|
PRIZNANJA SKLADA
PLAKETE JAVNEGA SKLADA REPUBLIKE SLOVENIJE ZA KULTURNE DEJAVNOSTI ZA LETO 2007
Priznanja sklada so bila vročena na posebni slovesnosti v sredo, 23. januarja 2008, ob 19. uri v Županovi sobi Mestnega muzeja Ljubljana, Gosposka 15, Ljubljana.
Mirko Ramovš (Ljubljana, 5. 10. 1935), etnokoreolog. Leta 1954 je maturiral na klasični gimnaziji v Ljubljani, leta 1960 pa diplomiral na slavističnem oddelku Filozofske fakultete v Ljubljani. Že kot študent je sodeloval pri Akademski folklorni skupini France Marolt, najprej kot plesalec in pomočnik koreografa, od leta 1965 pa tudi kot strokovni in umetniški vodja skupine.
Leta 1966 je postal sodelavec sekcije za glasbeno narodopisje pri Inštitutu za slovensko narodopisje ZRC SAZU (danes Glasbenonarodopisni inštitut), ki mu je ostal zvest do upokojitve. Kot etnokoreolog raziskuje zgodovino in razvoj plesnega izročila na Slovenskem, njegovo mesto v izročilu evropskih narodov ter sodobne transformacije. Kot koreograf se ukvarja z revitalizacijo plesnega izročila in rekonstrukcijami njegove nekdanje podobe. Sodeluje na domačih in tujih etnoloških in etnokoreoloških zborovanjih ter predava na seminarjih, ki so namenjeni sodobnim poustvarjalcem plesnega izročila. O ljudskih plesih je veliko let predaval Oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo Filozofske fakultete v Ljubljani. Več kot 20 let je predaval na mednarodni šoli folklore. Za arhiv Glasbenonarodopisnega inštituta je z besednimi opisi in kinetografijo prispeval veliko večino obstoječih zapisov z vsega slovenskega etničnega ozemlja in zanje izdelal sistematično urejeni katalog. Napisal je mnogo znanstvenih razprav o izvoru, razvoju in značilnostih posameznih plesov, ki so večinoma izhajale v reviji Traditiones (Potrkan ples, 1972; Romarski vrtec, 1988; Prvi ali visoki rej, 1988; Mazurka kot slovenski ljudski ples, 1990; Štrekljev prispevek k raziskovanju slovenskega ljudskega plesa, 1995; Ples v slovenski ljudski pesmi, 1998 idr.). Pisal je v Glasnik slovenskega etnološkega društva in v Folklornik. V slednjem sodeluje kot član uredniškega odbora.
Objavil je reprezentativen izbor plesnih zapisov (Plesat me pelji, 1980) in šest knjig z naslovom Polka je ukazana - plesno izročilo na Slovenskem (s podnaslovi: Gorenjska, Dolenjska, Notranjska, 1992; Bela krajina in Kostel, 1995; Prekmurje in Porabje, 1996; Vzhodna Štajerska, 1997; Od Slovenske Istre do Trente, 1998; Koroška in zahodna Štajerska, 2000) s celovitimi predstavitvami plesnega izročila po posameznih pokrajinah.
Izjemno obsežen je njegov umetniški opus. Za AFS France Marolt in druge folklorne skupine v Sloveniji je pripravil več kot 60 odrskih postavitev slovenskih ljudskih plesov. Te predstavljajo interpretacijo spoznanj obširnih raziskav in poglobljenega študija ljudskega plesnega izročila, ki jih - upoštevajoč sodobno dojemanje ljudske dediščine - oblikuje kot celovite predstavitve duhovnega in materialnega bogastva. V svoji celovitosti izkazujejo Ramovševo naklonjenost klasiki in zanimanju za sodobne umetniške prakse. Njegova avtorska dela so pogosto navdih mnogim režiserjem, scenografom, koreografom in plesalcem vseh plesnih zvrsti.
Njegova posebna odlika je predanost svojemu poslanstvu. Njegovemu umetniškemu vodstvu sledi tisoče nekdanjih in sedanjih članov Akademske folklorne skupine France Marolt ter drugih vodij skupin, ki obiskujejo seminarje, na katerih predava. Mnogi od njih so pridobljeno znanje in izkušnje prenesli po vsej Sloveniji v svoja matična društva ali pa so folklorna društva nastala prav na njihovo pobudo.
