PRIZNANJA SKLADA
PRIZNANJA SKLADA ZA LETO 2001
PETER BOŽIČ
Peter Božič se je rodil na Bledu, šolal v Novem mestu in Mariboru - bil med drugo vojno tudi izseljen v Breslau (današnji Wroclaw) - ter študiral na ljubljanski filozofski fakulteti. Po šolanju je najprej delal kot bibliotekar na Jesenicah in kot učitelj v Krvavi Peči na Dolenjskem, nato pa se je kot svobodni književnik posvetil predvsem pisanju. Vmes je bil nekaj let zaposlen pri Zvezi kulturnih organizacij Slovenije in Ministrstvu za kulturo RS. Sodeloval je v revijah t. i. kritične generacije: Besedi, Reviji 57, Perspektivah itn. Napisal je veliko romanov in dramskih besedil. V slovensko pripovedno prozo je uvajal nove tipe slovenskega romana, od eksistencialističnega do nadrealističnega. V svojih delih opisuje ljudi na robu družbe in zunaj mestnih središč, v romanu Očeta Vincenca smrt pa bedo vojnega časa in izgnanstva. Njegovi prvi dramski teksti so ekspresionistični, pozneje pa ga je zanimala drama absurda, sorodna Beckettu in Ionescu.
Pisatelj Peter Božič je že od sedemdesetih let zelo dejavno sodeloval pri organizaciji ljubiteljskega ustvarjanja. Bil je pobudnik in idejni vodja številnih projektov predvsem na literarnem in gledališkem področju. Prav na njegovo pobudo sta nastali pomembni publikaciji, ki izhajata še danes - revija Mentor (za mlade avtorje in mentorje) in revija Maske (za gledališčnike). Za obe reviji je pripravil koncept, z izjemnim občutkom izbral sodelavce, pisal kritiške članke, eseje, pri obeh (pri Mentorju več kot deset let) je bil nekaj časa tudi glavni urednik.
Pomembno je tudi njegovo mentorsko delo, saj je veliko prispeval k umetniškemu "zorenju" kar nekaj generacij mladih ustvarjalcev, danes uveljavljenih književnikov.
VIKTORIJA KOS
Gospa Viktorija Kos je upokojena učiteljica. V Libeliče je prišla leta 1949 in tam takoj spodbudila bogato in raznovrstno kulturno delovanje. Tako je Kulturno društvo Saberčnik, poznejše Kulturno prosvetno društvo Libeliče, prav z njeno pomočjo postavilo na oder več kot 40 dramskih del s sodobno tematiko. Za številne igre je gospa Vikica, kot jo kličejo v Libeličah, pripravila scenarij in režijo, pa pomagala pri izbiri igralcev, svetovala pri izbiri kostumov ... Pomagala je tudi zboru ljudskih pevcev. Na njeno pobudo in po njenih scenarijih so priredili več osrednjih državnih proslav - leta 1972, 1992 in 1997, ob obletnicah plebiscitne priključitve. Leta 1994 je sodelovala tudi pri nastanku knjige Vsaka vas ima svoj glas - Libeliče, ki zajema zgodovino kraja in župnije, razvoj šolstva, krajevne ljudske pesmi, etnološke posebnosti in drugo.
BENJAMIN MAKOVEC
Gospod Benjamin Makovec, rojen (1945) v Grlavi, je po končani srednji glasbeni šoli končal študij glasbene pedagogike na ljubljanski glasbeni akademiji. Bil je glasbenik v svobodnem poklicu, zadnjih 25 let pa je učitelj, od leta 1980 tudi vodja na glasbeni šoli v Piranu. - Tudi največ njegove ljubiteljske kulturne dejavnosti je navezano na glasbo. Leta 1981 je postal predsednik, dvanajst let pozneje tudi dirigent obnovljenega Mladinskega pihalnega orkestra Piran, ki je postal eden najboljših pihalnih orkestrov v Sloveniji, kar med drugim potrjujejo tudi številna mednarodna priznanja. Bil je tudi pobudnik in uspešni vodja tamburaškega orkestra. Pred 12 leti je postal predsednik KUD Karol Pahor Piran. V tej vlogi je uveljavljal kulturno dejavnost tudi širše, z ustanavljanjem in delovanjem številnih kulturnih društev, s prenovo prostorov za kulturno dejavnost in z ustanovitvijo in delovanjem Poletne mednarodne glasbene šole.
STANE PEČEK
Gospod Stane Peček, rojen (1937) v Rovtah pri Logatcu, se je šolal in deloval kot vojaški glasbenik. Sredi 60-ih let je postal glasbeni učitelj na Mirni, potem pa je bil skoraj 30 let poklicni tajnik Kulturne skupnosti oz. Zveze kulturnih organizacij Trebnje, pa tudi član in predsednik mnogih odborov in delovnih teles, tudi na državni ravni.
Stane Peček je oral in sejal na mnogoterih kulturniških njivah in v raznih društvih; tam, kjer so ga potrebovali, in tam, kjer je sam ugotovil, da je lahko koristen. Je nepogrešljivi sodelavec šentviškega tabora slovenskih pevskih zborov, za katerega je napisal že več kot deset scenarijev. Je tudi plodovit literarni ustvarjalec z več samostojnimi deli (Mokronožci, Dobri vojak Janzej, Zgodbe Mokronoge, idr.). Dejaven je tudi na gledališkem področju - zlasti pri spevoigrah,- kot zborovodja pa tudi kot organizator avtorskih projektov (npr. Lažnivi Kljukec, Ah, te orglice) in drugo.
LJUBA SMOTLAK TUL
Gospa Ljuba Smotlak Tul se je rodila (1930) v Mačkovljah pri Trstu, po šolanju v Trstu in na Pedagoški akademiji v Ljubljani je postala učiteljica. Do upokojitve (leta 1985) je službovala v domačem kraju, pa tudi v drugih vaseh pod kraškim robom tržaškega zaledja (Plavje, Škofije, Žavlje, Dolina, Boljunec). V domačem društvu je skrbela za gledališko in pevsko dejavnost, za kateri se je tudi izpopolnjevala na številnih tečajih in seminarjih. Tudi sama je napisala več dramskih prizorov, zlasti iz krajevnih običajev, in to v domačem narečju. Sodelovala je pri ustanavljanju šolskih oddaj na Radiu Trst A in je bila vrsto let njihov koordinator; zanje je pisala scenarije in jih s svojimi učenci tudi izvajala. Zelo obsežen pa je tudi njen raziskovalni in uredniški opus, zlasti s področja zgodovine in etnologije slovenskega zamejstva. |
|