepogrešljiv pri številnih prireditvah v občini, izven nje in preko meja. Je tudi član Sveta Območne izpostave JSKD Trebnje, kjer je vedno pripravljen aktivno pomagati pri delu izpostave, Zveze kulturnih društev  in društev Temeniške in Mirnske doline. Njegova predanost kulturi je neprecenljiva.

Mlada pisateljica Nataša Kramberger (rojena 1983) se je kot literarna ustvarjalka prvič pojavila v javnosti na Festivalu mlade literature Urška 2006 in si z zmago prislužila objavo prvenca. V letu dni je napisala roman Nebesa v robidah, ki ga je izdal JSKD jeseni 2007, ponatisnil pa 2010, in z njim vnesla v slovenski modernistični roman posebno svežino in drugačen pogled na probleme sodobnega sveta. Svoje junake vodi skozi različne prostore in čase, v utripajoča urbana središča in na arhaično podeželje, z zanjo značilnim humorjem, ironijo in dinamičnim jezikovnim ritmom.

Leta 2008 je bil roman Nebesa v robidah nominiran za nagrado kresnik, ki jo vsako leto podeljuje časopisna hiša Delo za najboljši slovenski roman, leta 2010 pa zanj dobila evropsko nagrado za literaturo, ki jo podeljuje Evropska komisija s soorganizatorji. Roman so navdušeno sprejeli bralci in strokovna javnost, prevaja pa se kar v dvanajst jezikov, med drugim v italijanščino, danščino, madžarščino, bolgarščino.

Čisto svež je njen drugi roman Kaki vojaki (založba Litera, Maribor, 2011), napisan v verzih, s katerim znova navdušuje bralce in kritike.