Leta 1960 je prejel študentsko Prešernovo nagrado za diplomsko delo. Leta 1974 je bil odlikovan z redom zaslug za narod s srebrno zvezdo. Leta 1981 je za knjigo Plesat me pelji prejel nagrado Kidričevega sklada. Leta 1996 je za življenjsko delo na področju raziskovanja in revitalizacije slovenskega plesnega izročila prejel Murkovo priznanje. Leta 1998 je bil odlikovan s častnim znakom Republike Slovenije. Je tudi nosilec Maroltove plakete (1984), Župančičeve nagrade (1989) in zlatega znaka ZRC SAZU (2002). Leta 2002 je za življenjsko delo na področju glasbenega narodopisja prejel Zoisovo nagrado.
LENČKA KUPPER
Lenčka Kupper (Bistrica pri Pliberku, 4. 4. 1938) se je rodila v znani Bognarjevi družini. Oče Ciril je bil kronist. Ob Lenčki so se staršem Julki in Cirilu rodili še štirje sinovi. Štiriletno ljudsko šolo je obiskovala v Šmihelu, štiriletno glavno šolo pa v Pliberku. Po enoletni gospodinjski šoli v Št. Rupertu pri Velikovcu se je tri leta učila krojaštva.
Lenčka je vedno veliko brala. Že v otroških letih pa je v Šmihelu sodelovala tudi pri otroškem zboru KPD Šmihel in v cerkvenem zboru v šmihelski fari. Nastopala je tudi v igralski skupini. Tudi pri šolskih sestrah v Št. Rupertu je pela v dekliškem zboru in igrala v gledališki skupini.
Leta 1958 se je poročila s prof. Milanom Kupperjem in imela z njim tri sinove. Družina je nekaj časa živela v Št. Rupertu pri Velikovcu, zdaj pa z možem živita v Gorjah pri Vrbi ob Vrbskem jezeru.
Od ustanovitve poje pri Mešanem pevskem zboru Jacobus Gallus v Celovcu. Od decembra 1988 do maja 2003 je bila tudi zborova predsednica; v tem obdobju je organizirala potovanja in gostovanja zbora v Južno in Severno Ameriko ter Avstralijo. Nekaj let je vodila otroški zbor vrtca Naš otrok v Celovcu. Dejavna je tudi v domači fari v Dvoru, kjer tudi z branjem slovenskih beril pri bogoslužju ohranja slovenski jezik.
Prve pesmi je začela pisati v Velikovcu, ko so se rojevali sinovi. Z njimi jih je največ prepevala in tudi nastopala na prireditvah pri šolskih sestrah v Št. Rupertu. Največ pesmi, h katerim je poleg besedila napisala tudi melodijo, pa je nastalo pozneje v Gorjah ob Vrbi. Tam je pesmi začela tudi objavljati, najprej v šolskem listu Mladi rod. Ker v začetku ni imela ustrezne glasbene izobrazbe, je pesmi posnela na trak, zapisal pa jih je njen sin. Zdaj melodije k svojim pesmicam piše sama.
Sodelovala je z mnogimi glasbeniki, kot so Majda Hauptman, Janez Bitenc, Ida Virt, Jožko Kovačič, Janez Gregorič in Roman Verdel. Več njenih pesmi so priredili tudi za odrasle zbore. Napisala je okoli 200 otroških pesmic, ki so izšle v mnogih zbirkah in na kasetah (Pojmo s ptički, 1981; Skrivnostna bela krpica - s sodelovanjem Janeza Bitenca, 1985; Poj z menoj, 1. in 2. del, 1986; Brez meja, 1987; Ta šopek nikdar ne ovene, 1992; Nikoli slabe volje - s klavirsko spremljavo Slavka Mihelčiča, 1992; Enkrat je bil en škrat - z ilustracijami Brede Varl, 1998; Vetrnica/Das Windrad - za dvojezične vrtce, 2003).
Za svoje ustvarjalne dosežke je prejela Gallusovo listino (1986) in več drugih priznanj. Srebrno plaketo sklada prejema za dolgoletno uspešno delo, s katerim je razmahnila glasbeno življenje v svojem okolju, še zlasti na področju otroške glasbene vzgoje.
SONJA PAVČIČ
Sonja Pavčič (Ljubljana, 16. 12. 1930), igralka. Na oder Šentjakobskega gledališča je prvič stopila v sezoni 1956/57 in tako šteje že več kot 50 let svojega gledališkega udejstvovanja.
Čeravno se nikoli ni odločila, da bi se svoji veliki ljubezni, gledališču, zapisala poklicno, je s svojo neverjetno vztrajnostjo, delavnostjo in natančnim raziskovanjem vsakih, še tako majhnih podrobnostih svojih likov zabrisala meje med amaterskim diletantizmom in profesionalno dovršenostjo. Tako je vedno znova dokazala, da dobrega gledališča in igralca ne opredeljuje njegov formalni status, pač pa le neizmerna predanost in ljubezen do umetniškega dela in ustvarjanja.
Skupaj je odigrala 122 različnih vlog različnih gledaliških žanrov. Med drugim je bila je Meta v Vorančevih Samorastnikih, Rošlinka v Vdovi Rošlinki, Žena v Vražjih ženskah, Grozdana v Levstik-Kreflovem Tugomerju, Kastelka v istoimenski Levstikovo-Grünovi igri, Francka v Sosedovem sinu, Kantorjeva žena v Kralju na Betajnovi, Krivčevka v Desetem bratu, Gospa ministrica v istoimenski Nušićevi komediji, Hilda v Hadžićevih Kurbah, Amanda v Williamsovi Stekleni menažeriji, Alba v Domu Bernarde Albe, Bathis v Zindelovem Vplivu gama žarkov na rast rumenih marjetic, Lidija v Fritzovem Rdečem kotičku. Z njimi je postavila neizbrisne mejnike in nove standarde v ljubiteljskem igralskem ustvarjanju.
Njene igralske kreacije niso ostale neopažene ne pri kritikih ne pri njenih igralskih kolegih in kolegicah. Kot so se nizale nove in nove vloge, so se nabirale tudi nagrade in priznanja. Prejela je red zaslug za narod s srebrno zvezdo (1981), Severjevo nagrado (1979), Linhartov zlati znak (1990), zlati prstan (1993) in harlekin (2006).
Srebrno plaketo sklada prejema za svoje izjemno obsežno in dolgoletno delo na področju gledališča, ki predstavlja nepogrešljiv prispevek k slovenski ljubiteljski gledališki ustvarjalnosti.
GORDANA STEFANOVIĆ ERJAVEC
Gordana Stefanović Erjavec (Pulj, 27. 4. 1957), plesalka, koreografinja in plesna pedagoginja. Z baletom se je ukvarjala že v rodnem Pulju, od svojega dvanajstega leta pa v Celju. Diplomirala je iz ekonomije. Od leta 1983 je samostojna kulturna ustvarjalka za področje koreografije in pedagogike sodobnega plesa in plesnega gledališča.
Od leta 1976, ko je bilo ustanovljeno Plesno gledališče Celje, je plesala v vseh projektih Damira Zlatarja Freya: Grafika, 1976; Negacija ognja, 1976; Carmen, 1977; Zgodba z zahodne strani, 1978; Triptih, 1979; Gospod postavi hišo zraven moje, 1979; Dogodek v mestu Gogi, 1980; Lepa Vida, 1981; Kam gre nebo spat, 1983; Belokranjska legenda, 1983.
Leta 1980 je prevzela umetniško, pedagoško in koreografsko vodstvo skupine, ki se je pod imenom Plesni forum Celje preoblikovala v plesno-izobraževalni in ustvarjalni center za sodobno plesno izobraževanje in umetniško plesno produkcijo otrok in mladine. Center že trideset let kontinuirano deluje na obeh področjih. V programe centra je bilo vključenih več kot 2.000 plesalk in plesalcev. Nekateri najbolj nadarjeni, ki so se razvili v okviru Plesnega foruma, so svoje šolanje uspešno nadaljevali na akademijah v tujini in se poklicno zapisali plesu.
Velik poudarek daje ustvarjalnemu delu. V Plesnem forumu Celje je nastalo že več kot petdeset celovečernih plesno-gledaliških projektov za otroke (Muca copatarica, 1981; Rockereta, 1989 in 1997; Sadna opera, 1998; Vila Čira Čara, 2004), mladino in odrasle (Naprej nazaj, 1982; Metamorfoze, 1986; Magma; 1989, Spevi popotovanj v notranjost, 1986; Magma, 1989; Nočni šanson s Svetlano Makarovič, 1992; Zrcalne podobe Roze Mlakar, 1997; Oninone, 1999; Pesem teles, 2001; Mreža za metulje časa, 2001; interakcijski projekt z glasbeno skupno Aperion, 2006; Horoskop, 2006.
Skupine Plesnega foruma Celje se vsako leto predstavijo na zaključnih plesnih produkcijah Na krilih plesa in Novoletni plesni vlak. Številni so tudi TV-posnetki in oddaje, med njimi Preobrazbe, 1979; Dogodek v mestu Gogi, 1980; Sadna opera, 2000; Čarovnik iz Oza, 2002; Kralj Urban, 2004.
Skupine so sodelovale tudi na številnih domačih in tujih festivalih, kot so Dnevi plesa, Sredi prostora, Živini plesni dnevi, Opus - 1, Migam, Pikin festival ter Mednarodni festival otroka Šibenik Arbon in Zürich, Berlin, Eurotreff Rastatt, Singen, Festival d'Europe Lamorlaye/Paris, Ballynahinch/Irska, New Delhi/Indija.
Gordana Stefanović Erjavec je za svoje delo prejela več nagrad in priznanj, med drugim nagrado zlata ptica (1984), listino Mete Vidmar (1989) in plaketo Mete Vidmar (1996), nagrado Kulturne skupnosti občine Celje (1986) in bronasti celjski grb (1997).
Srebrno plaketo prejema za dolgoletno uspešno dejavnost na področju sodobnega plesa. S svojimi umetniškimi in pedagoškimi dosežki je dvignila raven plesne kulture in pomembno prispevala k razvoju in popularizaciji plesne umetnosti v slovenskem kulturnem prostoru.
MILICA ZIMIC
Milica Zimic (Spodnje Krapje pri Ljutomeru, 3. 8. 1951) je bila rojena v Trstenjakovi družini, kjer so častili petje, poezijo in likovno umetnost. Že v otroških letih se je pridružila kulturnemu društvu na Cvetu, pela v otroškem in mladinskem zboru osnovne šole Ljutomer, igrala violino in harmoniko, se izpopolnjevala v solopetju in nastopala v Dramski skupini KUD Ivan Kaučič. Ustanovila je tudi gimnazijsko folklorno skupino.
Leta 1973 se je preselila na Primorsko in se takoj vključila v tamkajšnje kulturno življenje. Leta 1978 je postala predsednica Prosvetnega društva Soča Kanal. Društvo, ki sicer temelji na dolgi in bogati tradiciji, je v preteklih treh desetletjih pod njenim vodstvom okrepilo svojo dejavnost, obudilo mnogo nekoč uspešnih programov in projektov ter razvilo številne nove zvrsti kulturno umetniških praks.
V okviru društva je na pobudo dirigenta Antona Nanuta leta 1980 nastal mednarodni festival sodobne glasbe Kogojevi dnevi. Vsako jesen na njem sodelujejo najbolj eminentni ustvarjalci in poustvarjalci slovenske in evropske glasbe. Festival je posrečeno umeščen v stičišče najrazličnejših kulturnih dogajanj, pomembno pa utrjuje tudi skupni slovenski kulturni prostor. Promovira predvsem nova glasbena dela; prav za Kogojeve dneve je nastalo več kot tristo novih skladb.
V kraju že od ustanovitve Kanalske čitalnice (1867) odmevno deluje društvena knjižnica Josipa Kocjančiča. Njeni člani z različnimi dogodki širijo krog ljubiteljev književne umetnosti. Na novo je zaživela tudi dramska skupina, ki ravno tako izhaja iz tradicije Kanalske čitalnice. Klub keramikov širi svojo dejavnost po vsej Primorski in neguje bogate stike s sosednjo Italijo. Moški pevski zbor Kazimir Nanut goji številne prijateljske stike z mnogimi pevskimi zbori v Sloveniji in zunaj nje.
Posebne skrbi so deležni spomeniškovarstveni objekti na področju Kontrade. Društvu je uspelo povezati svoja prizadevanja z moralno, strokovno in finančno podporo lokalne skupnosti in državnih ustanov. Pred propadom so rešili najlepši del starega mestnega jedra in ga revitalizirali, hkrati pa uredili tudi prijazne in prijetne prostore za delovanje vseh sekcij kulturnega društva.
Milica Zimic prejema srebrno plaketo za dolgoletno in uspešno dejavnost, s katero je podpirala in spodbujala različne kulturno umetniške dejavnosti, da so pomembno oblikovale kulturni utrip svojega okolja.
Fotografije:
|
|
